Kolo se vrti, ko vozi tovor in ljudi

Kurnikova hiša v Tržiču je preurejena v etnološki muzej, ki prikazuje bivanjsko kulturo 19. in začetka 20. stoletja, v eni od sob pa sta predstavljena življenje in literarno delo Vojteha Kurnika, ki je bil po poklicu kolar. Ravno stalna razstava o kolarstvu je novost v hiši. Osnovo predstavlja več razstavljenih predmetov in zgodbe o delu kolarjev.

    besedilo SUZANA P. KOVAČIČ
    fotografija TINA DOKL

Tržič se je razvil ob prometni poti, ki je čez prelaz Ljubelj povezovala Jadran z osrednjo Evropo. Sprva tovorniško pot so v 16. stoletju razširili, da so po njej lahko potovali z vozovi. Furmani so na poti potrebovali servis, tako za priprego konj in podkovanje konjskih kopit kot za popravilo vozov, ki so se pogosto kvarili. Slednje delo so v povezavi s kovači opravljali kolarji. V 19. stoletju je bil najbolj znan tržiški kolar Fortunat Kurnik, starejši brat Vojteha Kurnika, prav tako kolarja in tudi pesnika. V Kurnikovi hiši je bilo kolarstvo dejansko doma, zato je tu predstavitev te pomembne dediščine dobila svoje stalno mesto. Hišo upravlja Tržiški muzej.

Kolo sta izdelala kolar in kovač; kolar njegov leseni del, kovač kovinski. Kot obiskovalcem razstave o kolarstvu, umetnosti izdelovanja koles razloži dr. Bojan Knific, višji kustos v Tržiškem muzeju, je bila izdelava kolesa zahtevna in je terjala obilo znanja in natančnosti. Opisan je postopek izdelovanja koles. Osnovo razstave sicer predstavlja več deset razstavljenih predmetov, ki govorijo zgodbe o preteklem delu kolarjev. Kajti brez vozov in kočij si nekdaj ni bilo mogoče predstavljati prometa. Uporabljali so jih kmetje, z njimi so robo prevažali furmani, poseben pomen so imele poštne kočije, v kočijah so se vozili plemiči in meščani. Predstavljenih je nekaj miniatur različnih vozov, ki so jih uporabljali v Tržiču okrog leta 1890. Med njimi je maketa parizarja, s kakršnim so prevažali težka bremena čez Ljubelj. Na ogled sta miniatura in kolo korete, dvokolesnega voza, ki ga je vlekel ali porival človek in je bil namenjen prevozu lažjih bremen. Pa zapravljivček, statusni voz, namenjen prevozu ljudi ob slovesnih priložnostih. Žlefe so bile namenjene prevozu lesa in drugega tovora v dolino, pozimi so les iz gozdov v dolino spravljali s krtičami. Gik je bila dvosedežna kočija na dveh kolesih.

V 20. stoletju so bili kolarji znani izdelovalci smuči, sani in drugih predmetov iz lesa. S pomočjo interaktivnih dejavnosti se je v Kurnikovi hiši mogoče z dediščino srečevati na zabaven in hkrati strokoven način. Tako spoznamo kolo v različnih fazah izdelave, različnih namembnosti, preizkusiti je mogoče velikonočno ragljo. Ob tem Bojan Knific pojasni, da tržiška župnijska cerkev nima stolpne raglje, ki bi se oglašala v velikonočnem času, ko so zvonovi zavezani. Zato so otroci od velikonočnega četrtka do sobote na obhodu z ragljami naznanjali čas molitve. In tako kot nekdaj ljudski pesnik Vojteh Kurnik tudi obiskovalci lahko svoje misli, rimane besede zapišejo na oblance.

Kurnikova hiša, ena najstarejših in najlepše ohranjenih stavb v starem mestnem jedru Tržiča, je bila zgrajena sredi 18. stoletja. Hišo, kakršno vidimo danes, so postavili na temeljih stavbe, ki je pogorela v požaru leta 1689. Lastniki so se skozi zgodovino menjavali. Na začetku 19. stoletja je prešla v last družine kolarjev Kurnikov, po domače Rodarjev. V njihovi lasti je bila do leta 1967, ko jo je zadnja lastnica, Mici Kurnik, znana tržiška šivilja, pranečakinja Vojteha Kurnika, zapustila Tržiškemu muzeju.

Kdo je Vojteh Kurnik

Vojteh Kurnik, kolar, stolar, pesnik, domoljub, se je rodil 9. avgusta 1826 pri Rôdarjevih v Tržiču, v hiši, ki je poimenovana po njem. Kot trinajstletnega dečka ga je oče peljal v Celovec, da bi se tam izučil kolarskega rokodelstva. V Celovcu je obiskoval nedeljsko obrtno šolo in imel za učitelja znanega profesorja Matijo Ahacla, ki je zbiral slovenske folklorne pesmi in je kot mecen in vzgojitelj zaslužen za narodno prebujenje predvsem koroških Slovencev. Učitelj je spoznal Kurnikovo nadarjenost, mu posojal knjige in v njem vzbudil ljubezen do domače vezane besede. Po dokončanih štirih letih se je Vojteh vrnil v Tržič in se oprijel kolarskega rokodelstva pri svojem bratu. Leta 1859 se je preselil v Ljubljano, kjer se je oprijel stolarstva. Umrl je leta 1886 v Ljubljani.

Številne njegove pesmi opevajo tržiško okolje, vse doslej znane so objavljenje v knjigi Vojteh Kurnik: Kot gnezdo ptič ljubim Tržič. Pri pesnikovanju je bil pod vplivom tedaj znanih pesnikov; Vodnika, Prešerna in Jenka. Iztočnice je iskal v nemških predlogah, na njegovo ustvarjanje so vplivale folklorne pesmi, ki jih je poznal iz okolja, kjer je živel. Svoje verze naj bi kar med delom pisal na pooblane deske in jih prepisoval na papir. Vojteh Kurnik je bil tudi zbiralec pregovorov. Te je hkrati z narodnimi pesmimi objavljal v Slovenski Bčeli, Janežičevem Cvetju slovenskega naroda, Slovenskem glasniku, Šolskem prijatlu, Slovenski koledi.