Pibernik o Mauserju

Profesor France Pibernik iz Kranja je raziskoval in tako reševal pred pozabo v nekdanji Sloveniji prepovedane in zamolčane literarne ustvarjalce, na primer Balantiča, Hribovška, Mauserja in še mnoge. V pogovoru z njim nas je posebej zanimal gorenjski rojak, pisatelj Karel Mauser, ki je po vojni štiri leta živel na Koroškem in hotel tu ostati za vedno. Čeprav je moral prek oceana, je ostala Koroška njegova druga domovina.

    besedilo JOŽE KOŠNJEK 
    fotorafija GORAZD KAVČIČ

Za pogovor smo vas prosili zato, ker v življenju rešujete pred pozabo slovenske literarne ustvarjalce zunaj meja Slovenije: v izseljenstvu in zdomstvu, tudi na Koroškem. Zakaj? 

Ko sem ves povojni čas spremljal literarna dogajanja, sem najprej naletel na zamolčane avtorje v domovini, recimo na pesnika Franceta Balantiča. Ko pa sem zbiral gradivo o tem pesniku, so se v zvezi z njim začeli odkrivati tudi zamejski in zdomski avtorji, ki so bili v matici prepovedani. Zaradi problemske povezave med matično, zamejsko in zdomsko literaturo je zadeva zame postajala vedno bolj zanimiva in privlačna za odkrivanje neznanega.

Vaše delo je bilo v tistih časih tvegano. Začeli ste pisati o ljudeh in rečeh, za katere Slovenci v Sloveniji ne bi smeli vedeti. 

Danes se ne spominjam več, kaj sem takrat vedel o dejanskih nevarnostih in tveganju, vsekakor pa smo na splošno vedeli, da ima nadzor nad našim delom tajna policija, toda ves čas mi ni nihče neposredno onemogočal dela. Problematika, ki sem jo odkrival med prebiranjem zdomske publicistike, mi je navrgla predvsem spoznanje, da so v zdomstvu nastajala vrhunska literarna dela, ki jih brez zadržkov uvrščamo v sočasno matično književnost. Med njimi gotovo izstopa vrhunski roman Človek na obeh straneh stene pisatelja Zorka Simčiča.

Kateri v jugoslovanskih časih prepovedani literarni ustvarjalci so se po vaši zaslugi vrnili v slovensko realnost? 

Sam vem za Balantiča, za Hribovška, za Mauserja. Imena so bila sorazmerno znana, ker je o njih že v začetku sedemdesetih let pisal dr. Jože Pogačnik. Večji problem so bila njihova dela, v matici nedostopna. Najprej je bilo mogoče tiskati Balantičevo poezijo, potem Hribovška, medtem ko za ostale avtorje pri založbah ni bilo zanimanja. Za koprsko založbo Ognjišče sem leta 1994 pripravil kratko monografijo o Karlu Mauserju, Celjska Mohorjeva družba pa je v letih 1998 in 2001 v zbirki Žerjavi ponatisnila dela šestih avtorjev. To so: Ruda Jurčec (Ljubljanski triptih), Branko Rozman (Obsodili so Kristusa, tri drame), Zorko Simčič (Človek na obeh straneh stene), Milena Šoukal (Ptice na planetu), France Papež (Izbrane pesami) in Karel Mauser (Kaplan Klemen). Posebej so pozneje izšla tudi druga dela, denimo delo Vladimirja Kosa (Cvet, ki je rekel Nagasaki) in Vladimirja Truhlarja (Zbrano delo I–III). O kakšnem pisatelju je bilo mogoče objaviti samo informativni članek (Saša Jerman), mnoga pesniška imena so postala znana tudi v antologijah (Jutro pozabljenih, Beseda čez ocean).

Je v njihovih delih res toliko  sovražnosti in laži o novi jugoslovanski državi in njenem režimu, da jih je bilo treba prepovedati, čeprav je šlo za umetnost, za literaturo in je znana izkušnja, da vse zamolčano enkrat pride na dan. 

Treba je ločiti politično publicistiko od leposlovja. Politična emigracija je bila vseskozi skrajno ostra do komunističnega režima v domovini, med tem ko je kakšna neposredna literarna upodobitev domala objektivna, vendar je naša oblast iz političnih razlogov zavračala tudi leposlovna dela. Omenil bi izrazit primer literarne upodobitve medvojnega časa v trilogiji Ljudje pod bičem Karla Mauserja, ki je postavil v središče dogajanje okrog Turjaka (Buenos Aires, 1963–1968; ponatis pri Celovški Mohorjevi).

Kako ste prihajali do virov za pisanje, do ljudi, ki so poznali ali so sodelovali z zamolčanimi literati? Sklepam, da jih je treba iskati izven Slovenije, v deželah, kjer so ti avtorji živeli in ustvarjali. 

