Žive zgodbe jezerske doline

Pred več kot dvema desetletjema je izšla knjiga Jezerske štorije domačina Andreja Karničarja, sicer legendarnega oskrbnika Češke koče. V njej je pred pozabo obvaroval zgodbe iz domače doline iz preteklih in polpreteklih časov, ki so še posebej dragocene, ker so napisane v klenem jezerskem narečju. Nekatere med njimi so dramatizirane in jih domači amaterski igralci uprizarjajo za svoje obiskovalce.

    besedilo DANICA ZAVRL ŽLEBIR
    fotografija TINA DOKL

Ljudske pripovedi, bajčne, zgodovinske, šaljive, take, povezane z divjimi in domačimi živalmi, z »raubšicanjem « in kontrabantom, posvečene vaškim originalom, pa zaljubljene, je Andrej Karničar zbral po pripovedi domačinov. Sto dve sta zapisani v knjigi Jezerske štorije, ki so izšle leta 1997. Zanimivo je, da zbrane in v jezerski govorici zapisane »štorije« niso delo kake učene glave, temveč v domači hiši izučenega čevljarja, kot je v spremni besedi zapisala urednica zbirke Glasovi pri založbi Kmeki glas dr. Marija Stanonik. In tudi avtorjev sin Davo Karničar (znan kot vrhunski osvajalec osemtisočakov in smučar z Everesta) poudari, da se je prav oče čutil poklicanega, da zapiše te zgodbe, ob vsem naboru intelektualcev, ki jih sicer premore jezerska dolina. S t. i. štorijami je »svoji deželici postavil žlahten spomenik, saj iz njih neposredno spregovori duša notranje bogatih in tankočutnih, vase zazrtih in izredno ponosnih ljudi«, kot tudi zapiše dr. Marija Stanonik.

Avtor Jezerskih štorij je že vrsto let pokojni, o njem in njegovi nenavadni literarni zapuščini pa smo se pogovarjali z njegovimi štirimi otroki: Izidorjem, Irmo, Davom in Drejcem. Kako so oni doživljali očetovo zbiranje in zapisovanje jezerskih zgodb in kako danes gledajo na njegovo zapuščino? Andrej in njegova žena Anica sta imela šest otrok: Dorica je umrla stara eno leto, sin Luka se je pred dvema desetletjem smrtno ponesrečil med vajo gorskih reševalcev na Okrešlju. Ostali že vse življenje živijo na Jezerskrem, kajti prepričani so, da je živeti v tej samosvoji dolini pod Grintovci svetinja. Irma Karničar, poročena Šenk, se spominja, da je atek najprej začel pisati kroniko. Knjiga Jezerska kronika je sicer izšla leto dni za štorijami. Starejši trije otroci se spominjajo, da atka v njihovem otroštvu skoraj nikoli ni bilo doma. Štiri desetletja je bil oskrbnik v Češki koči, in ko je tam do konca novembra pretežno sameval, kajti v pozni jeseni so tja gor zašli le še redki planinci, si je zapisoval zgodbe. Slišal jih je v domači »šuštariji«, še v otroštvu, ko je na peči lovil na ušesa pripovedovanje vaščanov, in pozneje, ko je bil tudi sam že čevljar in je tudi kot vaški klavec hodil delat po hišah. Oči in ušesa je imel odprta za pripovedi domačinov, si jih zapomnil in pozneje zapisal. Kako desetletje pa jih je tudi sistematično zbiral, posebno še v letih po ženini smrti, je povedal najmlajši sin Drejc.

V Jenkovi kasarni igralci pred  turisti odigrajo tri dramatizirane štorije. Ena govori o Tinčkovi Katri, »gorski roži«, ki je odšla služit v Avstrijo, po vrnitvi domov pa se dela, kot da ne zna več govoriti po domače.  Druga je o Udamu in Johani ter ljubosumlju v njunem zakonu, tretja o Rekarjevem Johanu,  spretnem rokodelcu, pa tudi velikem »užnivcu« (lažnivcu).

