Lovro Sodja

Lovro Sodja je bil v svojem življenju glasbenik, pevec, baletni plesalec, profesor glasbe in tudi človek, prepričan, da lahko tudi glasba poveže Slovence med seboj in z drugimi narodi. Je tudi »hribovec«, kar se za možakarja gorenjskih korenin spodobi.

    besedilo JOŽE KOŠNJEK
    fotografija TINA DOKL, ARHIV LOVRA SODJE

Spoštovani prijatelj, to vam po dolgih letih znanstva lahko rečem, zase pravite, da ste vztrajni, celo trmasti, saj imate kraške in gorenjske korenine. Kam sega gorenjski del?

Moj oče je bil Brdarjev iz Bohinjske Češnjice, ki se je šel zelo zgodaj učit za krojača h krojaču Rusu na Bled. Potem se je preselil v Ljubljano, odprl samostojno krojaško delavnico in spoznal mojo mamo Zoro Fabian, rojeno v Trstu. Imam zelo lepe spomine na otroška leta poleti v Bohinju, ko sem s stricem Jožetom, po domače Šoštarjevim, odhajal na planino Zajamniki, kjer sem pomagal pasti krave. Sorodnike imam tudi v Srednji vasi in v Jereki, kjer je bila pokojna sestrična Pustova Minka pevka in duša kulturnega življenja na vasi. Kot planinec sem zelo zgodaj obredel vse okoliške bohinjske hribe in bil seveda zraven tudi ob dvestoti obletnici prvega vzpona na Triglav. Kasneje sem se povzpel na mnoge evropske vrhove, večkrat preplezal severno triglavsko steno in bil tudi na Mont Blancu. Ker je bil mamin oče Johan doma na Krasu, kjer so doma trmasti, vendar zavedni Slovenci, je novinar Marjan Zlobec zapisal, da sem dvakrat trmast: kot Bohinjec in kot Kraševec. Pa še res je!

Petindvajset let ste poučevali  na Slovenski glasbeni šoli na Koroškem. Najprej kot učitelj flavte, nato pa ste bili več kot deset let tudi pedagoški vodja šole. Morali ste čez Karavanke, v vsakem vremenu. Predora prva leta še ni bilo. Kako se spominjate teh srečanj s karavanškimi prelazi.

Na Slovenski glasbeni šoli sem začel poučevati flavto leta 1979. Ko sem leta 1986 postal še pedagoški vodja celotne šole z dvajsetimi oddelki od Podjune, Celovca, Borovelj, prek celotnega Roža do Zilje, se nisem več vozil samo čez Ljubelj, ampak tudi Jezerski vrh in Korensko sedlo. Zime so bile takrat hude in mnogokrat sem ob vrnitvi pri gostilni Malle upošteval nasvet Korošcev: pred zadnjim ovinkom pred ljubeljskim prehodom obrni avto in pelji vzvratno, pa bo šlo. In res je šlo! Če je bilo snega res preveč, sem se peljal čez Trbiž in Kranjsko Goro. Doma je žena Jana, sicer Korošica iz Slovenj Gradca, v poznih nočnih urah kidala sneg pred garažo, da sem lahko zapeljal vanjo. Tako je šlo vseh 25 let.

Skupni koncerti tudi na Gorenjskem

Vsa leta ste bili in ste še prepričani, da je mogoče sodelovanje preko Karavank in da je lahko glasba pomemben dejavnik pri tem.

Na obeh straneh Karavank smo prijatelji. Včasih se nesoglasja tudi umetno ustvarjajo. To je pač politika, ki me ne zanima. Moji področji sta izobraževanje in kultura. Vprašanje je, kako koroški Slovenci vidijo sodelovanje z večinskim narodom. Mi iz Slovenije jim ves čas pomagamo, saj smo Slovenski glasbeni šoli v razne oddelke dostavili marsikateri inštrument. Res pa je, da še ni docela uresničen 7. člen Avstrijske državne pogodbe, vendar je veliko odvisno od njih samih. Če bi enotno predstavili svoje želje in probleme deželni in tudi zvezni vladi, bi lahko več dosegli. Vse organizacije imajo podvojene in celo potrojene. Skupna jim je samo Slovenska glasbena šola, ki jo je pred nekaj leti finančno prevzela Dežela Koroška. Sam sem skušal v enajstih letih enotno voditi to šolo.

Učenci Slovenske glasbene  šole so pod vašim vodstvom dosegali vrhunske rezultate na koroških glasbenih tekmovanjih in so pogosto nastopali tudi na Gorenjskem.

Nepozabno je bilo leto 1983, ko je moj tedaj enajstletni učenec kljunaste flavte Kristijan Filipič kot prvi koroški Slovenec tekmoval na 12. tekmovanju učencev in študentov glasbe Slovenije v Kranju in prejel tretjo nagrado. O tem uspehu so pisali vsi slovenski koroški časopisi. Sam se pa takrat kot predsednik Zveze društev glasbenih pedagogov Slovenije v uvodu programske knjižice tekmovanja zapisal: »Prva lastovka je poletela preko Karavank!« Z vsemi ravnatelji Glasbene šole Kranj smo odlično sodelovali in skupnih koncertov obeh šol je bilo v Kranju kar nekaj. Že čez eno leto sta se Kristijanu na 13. tekmovanju v Ljubljani pridružila brat Hanzi, današnji odgovorni urednik Mohorjeve v Celovcu, in sestra Ursula – tudi moja učenca. Kot trio so prejeli drugo nagrado.

