Pavle Kernjak

Pred sto dvajsetimi leti se je rodil in pred štiridesetimi leti umrl koroški skladatelj, organist in zborovodja Pavle Kernjak. Nekatere njegove pesmi so nesmrtne. Pojemo jih Slovenci na obeh straneh Karavank.

    besedilo JOŽE KOŠNJEK
    fotografija GREGA FLAJNIK, FOTOGRAFIJA EGONA KAŠETA JE IZ KNJIGE PAVLE KERNJAK

Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza iz Celovca ter cerkveni pevci iz Šentilja / St. Egydena nad Dravo so v soboto, 9. novembra, v domači farni cerkvi priredili mašo, nato pa koncert v spomin na Pavla Kernjaka. Na moža, ki je kot skladatelj, organist, zborovodja in tudi pisec besedil učil svoj slovenski narod peti in mu je namenil najlepše darilo – pesem. Dokler bomo peli, bomo živeli, je znal reči.

Pavle se je rodil 9. februarja leta 1899 kot drugi od štirih otrok v zakonu Valentina Kernjaka in Hrucijeve Magdalene, rojene Žerjev (Scheriau) pri Mežnarju v Št. Ilju ali Šentilju ob Dravi. Oče je bil poleg cerkovnika še organist in pevovodja cerkvenega zbora. Družini – očetu Valentinu, mami Magdaleni, sinovom Valentinu, Pavletu in Jakobu ter sestri Tereziji – je dajala skromen kruh kmetija. Zvonovi, orgle, cerkveno in fantovsko petje na vasi so oblikovali Pavlov zvočni svet.

Še preden je leta 1913 končal šolo, je moral za očetom sesti za nove orgle na koru domače cerkve in voditi pevski zbor. In to v splošno zadovoljstvo faranov, je v farno kroniko zapisal takratni župnik Janez (Johann) Schneditz, pri katerem je mladi Pavle opravil prvi in zadnji glasbeni pouk. Svoje je dodal oče Valentin. Kupil mu je harmonij in ob njem je Pavle presedel ure in ure. Tu so nastajale vse njegove skladbe. Ta harmonij je na Kernjakovem domu še danes.

Prva svetovna vojna je zaznamovala Kernjakovo življenje, čeprav se mu je uspelo izogniti daljšemu vpoklicu v vojsko. Na željo staršev se je izučil za krojača in z diplomo 15. februarja 1923 končal uk. Vedel je, da prav veliko hlač v svojem poklicu ne bo sešil. Glasba in petje sta ga povsem prevzela. In tudi svojega koroškega naroda ni želel zapustiti. Iz Trbovelj, kamor sta se za tri mesece s prijateljem umaknila pred poplebiscitnimi nemiri, se je namreč vrnil domov …

Jasna Nemec Novak je za Televizijo Slovenija posnela čudovit film o Pavlu Kernjaku. Z grenkobo je zapisala, da Pavel ni prejel državnega odlikovanja ne od Avstrije in ne od Jugoslavije. Društvo slovenskih skladateljev ga ni prištevalo med svoje člane. Saj za to ni niti prosil. Bil je samouk in je pisal samo zborovske stvari. Premalo. Za take zasluge so šopki nageljnov. Te pa je Kernjak globoko cenil! Je pa prejel nekatera priznanja slovenskih in koroških kulturnih ustanov.

Poroka z Martinovo Amalijo

Leta 1922 je Pavletov oče Valentin v starosti dobrih 57 let umrl. Mežnarske posle je prevzel mlajši brat Jakob, Pavle pa je skrbel za petje. Jeseni leta 1926 se je oženil z Amalijo Šaler ali Schaler, po domače Martinovo s Trebinje, hčerko enega od najvidnejših in najuglednejših slovenskih kmetov ter nekdanjim županom. Ta je kupil sosednjo Filijevo domačijo in na njej sta začela gospodariti Amalija in Pavle. Starega Martina so gospodarska kriza po prvi svetovni vojni, protislovenska gonja in prerana ženina smrt strli. Življenje je končal v mrzlem objemu Vrbskega jezera. Njegova usoda je odmevala po Koroški in tudi zunaj nje, tja do Ljubljane … Filijeva hiša, ki jo je Amaliji in Pavletu uspelo rešiti pred propadom, je postala legendarni dom Kernjakovih, na katerem se je septembra leta 1926 rodil najstarejši sin Miro, nato pa leta 1928 Stanko in leta 1941 najmlajši Pavel. Kernjakov dom se je ohranil do danes, na njem pa gospodari Cilka, vdova najstarejšega Kernjakovega sina Mira s svojimi otroki.