Z odkrivanjem avtorjev počasi odkrivaš tudi vire, predvsem ožje sorodnike, njihove sošolce, prijatelje. Nekaj gradiva je ponujal rokopisni oddelek Nuka. Potem je bilo treba najti pot do Arhiva Republike Slovenije, navezati stike z Ljudmi v Angliji, Kanadi, Venezueli, Braziliji, Argentini. Za taka početja potrebuješ leta, doma pa je bilo takrat težko priti v cekajevski arhiv, a povsod so mi šli arhivisti na roko in mi pomagali priti do dokumentov.

Ne le virov za pisanje, tudi izdajatelje in založnike teh del je bilo gotovo težje najti kot za domače, preverjene pisce.

Seveda, kajti ko so leta 1968 v uničenje v Vevče poslali celotno naklado Mejakovega izbora Balantičevih pesmi, je bilo jasno, kje smo. Vendar je bil Balantič splošno zelo znan in vsi, tudi levičarski književniki so priznavali in visoko ocenjevali njegove pesmi. In ko sem leta 1997 napisal monografijo Temni zaliv Franceta Balantiča, je Tone Pavček, urednik pri Cankarjevi založbi, delo takoj sprejel v program, in to zato, ker se je položaj še spreminjal. Odprlo pa se je šele po osamosvojitvi, ko so posamezne založbe začele izdajati tudi zdomske avtorje. 

Gospod profesor, ste prišli pri svojem raziskovanju do konca, do cilja? Je še kaj ostalo?  

Dela je še ogromno, a kar je nekako spadalo v moj delokrog, sem opravil. Deloma je šlo za objavo leposlovnih stvaritev, deloma za komentarje k njim. Seznami avtorjev so na mizi, zdaj glavno delo čaka naše literarne zgodovinarje in literarne teoretike.

Podbrezje, kraj srečnega imena

Vrniva se h Karlu Mauserju.  Kakšen človek je bil Karel, ki je bil rojen na Gorenjskem in je lep del otroštva preživel v naših krajih, zlasti v Podbrezjah? 

Mauserjeva življenjska pot je bila nenavadna, značilna za izgnance iz domovine, polna prelomov, predvsem pa usojenosti na življenje v tujem svetu. Vendar je za oblikovanje njegove človeške podobe zelo pomembno, da je najlepši del otroštva in del mladosti preživel v Podbrezjah. Ta vas se mu je tako globoko vtisnila v spomin, da jo je imel za svoj domači kraj. Od tu so njegova primarna doživljanja okolja in ljudi, zato je to postalo temelj njegovega literarnega ustvarjanja, črtic, novel, povesti in romanov.

Zgodilo se je naključje. V  Podbrezjah je prijateljeval z Mimi Konič, kasnejšo pisateljico Mimi Malenšek. Podbrežani so mi povedali, da sta skupaj zahajala v podbreško šolsko knjižnico. 

Mauserja je knjiga najbrž pritegnila že v osnovni šoli. Največ branja mu je nudila šolska knjižnica, da pa bi se že takrat lahko o knjigi več pogovarjal z Mimi Konič, bi težko trdili. Pač pa je do tega prišlo pozneje, ko sta se skupaj nekaj let iz Podbrezij vozila z vlakom na kranjsko gimnazijo.

V vaši knjigi o Karlu Mauserju,  ki je letos izšla pri Mohorjevi v Celovcu, sem prebral meni doslej neznano zgodbo o tem, da je Karel študiral teologijo, vendar je študij v četrtem letniku opustil. Je šel v lemenat po sili in ga zapustil zaradi ljubezni? 

