Dediščina

Planinske razglednice so dokument nekega časa in prostora, kako se je spreminjala narava, kako so se gradile koče, kako so bile poimenovane. Planinstvo kot nosilec slovenske nacionalne zavesti.

    besedilo JELENA JUSTIN
    fotografija ARHIV GORENJSKEGA MUZEJA 

Planinske razglednice, ki jih hranijo v Gorenjskem muzeju, so urejene glede na geografsko lego motiva: Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško- Savinjske Alpe in predalpsko hribovje, kamor spadajo Pohorje ter hribi v Zasavju, na Dolenjskem in na Primorskem.

Po osvojitvi Triglava, leta 1778, ko so na vrhu stali štirje srčni možje iz Bohinja, se je zanimanje za slovenske gore močno povečalo. Ozemlje današnje Slovenije je tedaj spadalo pod Habsburško monarhijo in kasneje pod Avstro- Ogrsko. Leta 1862 je bilo ustanovljeno Avstrijsko planinsko društvo – Der Österreichische Alpenverein, ki je bilo hkrati tudi eno prvih v Evropi. Leta 1869 je bilo ustanovljeno Nemško planinsko društvo, štiri leta kasneje pa sta se obe društvi združili.

Ideja o ustanovitvi Slovenskega planinskega društva je dozorela leta 1892. Nekaj ljubljanskih planincev, znanih pod imenom Piparji, je odšlo na prvaka Karavank, na Stol, ko so začeli razmišljati, da bi le ustanovili društvo, saj ga je slovenski narod nujno potreboval. Deželna vlada je z dekretom odobrila njegovo ustanovitev. Ustanovni občni zbor je bil 27. februarja 1893, njegov prvi načelnik pa prof. Fran Orožen, po katerem se je imenovala in se še imenuje prva koča, Orožnova koča na Planini za Liscem pod Črno prstjo v Julijskih Alpah.

Razglednice s pozdravi z gora

Z razvojem turizma in s tem planinstva je postalo povsem običajno, da so ljudje svojim bližnjim in dragim poslali pozdrave s svojega izleta, z vrha gore, ki so jo obiskali. Stare razglednice, ki jih hranijo v Gorenjskem muzeju, skrivajo pester nabor različnih motivov.

Z razvojem turizma in s tem planinstva je postalo povsem običajno, da so ljudje svojim bližnjim in dragim poslali pozdrave z izleta, z vrha gore, ki so jo obiskali. 

Za Kranjsko sekcijo Nemško- avstrijskega planinskega društva je bila v Karavankah zanimiva predvsem Golica, po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva pa so za poti in gradnjo koč na omenjeni gorski verigi skrbele podružnice iz Kranja, Radovljice in Kranjske Gore. Golica, karavanška dama, ki še danes vsako leto, predvsem v mesecu, ko cvetijo narcise, privabi ogromno ne le planincev, temveč tudi običajnih izletnikov, je bila že nekdaj zaradi edinstvene flore pogosto obiskana. Na mestu današnje koče je leta 1892 Nemško-avstrijsko društvo zgradilo kočo, ki so ji pred prvo svetovno vojno rekli Nemška koča. To je zabolelo slovenske planince. Po ustanovitvi kranjskogorskega okraja SPD leta 1903 so se odločili, da na vrhu Golice postavijo kočo, ki so jo poimenovali po starosti slovenskih planincev, Francu Kadilniku (1825–1908). Med obema vojnama je obe koči upravljala jeseniška podružnica SPD, leta 1943 pa so ju partizani požgali, da ne bi služili Nemcem za oporišče.

Razglednica prve koče na Zelenici, ki jo je leta 1929 zgradilo pet zasebnikov in je ni dalo v najem tržiški podružnici SPD-ja, datira v leto 1930. Planina Kofce, na južnem pobočju esetkilometrskega grebena Košute, je prvi dom dobila leta 1927. Stal je nekoliko nižje, kot stoji današnji dom. V času okupacije je dom prevzelo Nemško planinsko društvo, a so ga partizani leta 1944 zažgali. Zraven doma je bila zgrajena tudi kapelica. Po vojni je PD Tržič prevzelo nekdanjo privatno Primoževo kočo in jo odprlo kot planinsko postojanko. Razglednica Velikega vrha datira v leto 1924.

Prva koča na Begunjščici se je imenovala po dr. Janku Vilfanu, odvetniku iz Radovljice in takratnem predsedniku radovljiške podružnice SPD- -ja. Zgradili so jo leta 1909, a nižje, kot stoji danes. Leta 1933 so na sedanjem mestu dogradili nov dom, ki so ga poimenovali po Hugonu Robleku (1871–1920), pobudniku planinstva na Gorenjskem, ki je tragično umrl pri požigu Narodnega doma v Trstu.

Stol na razglednici iz leta 1911

Za Stol sta pomembni dve koči: Valvazorjev dom na višini 1183 metrov in Prešernova koča na Stolu. Vrh Stola, ki ga lahko štejemo za gnezdo slovenskega planinstva, imamo na dveh razglednicah iz leta 1911. Ostale razglednice so nastale v času pred drugo svetovno vojno.

Karavanške gore, ki jih najdemo na razglednicah zbirke Gorenjskega muzeja, so še: Uršlja gora, Koča na Loki pod Raduho, Koča na Smrekovcu, Goli vrh, Virnikov Grintavec, Poljški planinski dom, Dobrač s Tromeje.