Dolina vrhunskih literatov

Dolina ali grapa Lepena se začenja pri Železni Kapli in končuje visoko pod Peco. Je nekaj posebnega. Tu so se rodili ali delovali vrhunski slovenski literati, graparji pa so krvavo plačevali svoje uporništvo in narodno zavednost.

    besedilo JOŽE KOŠNJEK
   fotografija GORAZD KAVČIČ, JOŽE KOŠNJEK

Pri mostu preko reke Bele / Vellach v začetku Železne Kaple, gledano z jezerske oziroma slovenske strani, nasproti termalnega zdravilišča zavije cesta desno v dobrih deset kilometrov dolgo dolino ali grapo, kot rečejo domačini, imenovano Lepena ali Leppen po nemško. Še dobro leto nazaj so se na obeh straneh ceste dvigovali z lesom bogati gozdovi, danes pa so bregovi goli! Vihar se je dvakrat strahotno znesel nad dolino oziroma nad vso kapelsko občino, polomil in izruval iz tal vse, kar mu je bilo napoti, in potisnil nekatere kmetije na rob preživetja.

Šola kulturno središče

Sredi po grapi razvlečene vasi stoji leta 1955 zgrajena in leta 2011 zaprta ljudska šola. To ni bilo prvo šolsko poslopje. Lepenčani so dobili prvo šolo že leta 1885 v gostilni Mlačnik. Ker se je, tako pravijo, učitelj preveč zadrževal pri točilnem pultu in manj v razredu, so jo zaprli. Lepena je znova dobila šolo leta 1924 v eni od kmečkih hiš, povsem novo šolo pa leta 1934 po zaslugi kmeta Kurnika. Šolsko poslopje ima tudi zvonik. Pravijo, da zato, ker je bila Kurnikova žena zelo verna in je zahtevala zgraditev zvonika in ureditev kapelice. Ker so leta 1942 v eni od borb med Nemci in partizani krogle sekale skozi lesene stene in so morali učenci in učiteljica zaradi varnosti poleči na tla, so jo zaprli. Po vojni je bila v njej znova šola. Do leta 1955, ko so zgradili novo, ki je sedaj tudi že preteklost. Obe šoli sta pričevalki zgodovine lepenske grape. Najstarejšo šolo občasno uporabljajo za prireditve in maše, redno pred veliko nočjo, ko je v šoli ali pred njo t. i. lepenski žegen.

Ko je že kazalo, da za leta 2011 zaprto ljudsko šolo v Lepeni ni rešitve in jo bo občina prisiljena prodati najugodnejšemu kupcu, se je zbudila dežela in poslopje kupila pod pogojem, da bo v njej vladala – kultura. Wili Ošina, predsednik Slovenskega prosvetnega društva Zarja v Železni Kapli, občinski odbornik kapelske Enotne liste in človek, ki mu je kulturno delovanje pisano na dušo, je prevzel skrb za hišo. Leta 2012 je bilo ustanovljeno društvo Lepenska šola, ki daje v šoli in okrog nje prostor kulturi, umetnosti, literaturi in športu. Na steni velike učilnice je velika fotografija prvoobhajancev in župnika Alojza Zechnerja iz leta 1937. Vsakdo, ki vstopi v prostor, se zazre v to sliko in ob pogledu na to fotografijo ter v pogovoru z domačini prvič sliši, kakšne hude reči so se pred drugo svetovno vojno in med njo dogajale Slovencem v kapelskih krajih. Tudi po namiznoteniških tekmah, ki jih igra lepenska ekipa v tem prostoru, se prav zaradi te slike začenjajo zanimivi pogovori. Vili pove primer dveh žena iz Celovca, ki sta ob pogledu na sliko planili v jok … Prepoznali sta se. In prav njunih imen in priimkov v Lepeni do takrat niso poznali.

Leta 2011 zaprta ljudska šola v Lepeni je sedaj živahno kulturno središče.

V sosednjem prostoru pa so na ogled knjige najbolj znanih koroških literatov slovenskega rodu, ki so bili rojeni ali so delovali v Lepeni: Valentina Polanška, rojenega na bližnji Hojnikovi domačiji, ki so jo Nemci požgali, Florijana Lipuša, ki je bil lepenski učitelj in je v šoli tudi stanoval, njegove hčerke Cvetke, ki je odraščala v tej šoli, in Maje Haderlap, ki je bila rojena malo višje v dolini, na Vinkelnovi domačiji. Nad knjigami visijo njihovi portreti.