Mauser je to storil iz lastnih nagibov in se je v lemenatu počutil izjemno dobro, posebno zato, ker so bili bogoslovci literarno izredno dejavni, izdajali so tudi svoj rokopisni list. V njem je bil zelo razvit socialni čut in je skupaj z drugimi redno obiskoval revne družine v ljubljanski Sibiriji, v siromašnem naselju na Barju, kjer so živeli družbeni naplavljenci. Z nastopom okupacije – Mauser je ostal v Ljubljani – so se razmere zelo poslabšale. Ker v počitnicah ni mogel domov na Gorenjsko, je po posredovanju kolegov redno odhajal v Dobrepolje. Tam ga je septembra leta 1943 zadela kapitulacija Italije, in ker se ni mogel vrniti v Ljubljano, se je z vaškimi stražarji umaknil v grad Turjak. Tam je med obleganjem deloval kot bolničar in bil po padcu gradu zajet. Pred njegovimi očmi so pobili štiriintrideset ranjencev, njega uvrstili v dolgo kolono proti Velikim Laščam. Naslednji dan je bil že v vrsti za ustrelitev, vendar so ubili samo prvih šestdeset, druge pa odpeljali v Kočevje, kjer so proti četnikom in vodjem vaških stražarjev pripravljali kočevski sodni proces. Duhovnike in bogoslovce so po tem, ko so podpisali vdanostno izjavo, odpeljali v stiški samostan, od koder je Mauser pozneje, ko so tudi te kraje zasedle nemške enote, prišel v Ljubljano, vendar zdravstveno na tleh, tako da je moral v bolnišnico. Iz težavnega stanja so ga deloma res reševali obiski naključne znanke, najbrž pa je njegov izstop predvsem posledica prestanega gorja. Pozneje se je zaposlil kot lektor in korektor pri Slovenski knjigarni ter se začel resneje posvečati pisanju. Objavil je več zapisov o dogodkih v obleganem Turjaku, več novel, napisal pa je tudi povest Rotija. V začetku leta 1945 se je poročil z neko novo znanko in se preselil k njenim staršem v Štepanji vasi.

Onemogočena zaposlitev

Mauserjevi so po vojni hoteli  na Koroško, kamor jih je poslala tudi jugoslovanska oblast, vendar so jih Angleži vračali. Na Koroško jim je uspelo priti, ampak preko Madžarske. 

Da. Mauser se je zaradi okoliščin, v katerih se je znašel, odločil, da se umakne na Koroško. Z ženo sta se s kolesi zapeljala do Kranja, kjer sta se ustavila pri njegovih starših. Ker je zbolel, nista mogla nadaljevati poti in ostala v Kranju. Mauserja so nove oblasti za nekaj dni zaprle, potem pa sta zakonca živela pri starših, kjer se jima je novembra rodila hčerka. Pred božičem leta 1945 so vse Mauserjeve, ker je oče izhajal iz kočevskih Nemcev, odpeljali na Jesenice, kjer je delovala angleška komisija, ki pa Mauserjev ni imela na seznamu. Naša oblast je Mauserjeve kljub temu poslala na Koroško, a so jih Angleži vrnili nazaj. Čez nekaj dni so jih hoteli pri Trbižu poslati v Italijo, a se jim to ni posrečilo. Zato so jih pred novim letom preko Maribora preprosto postavili na madžarsko mejo in jih v snegu z dojenčkom poslali v neznano. Preko Madžarske so se prebili na Zgornje Štajersko in se ustavili v begunskem taborišču Rottenmann, v katerem so bili nastanjeni večinoma Nemci iz Banata. Za Mauserjeve, tudi oče, mati, sestra in brat so bili tam, je bilo težko, ker niso bili begunci in niso imeli statusa razseljene osebe (DP), ampak so bili izgnanci. Zato je Karel moral opravljati težaško delo po gozdovih, da je lahko preživljal družino. Mauserjevi niso mogli vedeti za obstanek slovenskih taborišč na Koroškem in Tirolskem. O tem jih je obvestil dr. Jagodic, delegat za slovenske begunce. Najprej so se preselili v taborišče Peggetz pri Lienzu v Vzhodni Tirolski, pozneje pa v največje taborišče Spittal (Špitalu ob Dravi) na Koroškem. Ker so bili Mauserjevi še vedno izgnanci, je bil njihov položaj še vedno težak, ker so morali sami skrbeti za preživetje. Karel si je deloma pomagal tudi s honorarji od objav svojih del v tedniku Koroška kronika, kmalu pa so knjižno izšle tudi njegove posamezne povesti.

Prav zanimiva je zgodba o  sodelovanju z Mohorjevo založbo. V vaši knjigi o Mauserju berem, da ga je Joško Tischler hotel zaposliti, pa so nekateri temu nasprotovali. Kaj lahko bi se torej zgodilo, da bi Mauser ostal na Koroškem in ne bi odšel v Združene države Amerike. 

Prve Mauserjeve knjige je tiskala in založila angleška zasedbena uprava, ko pa je koroškim katoliškim kulturnim delavcem uspelo obnoviti Mohorjevo družbo, je ta prevzela tudi tisk njegovih del. Vendar so nastale težave, saj so v Sloveniji nasprotovali njeni oživitvi, češ da gre za nelojalno konkurenco in da ima pravico do Mohorjeve samo slovenska stran. Vsekakor so iz Slovenije ves čas močno vplivali na celovški program in v tej zvezi tudi ostro nasprotovali, da bi profesor dr. Joško Tischler Mauserja redno nastavil za lektorja in korektorja. Motilo jih je to, ker je bil Mauser na njihovem črnem seznamu in je med vojno kršil tako imenovani kulturni molk, motila pa jih je zlasti objava romana Ljudje pod bičem. Ko pa se je Joško Tischler odločil, da je teh vmešavanj preveč, je izstopil iz tako imenovanega pokrajinskega odbora OF za Koroško in s tem tvegal brezobzirne napade z leve. Je pa močno omejil ideološko- politični vpliv komunistične oblasti iz Slovenije.

