Valentin Polanšek

Valentin Polanšek, ljudskošolski učitelj, ravnatelj dvojezične šole na Obirskem nad Železno Kaplo, pesnik, pisatelj, zborovodja in skladatelj, pa tudi narodno-politični delavec, je umrl leta 1985. Spomin nanj je živ: v spominih ljudi, knjigah in pesmih, v delu za ljudi v teh odmaknjenih krajih.

    besedilo JOŽE KOŠNJEK
   fotografija JOŽE KOŠNJEK, ARHIV EMANUEL POLANŠEK

Nanj spominja pred leti zaprta ljudska šola na Obirskem, Ebriach po nemško, in velik slovenski napis Ljudska šola, ki so ga pleskarji med obnovo šole na njegovo zahtevo napisali na fasado. Na Polanška spominja plošča na šoli, da je bil na tej šoli učitelj med letoma 1948 in 1983. Ob njej pa je tabla, ki opozarja, da je ljudska šola zaradi Valentina Polanška ena od 106 postaj 599 kilometrov dolge Slovenske pisateljske poti. Poleg Obirskega so na avstrijskem Koroškem postaje te poti še domovi Andreja Šusterja - Drabosnjaka na Kostanjah nad Vrbskim jezerom, Milke Hartman v Libučah v Podjuni in Janka Messnerja v Dobu, prav tako v Podjuni.

Zaznamovan z vojno

Druga svetovna vojna in slovenski upor proti nacizmu sta sejala smrt po grapah v okolici Železne Kaple. Njuna temna senca je padla tudi na Valentina Polanška. Tragedija pri Peršmanu mu je vzela sorodnike. V Hojnikovi kajži v dolini Lepene, kjer je bil rojen in kjer je živel z babico, je v plamenih zgorel njegov ded, kamor so ga, že mrtvega, privlekli z višje ležeče Hojnikove domačije. Valentin je bil takrat v Kranju v šoli, od koder so ga poklicali domov, da je pomagal pri identifikaciji mrtvih. V pepelu je videl ostanke dedovih oblačil. Njegovega očeta Luko je vzela smrt v taborišču Dachau. Tudi družina Valentinove žene Justine, rojene pri Travnikovih na vrhu prelaza Šajda na cesti med Selami in Obirskim oziroma Železno Kaplo, je trpela, ker je bila zavedna slovenska in je bila izdana, ker so kljub prepovedi govorili slovensko. Justinino mamo Angelo, očeta Nuža in njegovo sestro Sabino so odvlekli najprej v Celovec, kjer je oče ostal v zaporu. Sabina je bila nato zaprta v Ravensbruecku, od koder se je vrnila, mama Angela pa je bila umorjena v Auschwitzu. Domov so poslali le škatlico pepela …

»Oče je te zgodbe nosil s seboj. Pisanje je bilo zanj terapija. Tudi sam je povedal, da mu je lažje, če piše. Bil je eden prvih, ki je na Koroškem pisal o tem času in tragičnih usodah ljudi. Če berem roman Maje Haderlap Angel pozabe, srečujem iste ljudi in njihove usode, o katerih je pisal moj oče v romanu Križ s križi,« pripoveduje o svojem očetu Marta Polanšek, ki ji ni bil samo oče, ampak tudi učitelj v ljudski šoli in kasneje kolega v učiteljskem poklicu v domači šoli na Obirskem. »Ljudje  so imeli na vojne čase hude spomine in dolgo niso želeli ne govoriti ne brati o njih. Zato so z bolečino in prirojenim strahom brskali tudi po knjigah mojega očeta. Ko sem s profesorjem Štefanom Pinterjem potovala po Češki in Poljski, smo obiskali tudi Auschwitz, kjer sem za mamo kupila nekaj spominkov in brošurico o kraju, kjer je umrla njena mama, moja babica. Ni jih zmogla pogledati. Šele pred petnajstimi, dvajsetimi leti, ko je Republika Avstrija priznala nacistično nasilje nad Slovenci in se odločila žrtvam izplačati odškodnino, so morali ljudje v prošnjah zanje povedati svoje zgodbe. To jim je bilo lažje, ker so jih pripovedovali mlajšim, z zgodovino neobremenjenim ljudem,« pravi Marta Polanšek.

Oče ni gojil sovraštva do nemško govorečih. Iskal je pota sodelovanja z njimi na vseh področjih življenja, vendar je povsod, kjer je deloval, na vseh pevskih in literarnih nastopih povedal, da je Slovenec in da so njegovi nastopajoči Slovenci. To je nekatere motilo, vendar je on ostal takšen, kot je vedno bil. Ustanovil je Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji in bil njegov prvi predsednik. Obirsko je še danes kraj vsakoletnega srečanja članov Društva slovenskih pisateljev v Avstriji.

