Florjan Lipuš

Pogovor s Florjanom Lipušem iz Sel pri Žitari vasi, koroškoslovenskim pisateljem in prevajalcem, rojenim v okolici Železne Kaple, prejemnikom visokih avstrijskih in slovenskih priznanj in nagrad

    besedilo JOŽE KOŠNJEK    
     fotografija VINCENC GOTTHARD

Gospod Lipuš, najprej iskrene čestitke za visoko državno odlikovanje, ki vam ga je v imenu Republike Slovenije podelil predsednik Borut Pahor. Za uvod vas sprašujem o vašem otroštvu in mladosti. Kolikor vem, ste ju preživljali doma v okolici Železne Kaple v razmerah, ki so bile zaradi slovenske zavednosti vaše družine še težje. 

»Rodil sem se majnika leta 1937 v Lobniku, v eni stranskih grap v okolici Železne Kaple, na kmetiji, na kateri je moja mama služila kot dekla. Z dvema letoma smo se preselili v drugo grapo, v Remšenik, kjer je oče dobil delo kot drvar pri grofu Thurnu - Valsassini. O kakem težkem življenju nisem kaj čutil; za otroka je tako, kakor je, vse normalno.« 

Druga svetovna vojna je hudo zaznamovala vašo družino in vašo mladost. V nacističnem taborišču je umrla vaša mama. 

»Medtem je izbruhnila vojna. Očeta so mobilizirali v Hitlerjevo vojsko, mamo pa so domači gestapovci odpeljali v taborišče Ravensbrück, kjer je umrla štiri mesece pred koncem vojne. Z bratom Francijem sva od tedaj živela pri sorodnikih v Remšeniku in Lepeni, dokler se oče ni vrnil iz vojske in se na novo oženil.«

Od semeniščnika do učitelja

Po vojni ste bili sprejeti v semenišče, pa ste ga zapustili. Potem se je začel boj za preživetje. O vašem življenju pišejo, da ste opravljali različne poklice, od pismonoše do zavarovalniškega zastopnika. 

»Šele z devetimi leti sem mogel začeti hoditi v šolo v Lepeni. Po ponovni preselitvi v Remšenik sem šolo nadaljeval v Železni Kapli, nato pa so me leta 1949 poslali v gimnazijo na Plešivec nad Gosposvetskim poljem, in sicer z namenom, da postanem duhovnik. Tako sem po maturi vstopil v semenišče v Celovcu, pa sem ga po treh letih in pol zapustil ter po raznih vmesnih poklicih postal učitelj.« 

Bili ste željni znanja. Postali ste učitelj. Kako je bilo poučevati na dvojezičnih šolah v časih, ko slovenščina ni bila posebej cenjena ali je bila celo zasramovana?

»Poučeval sem na dvojezičnih enorazrednih šolah v Remšeniku in Lepeni, nazadnje v Šentlipšu pri Ženeku. Slovenščina je bila spoštovana toliko, kolikor so jo spoštovali učitelji, in prav toliko zapostavljena, kolikor so jo zapostavljali učitelji in vladajoča oblast. Rad sem poučeval na obeh obrobnih šolah, na katerih je bila prva naloga naučiti otroke nemščine. Dobro sem se tam počutil, saj je bilo tudi število otrok prijetno majhno. V Šentlipšu, že takrat močno ponemčenem, pa so se stvari začele spreminjati na slabše. Slovenščina je bila več ali manj le še privesek.« 

Naskrivaj napisana prva knjiga

Kdaj ste napisali prvo knjigo? Katera je bila? Pravijo, da je v kapelski dolini, v kateri ste doma, neka posebna klima za ustvarjanje. V teh krajih so bili razen vas rojeni Valentin Polanšek in Maja Haderlap, znanstvenica dr. Angela Piskernik, slavist dr. Ludvik Karničar in še kdo.

»Prvo knjigo Črtice mimogrede sem kot bogoslovec pisal še naskrivaj. Prav tako smo izdajali že literarno revijo Mladje in se tam skrivali pod psevdonimi. V tem času so tudi že nastajale Zmote dijaka Tjaža. Rokopis teh sem ponudil Mohorjevi družbi, ta pa ga je zavrnila, ker se vsebina knjige ni ujemala z idejno naravnanostjo družbe. Ožina v mišljenju nam še vedno dela preglavice. Tisti na odločilnih položajih se vedno branijo ljudi, ki orjejo ledino. Zdi se mi, da sta nam za ustvarjanje potrebna nasprotovanje in upor, pa tudi bolečina – in takih vzvodov je v slovenščini nenaklonjenem vzdušju na pretek.«

Potem ste jih (s prekinitvami) napisali še veliko. Pa vse v slovenščini, ki je za vas sveta. Z njo, z maternim jezikom, smo ali pa nismo, pravite. Na jeziku temelji naša narodova samozavest.

