Nekdaj vitezi, danes mladina

Rebrca ali po nemško Rechberg je zanimiva vas na planoti, dvignjeni nad sotesko reke Bele, nad cesto, ki povezuje Železno Kaplo z Žitaro vasjo in Podjuno. Nekdaj so ji vladali Jurijevi vitezi, danes pa v ta kraj prihajajo mladi.

    besedilo JOŽE KOŠNJEK
     fotografija JOŽE KOŠNJEK

Dolina med Železno Kaplo in prostrano Podjuno, na vzhodni strani pobočja Obirja, enega od simbolov Karavank, je ozka. Komaj je dovolj prostora za ovinkasto cesto in rečico Belo, za traso nekdanje železnice do Kaple, po kateri poteka sedaj kolesarska pot, in za vasico Suha / Zauchen, v kateri so nekdaj stanovali kopači svinčeve rude na Obirju. Te naj bi bilo v osrčju te gore precej, kar potrjujejo pisni viri iz let 1424, 1586 in 1696. Kot piše Drago Kralj, veliki slovenski novinarski popotnik in iskalec pozabljenih zgodb in poti, je obirski svinec mikal tudi Hitlerja, saj je bila Mežica zaradi priključitve k Jugoslaviji za Avstrijo in po letu 1938 Nemčijo izgubljena.

Viteški grad, cerkev in kostnica

Dobre štiri kilometre stran od Železne Kaple proti Podjuni se dobrih petdeset metrov nad dolino dviga ravan, na kateri je vas Rebrca. V vasi, ki je zelo lepo urejena, živi okrog 150 ljudi. Vanjo je mogoče priti po precej strmi cesti iz treh strani: s Suhe ob rečici Bela / Vellacha, iz Kota / Winkla na vzhodni strani in iz Jeriš / Jerischacha na zahodni strani. Prišleka že od daleč pozdravljajo cerkev svetega Jerneja, kostnica ob njej in malo nižje, na robu vzpetine, grad oziroma komenda, v kateri so prebivali milštatski redovniki, imenovani Jurjevi vitezi. Graščina je bila prvič omenjena leta 1495 in je kasneje prešla v last jezuitov. Poslopje je začelo propadati, vendar je bilo konec osemdesetih let preteklega stoletja rešeno. O tem kasneje.

Jernejeva cerkev stoji dvignjena nad vasjo in so jo postavili v začetku 13. stoletja. Grajena je deloma v romanskem in deloma v gotskem slogu s kornim zvonikom. Cerkev krasijo freske, izdelane okrog leta 1300 in na koncu 14. in 15. stoletja. Pravijo, da jih je še precej pod ometom, vendar bo treba najti denar za restavriranje. Posebej dragocena sta zgodnjegotska kamnita kipa Marije in svetega Janeza, narejena v začetku 14. stoletja. Rebrška cerkev je tudi taborska, saj je ograjena z močnim taborskim obzidjem. Nad njo so še ohranjene ruševine starega, prvega rebrškega gradu, ki je bil skupaj s krajem prvič omenjen leta 1236! Posebna dragocenost Rebrce je okrogla romanska kostnica za cerkvijo. Poznavalci pravijo, da je ena najlepših in najbolj ohranjenih na Koroškem. V njej so, tako pravijo, še kosti iz prekopanih grobov na bližnjem pokopališču.

Rebrška kostnica je ena najlepših in najbolj ohranjenih na Koroškem.

Mladost in razigranost pred cerkvijo svetega Jerneja

»Včasih slišimo, da bi kdo rad 'napolnil prostor z življenjem'. Pri tem prepogosto pomislimo na kaj dekorativnega. Kdor prestopi prag Mladinskega centra na Rebrci, od tega trenutka dalje to razume drugače. Tu niso poživili le starega, častitljivega poslopja, temveč so ga napolnili z življenjem – s pisanim, veselim, pozitivnim, ustvarjalnim, razgibanim življenjem. Prisrčno bi se rad zahvalil dekanu Poldetu Zundru za njegov neverjeten angažma!« (Dr. Peter Kaiser, deželni glavar Koroške)