Življenje za slovensko pesem

V tridesetih letih preteklega stoletja je Pavle Kernjak stopil na sceno slovenskega kulturnega delovanja na Koroškem in tudi zunaj nje. Pesem je bila tista, ki je najbolj učinkovito kljubovala nemškemu pritisku. Kernjak je zlasti z rožanskimi zbori, ki jih je vodil, uspeval. V Svečah in v Borovljah je leta 1929 navdušil s svojo priredbo ljudskih motivov z naslovom Juhe, pojdamo v Škuf'če. Ta skladba je bil prvi natis katere od Kernjakovih pesmi. Tudi v naslednjih letih so se vrstila gostovanja in odgovornost za koroško pesem so prevzeli trije ugledni možje: Foltej Hartman v Podjuni, na vzhodu Koroške, Pavel Kernjak in Hanzi Kropivnik pa v Rožu in na Zilji. Kernjak je zlil v notni zapis marsikatero koroško zgodbo. Leta 1938, ko je karizmatični ljudski voditelj Vinko Poljanec shiral v nacistični ječi in umrl, še pesem z naslovom Rož, Podjuna, Zila s slovitimi besedami bolečine naroda: »… v sveti zemlji sniva tvoj slovenski sin.«

Kernjakova družina po čudežu ni bila odgnana v taborišče. Le 17-letni sin Miro je moral v nemško vojsko in se vrnil s trajno poškodbo roke. Pavle Kernjak je v domači vasi že leta 1946 postavil na noge pevski zbor. Nekaj leta zatem sta Kernjak in Hartman popeljala na turnejo po Jugoslaviji skoraj stočlanski združeni pevski zbor. Pavle je s svojimi pevci odšel v Trst, v Kanalsko dolino, in potem znova v Jugoslavijo, na Dunaj in na Gradiščansko. Z njim je bil tudi sin Miro, izvrsten baritonist in solist, ki je nekaj časa študiral glasbo v Ljubljani, vendar se je moral doma posvetiti kmetovanju.

V začetku sedemdesetih let preteklega stoletja se je Pavle Kernjak poslavljal od vodenja koroških pevskih zborov. Od časa do časa je še stopil pred zbor in oddirigiral svojo Rož, Podjuna, Zila. Vendar je Kernjak, še poln pevskega zanosa, leta 1974 v domačem kraju ustanovil pevski zbor Mojcej, v katerem so peli tudi njegovi vnuki. K njemu na Trebinjo so prihajali pevci od blizu in daleč, tudi znameniti Slovenski oktet, ki mu je leta 1970 podaril skulpturo Mojcej, ki stoji pred njegovim domom. Jeseni leta 1975 je Pavlu umrla njegova življenjska družica Amalija. To ga je hudo prizadelo, vendar je še sedel za harmonij in tako napisal dve od poslednjih skladb: eno je posvetil vnukinji Tatjani, drugo pa rodnemu kraju naslovom Vasica moja. Enajstega decembra leta 1979 je umrl. Njegov glasbeni dar se pretaka tudi po žilah njegovih potomcev.

Pri Filiju na Trebinji sedaj gospodari Cilka Kernjak, vdova pokojnega Kernjakovega sina Mira. Kernjakov dom smo letos kar trikrat obiskali naročniki in bralci Gorenjskega glasa. Vsakič nas je prijazno sprejela Kernjakova vnukinja in Mirova hčerka Milena. Povabila nas je tudi v hišo k znamenitemu harmoniju, na katerega je igral njen stari oče. Vselej smo, tudi s pomočjo njenega čudovitega soprana, zapeli. Sicer pa je na starega očeta ponosnih kar dvajset vnukov.