»Vse to z jezikom je res, a ne maram tega ponavljati. Ali te zakonitosti upoštevamo in si utrdimo bodočnost ali pa jih zanemarimo, kakor to počnejo zaporedoma vse slovenske vlade. In povejmo odkrito, da nam zadoščajo materialne dobrine. Jezik pa nas ne briga, saj se tudi v preprosti latovščini da povedati, da slabo gradimo samozavest.«

So knjige odsev vašega življenja, vaših spominov in doživljanja otroštva, mladosti?

»Vse to knjige so. Za avtorja pomenijo seveda še nekaj več.«

Vaše knjige so med bolj branimi in odmevnimi v Avstriji in Sloveniji. Prebral sem, da je vaša zadnja knjiga Gramoz med desetimi najbolj branimi knjigami v Avstriji. Lani ste prejeli najvišje avstrijsko literarno priznanje. Kaj to priznanje pomeni za vas, zavednega Slovenca. Je to tudi uradno priznanje, da je Avstrija oziroma Koroška tudi domovina Slovencev? 

»Vse, kar ugotavljate, odgovarja resnici, vsa ta dejstva, ki so seveda trenutna in minljiva in se morajo kot taka šele izkazati. Poudariti velja enakovrednost slovenskega jezika. Avstrija je priznala na najvišji ravni, čeprav z začetnimi zaprekami, da je slovenski jezik ne samo del vsesplošne avstrijske kulture, temveč je tudi vreden upoštevanja in priznanja.«

Sami se ukinjamo in opuščamo jezik

Tudi Republika Slovenija je spoznala pomen vašega dela Prešernovo nagrado in lani z najvišjim priznanjem naše države. Povejte mi, se Slovenija dovolj zaveda vloge Slovencev za mejami pri ohranjanju kulture in jezika.  Ali ve, da je del narodovega telesa zunaj, v vašem primeru na Koroškem. Se Slovenci dovolj zavedamo, kaj smo, da smo Slovenci? 

»Slovenija se za narodno skupnost v Avstriji bore malo zanima. Kar je razumljivo, saj koroški Slovenci sami ne dajemo Sloveniji dosti vzroka, da bi za nas morala kaj storiti. Sami se ukinjamo in opuščamo jezik. Zelo malo nam leži na tem, da se ohranimo. Jasno je, kam drvimo: Kako smo bili veseli zgleda, ko je slovenska avtorica napisala nemško knjigo. Da je tega vesela nemško misleča koroška javnost, je razumljivo, da se tega veselimo koroški Slovenci, pa je le čudno. Že to, da zna tudi slovenski avtor izdati nemško knjigo, imamo za izreden dosežek in napredek. Tako malo zaupamo v svoje. Res pa je, da s svojimi na Koroškem obogateli ne bomo.«

»Florjan Lipuš je slovenski pisatelj, saj piše v slovenščini, je pa tudi avstrijski pisatelj, saj živi na Koroškem. Je pa tudi evropski in svetovni pisatelj, saj v svojih delih opisuje človeka, ki bi lahko z enakimi problemi, strahovi in upanji živel kjerkoli in kadarkoli … S svojimi deli Florjan Lipuš prispeva k ohranitvi in razvoju slovenskega jezika na Koroškem in v Sloveniji. Piše v slovenščini, boj proti izginevanju slovenskih besed in besednih zvez razume kot svojo nalogo. Jezik je temelj samozavesti in ni pomembno, koliko ljudi ga govori, ampak kako ti ljudje s tem jezikom ravnajo,« je na podelitvi odlikovanja Florjanu Lipušu 8. februarja letos o njem povedal predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

Slovenščina je za vas začetek in konec vsega. Pri vaši hiši stoji zasebni dvojezični napis Sielach/Sele. Uradnega ni, ker ga občinska oblast v Žitari vasi, čeprav je občina dvojezična, noče postaviti. Zaradi tega ste vrnili županu častno občanstvo. Je primer Sel dokaz, da na Koroškem še vedno ni resničnega jezikovnega sožitja.

»Hvaležen se vam, da mi vsega tega ni treba naštevati in je vse to znano tudi v ljudstvu. Tako je. Zmanjkuje ljudi, s katerimi bi kdo mogel uveljaviti jezikovno sožitje. Jezik izginja iz vasi. Na Selah v občini Žitara vas, kjer živim, so pred sedemdesetimi leti pri domala vsaki hiši govorili izključno samo slovensko, danes pri nobeni več. Zavlačevali so določila Avstrijske državne pogodbe in čakali petdeset let, da se je število Slovencev znižalo, potem so nekaterim vasem postavili dvojezične table. Župan te občine ali kar občinski odbor tistim redkim na Selah preostalim slovensko govorečim tudi danes noče postaviti table v njihovem jeziku, čeprav so jo večinsko zahtevali s pobiranjem podpisov.«

Ali še pišete? Škoda, če boste res odložili pero. Kako preživljate dneve? Živite v čudovitem naravnem okolju, sredi narave. Ste njen občudovalec?