Avstrijski zlati častni znak

Za delovanje na področju  znanosti in umetnosti in za utrjevanje prijateljstva in sodelovanja med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo  ste prejeli dve avstrijski odlikovanji. Mostov med  sosedama ne gradite samo z glasbo, ampak tudi kot predsednik  Društva slovensko- -avstrijskega prijateljstva.

Zlati častni znak za zasluge za Republiko Avstrijo, ki mi ga je izročila veleposlanica Republike Avstrije v Sloveniji mag. Sigrid Berka, je moje drugo avstrijsko državno odlikovanje. Leta 2005 sem prejel avstrijski častni križ za znanost in umetnost, ki mi ga je izročil tedanji avstrijski veleposlanik v Ljubljani koroški Slovenec dr. Valentin Inzko. Čeprav sem večji del svojega pedagoškega in kulturnega dela za Avstrijo v zadnjih štiridesetih letih opravil na Koroškem, sem ves čas, tudi kot večletni član izvršnega odbora Evropske zveze glasbenih tekmovanj za mladino, glasbeno organizacijsko sodeloval tako z avstrijsko Štajersko kakor tudi z Dunajem. Seveda sem zadovoljen in ponosen, da Avstrija s tem ni nagradila samo mene, ampak posredno tudi Slovensko glasbeno šolo na Koroškem in koroško kulturo. Njo bomo aprila prihodnje leto ponovno pokazali v Ljubljani na 18. Koroških avstrijskih kulturnih dnevih. Organiziralo jih bo Društvo slovensko-avstrijskega prijateljstva, ki ga vodim že deveto leto.

Še nekaj je značilno za vas:  niste le glasbenik, pedagog in organizator kulture, ampak tudi časnikar oziroma pisatelj. Brez vas marsikaj o sodelovanju med Avstrijo oziroma Koroško in Slovenijo ne bi bilo zapisano.

Napisal sem štiri knjige. Prvo, Mojih dvajset glasbenih let na Koroškem (1979–1999) iz leta 2002, je izdala moja Kulturna agencija LANE, d. o. o., založila pa jo je Mohorjeva družba v Celovcu. Drugo, slovensko-angleško knjigo Mladi slovenski glasbeniki v Evropi – Young Slovenian Musicians in Europe – Sodelovanje z EMCY, Collaboration with EMCY, 1982–2006, je leta 2006 založila založba Družina Ljubljana, izdajatelj pa je bila ponovno Kulturna agencija LANE. Tretjo knjigo, mojo avtobiografijo Glasba, ples in gore, je leta 2015 v Ljubljani izdala Mladinska knjiga, uredil pa jo je Tine Logar. Četrta knjiga Zbornik – Enotni slovenski kulturni prostor v besedi in sliki – regija Alpe Jadran, 1957–2019 pa je posvečena vsem novinarjem, fotografom in vodjem kulturnih ustanov. V njem je objavljenih 1554 člankov, intervjujev, nagovorov in uvodnikov na to temo. Od teh sem jih 549 napisal sam.

Hvala, prijatelj Lovro. Še veliko dobrih del na obeh straneh Karavank!

Kdo je Lovro Sodja

Lovro Sodja se je rodil leta 1938 v Ljubljani.
Poleg realne gimnazije je končal srednjo
glasbeno šolo in diplomiral na Akademiji za
glasbo v Ljubljani. Je akademski glasbenik
flavtist. Deset let je bil redni član zbora in
baletnega ansambla ljubljanske Opere, od leta
1962 do 2012 pa je bil učitelj flavte na Glasbeni
šoli Franca Šturma v Ljubljani.
Novinarka in urednica na Televiziji Slovenija
Darja Korez Korenčan je o njem zapisala:
»Njegova pozitivna energija je nalezljiva,
vedno je prijazen in nasmejan, kar odpira
marsikatera vrata, hkrati pa preprost, z njim
bi človek kramljal lahko o marsičem. Predvsem
pa je ves čas tako ali drugače v pogonu; in da
ne bi slučajno kaj teklo narobe pri njegovih
projektih v zvezi z avstrijsko Koroško pa
Furlanijo - Julijsko krajino. Njegov smisel za
sistematiko je neverjeten … Če je Florijan Lipuš
zaslužen za nenehno opozarjanje na identiteto
slovenskega naroda tam, kjer se ta včasih žal
izgublja, je Lovro Sodja oseba, ki je z glasbo
prek izobraževanja, nastopanja slovenskih
glasbenikov in kasneje s koroškimi kulturnimi
dnevi gradila mostove, ki so se sčasoma močno
utrdili, in ustvarila vezi, ki jih nič več ne more
omajati.«