Dobrač: Gora polna mitov

Dobrač je gora posebnosti. Poseben je razgled z njega (verjetno ga ni lepšega pogleda na Julijske Alpe kakor z Dobrača), posebno veliko mitov je o velikem potresu leta 1348, posebno veliko votlin je v njem, na njegovem vznožju pa termalni vrelci, in zaradi alpske ceste, speljane čez njegova široka pleča, je tudi posebno lahko dostopen dvatisočak.

    besedilo BOJAN WAKOUNIG

S komaj kakšne gore je tako veličasten razgled na Koroško – in čez njene meje na čudovito kuliso Julijskih Alp s Triglavom v ozadju – kakor z Dobrača. Pa tudi Dobrača samega, ki je skrajno vzhodni izrastek Ziljskih Alp, geološko pa celo povezan s Karavankami, in ki je pravzaprav kar osamelec, iz dolin in kotlin osrednje Koroške ni mogoče spregledati. Tako zelo košato se boči med rekama Ziljo na jugu in Dravo na severu.

O izvoru Dobračevega imena je več razlag. Po eni naj bi izviralo iz besede deber, ki pomeni ozko dolino s strmimi pobočji, po drugi iz dobrav, po tretji, najbolj romantično obarvani, pa naj bi pomenilo dobrega očaka. Etimološko povsem prepričljiva doslej še ni bila nobena razlaga.

Snežni plazovi in podori skal

Prav gotovo Dobrač do prebivalcev na svojem vznožju ni bil vselej dober. Po severnih pobočjih se je v Nemški Plajberk (Bad Bleiberg) vsul prenekateri smrtonosni snežni plaz, na južno stran pa so se zvalile orjaške gmote skal. Zgodovinsko najbolj izpričan in znan je podor po potresu v Furlaniji na praznik spreobrnjenja apostola Pavla 25. januarja leta 1348. Skalovje naj bi tedaj zasulo kar 17 vasi v dolini reke Zilje in pomorilo nešteto ljudi, kakor je pred stoletjem zapisal tudi slovenski zgodovinar Josip Gruden: »Višek razdejanja je bil v Ziljski dolini. Visoki Dobrač je že vsled prejšnjih potresov na mnogih krajih kazal razpokline. Usodnega dne pa je goro tako silno streslo, da se je skalnata grmada razpočila in del gore se je zvalil v dolino. Ta silen plaz je zasul sedemnajst vasi ob vznožju in zajezil reko Ziljo, da je narasla v veliko jezero. Deset vasi je potonilo v njenih valovih.«

Potres verjetno neposredno ni povzročil kaj dosti smrtnih žrtev. Večina ljudi – skupno naj bi bilo okoli petsto žrtev – naj bi umrla v Beljaku, potem ko so se lesene hiše podrle na ognjišča.

O podoru priča razsuto skalovje

Novejše raziskave kažejo, da je bila resnica le nekoliko drugačna in da je legenda o neznanski škodi nastala v nekdanjem benediktinskem samostanu v Podkloštru. To je bilo tedaj podrejeno samostanu v Mužcu (Moggio Udinese) in s tem oglejskemu patriarhatu, od katerega naj bi si želeli izprositi večjo odškodnino. Potres verjetno neposredno ni povzročil kaj dosti smrtnih žrtev. Večina ljudi – skupno naj bi bilo okoli 500 žrtev – naj bi umrla v Beljaku, potem ko so se lesene hiše podrle na ognjišča.

Podor z Dobrača pa je resda zasul reko Ziljo, ki je narasla v približno tri kilometre dolgo jezero, zaradi česar so morali prebivalci zapustiti dve vasi. Reka si je kmalu utrla novo strugo, jezero je v glavnem odteklo po nekaj mesecih, del pa se ga je vendarle obdržal do 18. stoletja. O tedanjem podoru, zlasti pa o večjih v predzgodovinskem obdobju, danes priča množično razsuto skalovje pod južnim ostenjem Dobrača. Za rastline in živali je to pravi raj – zgolj metuljev je tam devetsto vrst, rastlin več kot sedemsto, dokumentiranih je 58 vrst ptic, ne manjka kač niti škorpijonov, pa še ribe plavajo v reki Zilji.

Čeprav Dobrač z 2166 metri nadmorske višine sodi že v visokogorje, je med najlaže dostopnimi dvatisočaki v Alpah. Lagoden vzpon nanj že več kot petdeset let omogoča (od aprila do novembra) plačljiva Beljaška alpska cesta, ki pripelje do Konjske planine (Rosstratte) na 1732 metrih nadmorske višine. Na poti se splača ustaviti pri Alpskem vrtu, ne samo zaradi botaničnega vrta, temveč predvsem zaradi razgledne ploščadi, od koder je izvrsten, navpičen pogled na Rdečo steno. Iz nje se je leta 1348 odkrušil velik podor.

Dve cerkvi, slovenska in nemška

Od Konjske planine in tamkajšnjega velikega parkirišča na vrh ni daleč. Po običajni poti s številko 291, ki je primerna tudi za otroke, je vrh mogoče doseči v poldrugi uri. Še bolj zanimiva je pot, označena s številko 294, ki vodi tik na južno steno in deloma skoznjo, zaradi česar je ponekod izpostavljena.

Tik pod vrhom Dobrača je 166 metrov visoki oddajnik avstrijske radiotelevizije ORF, v neposredni bližini pa dve cerkvi. Slovenska in nemška. Nemško so leta 1692 postavili rudarji iz Nemškega Plajberka, slovensko pa je dal na mestu prejšnje lesene kapelice po zaobljubi sezidati leta 1690 »lastnik Levjega gradu v Čačah« v Ziljski dolini. Tako piše tudi na dvojezični, slovensko-nemški spominski plošči, ki so jo na pobudo celovškega društva izobražencev Klub 99 in v sodelovanju s Slovenskim prosvetnim društvom Dobrač z Brnce in Slovenskim planinskim društvom Celovec odkrili septembra leta 2017. Od tedaj je vsako leto na drugo septembrsko soboto pohod na Dobrač z mašo v slovenski cerkvi.

Po legendi naj bi gluhonemi sin lastnika Levjega gradu v Čačah po priprošnji Božje Matere Marije ozdravel, graščak pa naj bi obljubil, da bo na tistem mestu, kjer naj bi se Marija prikazovala že v 14. stoletju, dal postaviti božjo hišo. Ker je to cerkev obiskovalo slovensko prebivalstvo iz Ziljske doline, se je je oprijelo ime slovenska cerkev. Do nje in na nekaj metrov višji vrh se je mogoče povzpeti tudi s Čajne v Ziljski dolini. O Dobraču je letos v Mohorjevi založbi izšla dvestostranska monografija – v nemškem jeziku – Bernda Martinschitza (Dobratsch. Der Naturpark und die Schütt), v kateri se avtor obsežno razpiše o geografiji in geologiji gore, o njenih votlinah in zdravilnih vrelcih, o podorih in drugih katastrofah, o edinstveni favni in flori, o zgodovini, bajkah, mitologiji, turizmu in pohodniških poteh. Največji adut knjige pa je izjemno slikovno gradivo.