Na vrtu šole, kjer Zdravko Haderlap začenja svoje pohode po lepenski dolini, leži skoraj pet metrov dolg lipov hlod Kokeževe lipe iz Koprivne pod Peco, kjer je doma Wili Ošina. Mogočno drevo je posekal njegov brat Mihi. Zaradi žebljev, ki so jih otroci zabijali vanjo, in zaradi svinčenk, ki so se med boji v njeni bližini med vojno zarivale vanjo, je Mihi ni razžagal. Wili je deblo opremil z imeni in priimki najbolj znanih lepenskih literatov, ki jih obiskovalci lahko odtisnejo in za spomin odnesejo s seboj.

Wili Ošina ob stari lipi, ki jo je doma pri Kokežu posekal njegov brat Mihi.

Vinkeln in Peršman

Dve hiši sta še simbolični za Lepeno. Prva je Vinkelnova domačija, ki jo je Alojzij Haderlap iz Remšenika kupil leta 1898. Hiša stoji na mestu, kjer se lepenška grapa razdeli na dve dolini in kjer se trije hudourniški potoki stekajo v Lepenski potok, ki teče proti Kapli. V tej hiši je bila rojena Maja Haderlap, pesnica in pisateljica, ki je z romanom Angel pozabe, napisanem v nemščini in kasneje prevedenem v slovenščino, požela slavo in prejela številna priznanja, mednarodna in najvišja avstrijska. Maja je s svojim v nemščini napisanim romanom širila v Avstriji zamolčano zgodbo o trpljenju Slovencev na Koroškem in nacističnem nasilju nad njimi. Maja je z zgodbo o treh rodovih svoje družine postavila dotlej pozabljeno dolino Lepene v središče pozornosti. Zaradi njenega romana je lani obiskalo dolino in prehodilo literarno pot Maje Haderlap blizu 10.000 ljudi od blizu in daleč, desetkrat več kot leta 2011. Po tej poti je lani hodilo tudi 1500 dijakov maturantov iz Slovenije. Majin brat Zdravko je tudi s pomočjo društva Lepenska šola in Vilija Ošine skrbnik in vodnik po tej poti.

Nekaj kilometrov naprej, v Podpeci, visoko nad dolino, je Peršmanova oziroma Sadovnikova domačija. Trdno in zavedno slovensko domačijo je 25. aprila leta 1945, na pragu svobode, doletela strašna tragedija. Nemški vojaki in policisti so pobili in zmetali v ogenj 11 članov Peršmanove in sosednje Kogojeve družine: sedem otrok, starih od enega do dvanajst let, Peršmanovega očeta in mamo, staro mamo in teto. Obnovljena hiša je sedaj edini muzej protinacističnega boja na Koroškem, ki je bil pred leti obnovljen. Pred hišo so leta 1983 postavili spomenik padlim partizanom in zavezniškim vojakom osmih narodnosti, ki so padli na Svinški planini / Saualpe. Spomenik so prvotno leta 1947 postavili na pokopališču v Šentrupertu pri Velikovcu, vendar so ga doslej neodkriti storilci leta 1953 razstrelili. Spomenik so iz razbitin obnovili in ga postavili pri Peršmanu.

Tisti, ki bi želeli obiskati in spoznati posebnosti doline Lepene, stopiti na pot zgodb Maje Haderlap ali se udeležiti prireditev v lepenski šoli, se lahko obrnete na dva naslova. Prvi je: Društvo »Lepenska šola«, Lepena 57, A-9135, Železna Kapla, Avstrija, drugi pa: Zdravko Haderlap, Lepena 19, A-9135, Bad Eisenkappel / Železna Kapla, telefon 0043/69910717634 ali elektronski naslov a-zone@aon.at in www.haderlap.at.

Vinkelnova domačija v Lepeni, kjer je bila rojena Maja Haderlap in kjer je nastajal roman Angel pozabe. Levo je hlev, desno pa je stara hiša, v kateri je prebivala Majina babica.

Dolina Lepene je res nekaj posebnega, saj bi težko našli kraj, kjer se je rodilo ali živelo toliko literarnih ustvarjalcev, umetnikov. Ti so: Valentin Polanšek, Florijan Lipuš, njegova hčerka Cvetka Lipuš, Maja Haderlap, njena mama Karla Haderlap in njen stric Tonči Haderlap, Jože Blajs in Leni ter Peter Kuhar. Tajnik Občine Železna Kapla - Bela Ferdinand Bevc mi je povedal še za Filipa Haderlapa (1849–1896), ki je v slovenščino prevedel zgodbe iz pravljice 1000 in ena noč. Filip Haderlap je pisal tudi pod psevdonimi Lipenski, Jurjev Filip in Josipovič Lipe.