Učitelj, literat, glasbenik

»Bil je nadarjen za glasbo in za petje, čeprav je večkrat rekel, da bi bil lahko pevec, če ne bi imel tako grdega glasu. Pa je lepo pel. Pisal je besedila za pesmi, ki jih je tudi sam uglasbil. Skupaj z ženo Justino, mojo mamo, je leta 1974 ustanovil Obirski ženski oktet, v katerem sem tudi sama prepevala. Tudi Smrtnikovim fantom je bil moje oče prvi učitelj. Smrtnikov oče ga je prosil, naj fante pripravi za nastop na večeru družinskega petja pri Cingelcu na Trati pri Borovljah. Njihov drugi javni nastop pa je bil leta 1985, žal ob krsti mojega očeta, « se spominja Marta Polanšek. »Oče je užival v pisanju. Če ga ni bilo v hiši, smo vedeli, da je za mizo v sadovnjaku, od koder so se slišali udarci njegovega pisalnega stroja. Ko smo se šli otroci, pet nas je bilo, igrat k potoku pod šolo, je nesel s seboj stol, mizico in pisalni stroj in pisal. Veliko je delal ponoči, zelo rad ob zvokih klasične glasbe. Zanimala ga je zgodovina in v njenem poznavanju je bil zelo podkovan,« še pove.

Prezgodnja smrt na Dunaju

Valentin Polanšek je zaradi hude bolezni srca, ki ga je preganjala že nekaj let, umrl 27. avgusta leta 1985 v bolnišnici na Dunaju, ko je čakal na operacijo. Njegove zadnje poti na pokopališče na Obirskem se je udeležilo blizu 2000 ljudi, ob krsti pa so se v častni straži menjali njegovi prijatelji, nekdanji učenci, sovaščani in ljudje iz Kaple in okolice. Ob krsti na mrtvaškem odru v šolski učilnici, ki je bila 35 let njegov drugi dom, je sedela njegova mama, stara 75 let! »Spominov na svojega očeta imam nešteto in večina teh, če pobrskam po svojih notranjskih dnevnikih, je tudi neizbrisno zapisana v njih. Večina je svetlih. Vendar je med njimi trenutek, ki me je bremenil nadpovprečno dolgo in mi ga je le s težavo in polagoma uspelo odložiti globlje v spominsko shrambo. Ko je oče 27. avgusta leta 1985 čakal na Dunaju na operacijo, me je ob treh popoldne poklical po telefonu in povedal, da bo operacija naslednje jutro. Naslednje jutro pa smo prejeli telegram, da je sinoči umrl. Uro po najinem zadnjem pogovoru je imel svoj tretji srčni infarkt in je bil zatem šest ur pri polni zavesti z vedenjem, da bo umrl, kar mi je pripovedoval zdravnik, ki je   bil takrat z njim in sem ga tri tedne pozneje obiskal na Dunaju, da najdem vendarle kak odgovor na nesprejemljivo in nedoumljivo, kar nas je doletelo,« je v spomin na svojega očeta na mojo željo napisal njegov sin, urednik slovenskega tednika za Koroško Novice Emanuel Polanšek. »Seveda pa je večina spominov na očeta sončnih, posebnih in takih, kakršne zapuščajo nepozabni očetje pri svojih otrocih. Če preskočim očetovo osrednje umetniško delovanje kot pesnik, pisatelj, skladatelj, zborovodja in kulturnik skozi vsa leta njegovega življenja, mu je kot slovenskemu koroškemu učitelju bil eden poglavitnih ciljev, za katerega je gorel, da utre ne le svojim otrokom, temveč kar se le da velikemu številu svojih obirskih šolarjev pot v Slovensko gimnazijo, « je še zapisal in dodal, da ni zato nič čudno, »da smo se Obirčani nemščine naučili pravzaprav šele v Celovcu, vendar smo bili že v sorazmerno kratkem času vsi sposobni, da smo opozarjali svoje nemške koroške vrstnike na njihove slovnične kozle v nemščini«.

Kdo je Valentin Polanšek

Valentin Polanšek se je rodil 4. februarja leta 1928 v Lepeni nad Železno Kaplo v družini
kmečkih proletarcev. Bil je ljudskošolski učitelj in več kot trideset let vodja dvojezične ljudske šole na Obirskem. Gorska dolina pod Obirjem je postala Valentinu Polanšku studenec, ob katerem se je krepil in zaživel v svojem duhovnem ustvarjanju. Tu je pel, pisal, učil, vodil pevske zbore ter kot človek dialoga deloval tudi na občinski ravni. Leta 1977 je prejel nagrado Prešernovega sklada. Napisal je pesniške zbirke Grape in sonce, Karantanske, Činček in Čopka (otroške) in Lipov bogec ter romane Velike sanje malega človeka, Križ s križi, Bratovska jesen in Sla po svobodi. Ljudska šola na Obirskem je ena od postaj Slovenske pisateljske poti. Po Valentinu Polanšku se imenuje tudi obirsko slovensko prosvetno društvo.