»Dela ne zmanjkuje, ne tega pri pisalni mizi ne tega pri hiši in na vrtu. Tudi knjige same vedno spet zahtevajo svoje. A vedno je lepo slišati, da ljudje še berejo in da ne vladata povsod gniloba, vnemarnost in mrtvilo.«  

Pogovarjava se za časopis Karavanke, ki je del čezmejnega kulturno-turističnega projekta med Koroško in Slovenijo. Ime ima po gorski verigi, ki ločuje dve državi in deli slovensko narodno telo. Mi živimo na južni strani te gorske verige, vi pa na severni. Kaj so za vas Karavanke, na kaj pomislite, ko se ozrete nanje?  

»Pomislim na to, da je Koroška res naravno lepa dežela in da si te lepote ne zasluži. Naravna lepota se ne ujema z duhovno ožino in zaprtostjo, nacionalno prenapetostjo, s prepojenostjo z nacističnim duhom. Uradno Karavanke deželi povezujejo, v resničnem življenju ju ločujejo. Seveda, tudi posamezniki so, ki mislijo in delajo drugače. Lepo je, da se ta slika po zaslugi dobrih sosedskih odnosov izboljšuje in da tako tudi Karavanke dobivajo prijetnejši pomen.« 

Gospod Lipuš, iskrena hvala za pogovor!

Kdo je Florjan Lipuš

Florjan Lipuš (psevdonim Boro Kostanek), slovenski zamejski pisatelj in prevajalec, se je rodil 4. maja leta 1937 v Lobniku pri Železni Kapli. Leta 1946 je začel obiskovati osnovno šolo v Lepeni, nato pa je na Plešivcu nad Gosposvetskim poljem od leta 1949 naprej obiskoval humanistično gimnazijo. Leta 1958 je maturiral in nato skoraj štiri leta študiral bogoslovje v Celovcu. Po prekinitvi študija leta 1962 je opravljal različne poklice. Bil je pisar, poštni uradnik, zavarovalničar. Leta 1966 ga je dr. Valentin Inzko pregovoril, da se je vpisal na Pedagoško akademijo v Celovcu in jo končal leta 1966. Postal je osnovnošolski učitelj. Poučeval je v Remšeniku, v Lepeni in do leta 1988, ko se je upokojil, v Šentlipšu. Že leta 1985 je postal dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Že v gimnaziji na Plešivcu je urejeval internatsko glasilo Kres, po vstopu v bogoslovje pa je začel urejevati literarno revijo Mladje, ki jo je potem urejeval več kot dvajset let. Lipušev literarni opus je obsežen. Njegovi najbolj znani romani so Zmote dijaka Tjaža (1972), Odstranitev moje vasi (1983), Srčne pege (1991), Stesnitev (1995), Boštjanov let (2003) in zadnji Gramoz (2017). Napisal je dramo Mrtvo oznanilo in več črtic. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja: nagrado Prešernovega sklada (1975), avstrijsko državno štipendijo za literaturo (1988), častni križ za znanost in umetnost Republike Avstrije (2002), kot edini koroškoslovenski pisatelj Prešernovo nagrado (2004), veliko avstrijsko državno nagrado (2018) in letos zlati red za zasluge Republike Slovenije.

Iz romana Gramoz

»V prvi vojni so položili temelje na drugo vojno, v drugi temelje za tretjo, v vsaki so po svoje položili temeljne kamne v vedenju, da vojna nezadržno rodi vojno. Vsaka s svojim nujnim deležem prispeva k temu, da se vojna ne prikrajša, se ne okrne, ne neha biti vojna. Vojskovanja vešči si dajejo opravka, kako vojno ohraniti v njeni celostnosti in nedotaknjenosti, v njeni popolnosti in skladnosti. Belijo si glavo, v kaj predelati surovino vojno, kako jo obdelati in izkoristiti. V vsaki vojni tiči zarodek nove vojne, ki poganja rastoči, stopnjevani strah v kosti. Kar vojna rodi, vojno lovi, kar vojna lovi, vojno množi. Ena sega v drugo, prejšnja mimo obstoječe trosi klice za vojno, ki je še v zametkih. Vojna, ki je že v povojih, zagotavlja, da vojno seme požene kal in rast poganjkov ne zastane, da žetev bogato obrodi, se razmahne vojno gibanje in preide v tok, postane stalnica, skratka da vojna dejavnost klije in uspeva.«

(Iz romana Gramoz, ki je izšel leta 2017 pri Založbi Litera, Maribor)