Z vrha Ljubelja je gledal domovino

Mauser je na Koroškem veliko  pisal. Ali lahko poveste, katera dela so nastala na Koroškem in o čem je v njih pisal?

Čas, ki ga je Mauser preživel na Koroškem – šlo je za dobra štiri leta – predstavlja najplodnejše ustvarjalno obdobje v njegovem življenju. V teh letih je najprej uresničil svoje načrte, ki jih je prinesel s seboj, zlasti gre za romana Kaplan Klemen in Ljudje pod bičem. Potem se je loteval tudi koroške družbene, deloma tudi zgodovinske snovi. S Tischlerjevo pomočjo je celo pregledoval razne arhive, da bi bolje spoznal ozadja življenja tamkajšnjega človeka. Iz nabranega gradiva sta nastali najprej dve povesti – Mrtvi rod in Zemlja, vanju je zajel snov iz Ziljske doline, pozneje zgodovinska povest Puntar Matjaž.

Prebral sem Mauserjev stavek: V srce sem te zaklenil, Koroška. Pove mi, kako izjemno je ljubil to deželo, kako nerad jo je zapustil in kako je hrepenel po njej. 

O usodi beguncev so odločale takratne razmere. Velika večina je morala v tuje dežele, največ čez ocean. Mauserja je pot vodila v Združene države Amerike. Koroška pa je bila zanj druga domovina, zato jo je nerad zapuščal in neskončno je bil vesel, ko mu je celovška Mohorjeva maja leta 1966 omogočila obisk Koroške in je z vrha Ljubelja lahko pogledal dol v Slovenijo.

Kdo je Franc Pibernik

Ko sem ga vprašal, kaj naj napišem o njem, je odgovoril: »Poklicno sem bil profesor, večino let na kranjski gimnaziji, veliko sem se posvečal literaturi, a največ literarni publicistiki in uredništvu, zlasti v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.« Profesor France Pibernik je bil rojen 2. septembra leta 1928 v Suhadolah pri Komendi. Leta 1949 je maturiral na Gimnaziji Kranj, leta 1955 pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slavistike. Od leta 1958 do leta 1990 je bil profesor na Gimnaziji Kranj. Leta 1960 je izdal svojo prvo samostojno pesniško zbirko Bregovi ulice, vrhunec pa je zbirka Ajdova znamenja iz leta 1993. Izdal je tri avtobiografska dela: Moj brat Avguštin, Začudene oči otroštva in Drobci zamolklega časa. Poleg poučevanja je bil njegov glavni izziv raziskovanje zamolčanih pesnikov iz druge svetovne vojne in po njej: Mauserja, Balantiča, Hribovška, Jalna in Udoviča. Uredil je tudi zbrana dela Antona Vodnika in Janeza Jalna.

Iz knjige Pisatelj Karel Mauser

»Ko sem pred odhodom s Koroške stal pred ograjo vojvodskega prestola, mi je bilo bridko. Pastir je pasel krave okrog njega in ljudje so hodili mimo njega kakor mimo kamna, ki ga je pustila voda, ko je spremenila strugo. Gledal sem z mahom porasli sedež in zdelo se mi je, da vidim ravnino okoli polno slovenskih kmetov in svobodnjaka, ki terja od kneza, da bo rezal pravico za vse enako. Stoletja so potekla od zadnjega ustoličevanja. Vojvodski prestol je osamel, ogradili so ga z bodečo ograjo in Pravica je dobila dva obraza.
Lahko je danes razbiti vojvodski prestol, ni pa mogoče razbiti duha, ki je skozi stoletja vel iz tega kamna in napolnjeval slovenski živelj na Koroškem. Vojvodski prestol ostane simbol tiste slovenske svete pravice, ki ni nikoli krivična in da živeti meni in tebi; ki ne udarja krivično in nikoli ne zasmehuje samo sebe.
V srce sem te zaklenil, Koroška, kakor materino besedo. V meni so Nanteji in Hanzeji, z Ožbeji in Folteji, z Mojcami in Pepcami. V meni si in marnjaš z menoj, marnjaš in žinjaš. Lepa in sveta si, iz same božje roke ustvarjena, Koroška. Gleda te človek, gleda kakor milostno podobo, pokleknil bi in te poljubil.« (Karel Mauser julija 1950 pred odhodom iz Koroške v Ameriko)