Družina Karničar (od leve): Davo, Drejc, Irma in Izidor

 

Domači skrbno hranijo očetov rokopis Jezerskih štorij, ob njem fotografija Andreja Karničarja.

 

Zapuščina otrokom in Jezerjanom

Najstarejši Izidor je šel že zgodaj od doma v internat in zato ni podrobno poznal očetovega početja: »Kot otrok pa sem vedel za njegove zgodbe in bil prepričan tudi v njihovo resničnost. Verjel sem, da je oče sam doživel, kar je pripovedoval, in se čudil njegovemu pogumu.« Zgodbe pripovedujejo tudi o skrivnostnih nočnih srečanjih, menda s samim hudičem, a Izidor je verjel, da so resnične, saj so bile povedane, kot bi šlo za pravo doživetje, in ne za legendo. Iskanje gradiva za zgodbe je bil za atka vzvod, da je šel od doma, pa ocenjuje Davo. »Ko je material prinesel domov, pa sem občudoval mamico, da je hotela vse, kar je prinesel, tudi pretipkati. Atek je gotovo slišal veliko zgodb, več kot jih je potem objavil. Naredil je izbor stotih, v katerih je v ospredje postavil izključno domače ljudi, in tako ohranil tisto, kar je res naše,« razmišlja Davo Karničar, ki je sodeč po dveh knjigah, ki jih je napisal, podedoval največ literarnega daru svojega očeta. Njegovi sta knjižni prvenec Alpinizem, samoljubje, ljubezen in knjiga Z Everesta, ki jo je napisal v soavtorstvu s Tadejem Golobom. Očetov dar je podedoval tudi pokojni brat Luka.

»Žal mi je, da se v času atkovega življenja nisem bolj zanimala za njegovo delo. Ko je mamica umrla, naj bi bila jaz tista, ki bi pretipkovala njegova besedila, a sem se temu uprla. Potem mu je pri tem pomagala Tatjana Dolžan Eržen iz Gorenjskega muzeja,« pa pove Irma. V mlajših letih se nihče od njih ni toliko zanimal za očetovo delo, danes pa cenijo, da je oče njim in ostalim Jezerjanom zapustil dragoceno dediščino. »Še vedno sem včasih presenečena, ko se omenja ali na javnih prireditvah prebere kaj od Andreja Karničarja, saj je bil v preteklosti nezaželen,« dodaja Irma. O očetovi družbeni izoliranosti sicer otroci od njega niso veliko slišali. Drejc pa pomni, da je jeseni v Češki koči, ko je bilo malo več časa, iz očetove pripovedi marsikaj izvedel. Andrej Karničar je bil po vojni izločen iz družbenega življenja, od kulturnega dogajanja, od njemu ljube režije dramskih iger, propadla je smučarska šola ... Čeprav ga je okolje diskreditiralo, je znal odpuščati. »Od atka in mamice nam je družbena aktivnost vsem ostala vrednota, prav tako ljubezen do športa in do naše jezerske doline,« poudarijo sogovorniki.

V Jenkovi kasarni pod naslovom Jezerska štorija vsako poletje uprizarjajo tri zgodbe iz knjige Jezerske štorije.

 

Jezerska štorija v Jenkovi kasarni

Andrej Karničar je Jezerske štorije zapustil svojim otrokom in vsem Jezerjanom, zadnja leta pa jih spoznavajo tudi obiskovalci Jezerskega. Pod imenom Jezerska štorija namreč potekajo poletne etnografsko obarvane prireditve. Med njimi je tudi igra Jezerske štorije, ki jo vse poletne petke uprizarjajo v prostorih petsto let stare Jenkove kasarne, ki je danes urejena kot muzej. V tem ambientu jezerski amaterski igralci za goste odigrajo tri dramatizirane Karničarjeve štorije. »To je pravi biser, ki ga ni mogoče doživeti nikjer drugje. Zgodbe, ki jih odigrajo jezerski naturščiki v naši pristni govorici, smo prepoznali kot dodano vrednost, ki pripomore k promociji kraja in bogati njegovo turistično ponudbo,« pa doda Drejc Karničar, trenutno župan občine Jezersko.