Janez Jalen

Janez Mulej je pranečak Janeza Jalna in skrbnik njegove zapuščine. Je vodič po Jalnovi rojstni hiši na Rodinah in njegovo vodenje je posebej dragoceno zato, ker se pisatelja in dramatika še dobro spominja.

    besedilo URŠA PETERNEL
    fotografija GORAZD KAVČIČ, URŠA PETERNEL

Rojstna hiša Janeza Jalna na Rodinah, tik ob vaški cerkvici, je nekaj posebnega. Ni samo ena od hiš na Poti kulturne dediščine Žirovnica, je tudi dom devetčlanske družine Mulej. Družina je hišo v last dobila leta 1991, ko je umrla stara teta, prva Jalnova dedinja. Del hiše so uredili za bivanje, v starem delu pa so v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine iz Kranja obnovili zbirko o pisateljevem delu in življenju. Leta 1997 so muzejski del hiše odprli za javnost. V veži je razstavljena dokumentacija in rekonstruirana črna kuhinja, v kamri je pisateljev delovni prostor z rokopisi, tiskanimi deli in dokumenti, bivalni prostor (hiša) pa je opremljen z originalno opremo.

Vodič po hiši je gospodar, Jalnov pranečak Janez Mulej, po domače Mežnarjov Janez, zgovoren in duhovit mož, ki svojo pripoved o pisatelju in dramatiku rad 'zabeli' s kakšno sočno anekdoto iz Jalnovega življenja. Njegovo vodenje je še toliko bolj dragoceno zato, ker se prastrica še dobro spominja; kot otrok je namreč veliko časa preživel pri njem in teti Roski, ki je Jalnu gospodinjila. »Jalna sem klical 'botrček', bila sva velika prijatelja, povsod me je vzel s seboj, me neprestano branil pred mojim očetom, ki je bil zelo strog,« pripoveduje Mulej. Z njim je hodil peš do podružne cerkve na Dobravi, v spominu mu je ostal izlet pod Severno triglavsko steno, do klina ...

In prav zato, ker je Mulej Jalna tako dobro poznal, je njegova predstavitev rojstne hiše še toliko bolj doživeta, zanimiva in hudomušna. Kot pravi Mulej, so najbolj pogosti obiskovalci osnovnošolci in srednješolci, skupine upokojencev, študenti s profesorji, Muleju je posebej ostal v spominu obisk angleških lordov, ki jih je na ogled pripeljal blejski župan.

Mi smo se pridružili skupini škofjeloških osnovnošolcev, ki jim je Janez Mulej med drugim povedal, da je bil Jalen rojen 26. maja 1891 prav v tej hiši na Rodinah kot deseti, najmlajši otrok. Mati je skrbela za veliko družino, oče je bil rudar na Begunjščici. Umrl je, ko je Janez imel samo enajst let, zato je fantiča v skrb vzel župnik z Breznice. Izšolal ga je, Jalen je zaključil gimnazijo in kasneje teološko fakulteto v Ljubljani. Prvo službo kot župnik je dobil v Srednji vasi v Bohinju, kjer mu je bilo zelo všeč, saj je prišel med preproste ljudi in med gore. Bil je namreč tudi odličen alpinist, skalaš in aljaževec, dober prijatelj Joža Čopa. Med prvo svetovno vojno je bil vojaški duhovnik – kurat v Avstriji, zatem pa je služboval po različnih slovenskih krajih.

Jalen je bil v mlajših letih dramatik, kasneje pa se je posvetil prozi. Njegovo najbolje ocenjeno dramsko delo je bila trilogija Dom, Srenja, Bratje. Kasneje se je posvetil pisanju povesti, v katerih je opisoval preprostega človeka, naravo, živali (bil je tudi lovec), zgodovinska dejstva. Sam je za svoje najljubše delo imel povest Ovčar Marko, v kateri opisuje mladost svojega očeta in okolje, v katerem je sam odraščal. Potem so tu še dela Vozarji, Cvetkova Cilka, lovska zgodba Trop brez zvoncev, Previsi, Ograd ... Njegovo najbolj znano mladinsko delo pa so Bobri, roman v treh delih, v katerem opisuje življenje mostiščarjev na Ljubljanskem barju. Glavni junak je Ostrorogi jelen, po Mulejevih besedah pa je Jalen v liku upodobil sebe, svoj značaj, pokončno držo ... Jalen je leta 1932 napisal tudi scenarij za film, in sicer prvi slovenski igrani film Triglavske strmine.

Umrl je leta 1966 v Ljubnem, pokopan je v družinskem grobu na pokopališču na Rodinah, tik ob rojstni hiši. Menda je, tako pove Mulej, rad govoril, da bo imel od zibke do groba le en skok ...

Janez Jalen je po Mulejevih besedah s svojo trmoglavostjo in dolgim jezikom delal težave tako nadrejenim kot tedanji oblasti. Pogosto se je za noč ali dve zakartal ob 'flaškonu' vina, naslednji dan pa kakšno mašo izpustil ali pa jo imel kje, kjer je ne bi smel ... Tako je menda po neki dolgi kvartopirski noči zjutraj v Grahovem imel najkrajšo pridigo, ki se je glasila: »Dragi farani! Huda zima, hud je mraz, zebe mene, tudi vas. Amen!« Sicer pa je menda vedno držal družbo pokonci, imel je veliko prijateljev. In ko je prišel v gostilno, je slekel duhovniško obleko in jo obesil na steno, rekoč: »Župnika na kavelj, Janez pa za šank.«