Propadla tovarna in oživljena graščina

Za Rebrco sta značilni dve zgodbi: ena temačnejša in druga obetavnejša. Začnimo s prvo. Ob cesti v dolini, na levem bregu Bele, je dolgo delovala tovarna celuloze z imenom Obir, ki je bila zadnja leta v mešani koroško-slovenski lasti. V njej je bilo v najboljših časih zaposlenih nad dvesto ljudi. V drugi polovici devetdesetih let preteklega leta se je zgodilo najhujše. Koroška oblast je začela negodovati, da tovarna onesnažuje okolje, zlasti reko Belo, in da ne posluje rentabilno. Ljudje, ki so bili priče temu dogajanju, so prepričani, da niso bili odločujoči gospodarski in naravovarstveni razlogi, ampak politični, nacionalni. Oblasti je šlo v nos slovensko solastništvo tovarne in zagotavljanje preživetja (tudi) slovensko govorečemu življu v dolini. Leta 1989 so po sedemdesetih letih stroji v rebrški tovarni, ki je bila največji industrijski obrat v občini Železna Kapla, utihnili, čeprav je posloval pozitivno in je dežela zagotovila denar za ekološko sanacijo. Tega je dobila podobna tovarna pri Beljaku, ki je šla po nekaj letih v stečaj! V kapelski dolini je ostalo brez dela več kot dvesto ljudi, posredno pa je zaprtje tovarne vplivalo na življenje okrog tisoč ljudi. Mnogi od njih so iskali delo drugje in se izselili. Sedanji župan Železne Kaple Franc Jožef Smrtnik, ki se je takrat kot mladi lokalni politik boril za obstoj tovarne, pravi, da se je zaradi tega v nekaj letih število prebivalcev občine zmanjšalo za okrog tisoč.

Druga zgodba je svetlejša. V drugi polovici osemdesetih let preteklega stoletja je prišel za kaplana v Železno Kaplo mladi duhovnik Polde Zunder. Z žalostjo je opazoval propadajočo komendo na Rebrci in premišljeval, kako jo rešiti. Skupaj s somišljeniki, s številnimi farani in s pomočjo celovške oziroma krške škofije se je lotil obnove. Komendi je hotel vdahniti novo življenje, mladost, vitalnost, ustvarjalnost, optimizem. Ustanovil je Mladinski center Rebrca. V najtežjih trenutkih se je obrnil za pomoč k zveznemu kanclerju dr. Brunu Kreiskyju. Ta je, za razliko od uradnih koroških oblasti, ni odklonil. Leta 1979, pred štiridesetimi leti, je organiziral prvi Teden mladih umetnikov. Na Rebrco je prišlo 15 otrok. Potem jih je bilo vsako leto več. Zadnja leta jih prihaja dvakrat po šestdeset, ki pod vodstvom mentorjev slikajo, kiparijo, plešejo, se veselijo, sklepajo nova prijateljstva, uživajo in začutijo, da so dobrodošli. Tu zaživijo večjezičnost, solidarnost in človečnost. Neumorni Polde, ki mu pomaga predvsem Krščanska kulturna zveza iz Celovca, želi še obogatiti Rebrco in jo do konca obnoviti. Za mladimi umetniki prihajajo zadnja leta v obnovljeno graščino tudi športniki, ki uživajo v športu in se učijo slovenščine. Takšna Rebrca je res zgodba o uspehu!

»V letih, ko so pobirali na Koroškem čudne zgodovinske kamne, smo verovali, da je mogoča pot iz sivih in meglenih dolin, pot dialoga – iskrenega pogovora. Kot bi stal Tone Pavček na skalah Rebrce in nam govoril: A meni je slovenščina najbolj zvočna, najbolj spevna, čista muzika potoka iz večnosti v večnost.« (Polde Zunder, ustanovitelj in vodja Mladinskega centra Rebrca)

V propadajočem gradu – komendi je konec osemdesetih let začel nastajati Mladinski center. Danes grad živi novo življenje.