Anton Janša

Anton Janša je slovel po Kranjskem zaradi posebno uspešnega in umnega čebelarjenja, tako da so nanj postale pozorne tudi oblasti. Cesarica Marija Terezija ga je dala poklicati na Dunaj, da bi imel javna predavanja o čebelarstvu. 

    besedilo MIHA NAGLIČ
    fotografija OBČINA ŽIROVNICA, WIKIPEDIJA, TINA DOKL

Po prvi in drugi svetovni vojni je večina Slovencev, ki so v svojem življenju zmogli »nekaj več«, to dosegla v Ljubljani. Pred letom 1918 pa so šli običajno najprej čez Karavanke – študirat na Dunaj, potem pa so se vrnili in naredili kariero v enem od slovenskih mest. Nekateri pa so posegli po najvišjih službah in položajih kar v cesarski prestolnici sami. Med temi ima posebno mesto čebelar Anton Janša. Rodil se je pred 285 leti, 20. maja 1734, na Breznici, umrl je 13. septembra 1773 na Dunaju.

Svoj čas sem imel na Dunaju dobra prijatelja in ju večkrat obiskal. Med temi obiski sem s posebnim veseljem raziskoval številne dunajske znamenitosti. Ne spominjam se več, kako mi je prišla v roke knjižica, ki je bila zame pravi biser. Dunaj in Slovenci njegovi je njen naslov, po zvrsti je turistični priročnik. Izdal jo je leta 1978 Klub Mladje, ki je deloval na Dunaju in v Celovcu. Iz knjižice ni razvidno, kdo je avtor besedil, očitno pa je, da je bil velik poznavalec slovenskih »punktov« na Dunaju. Se pravi: materialnih in duhovnih sledi, ki pričajo o Slovencih, ki so svoj čas delovali v cesarskem mestu in v njem zapustili vidno sled. Pa sem se tudi sam napotil po teh sledeh in ena od prvih poti me je privedla do spominskega obeležja Antonu Janši v dunajskem parku Augarten.

»Med vsemi od Boga ustvarjenimi  stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna  in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor  čebela.« (Anton Janša)

Dunajski pomnik čebelarju

Poiskal sem ga po opisu, ki sledi. »Ko s ceste Obere Augartenstrasse 1 stopimo skozi vhod v drevored in po nekaj korakih pod kostanji krenemo na levo proti parku, skoraj nenadoma stojimo ob spomeniku Antonu Janši. Spomenik sestoji iz reliefa s prizorom iz Janševega delovanja in spominsko ploščo. Njen napis se po naše glasi: 'Spominu Antona Janše, prvega avstrijskega učitelja čebelarstva in raziskovalca čebel ob 200 letnici rojstva. Skupnost avstrijskih čebelarjev leta 1934. Dostavek za letnicami 1734 - 1773 - 1973 se glasi: Ob 200 letnici njegove smrti na Dunaju. Landesverband für Bienenzucht in Wien (Deželna zveza za čebelarstvo na Dunaju) / Zveza čebelarskih društev za Slovenijo.'

Kako je prišel ta kmet iz vasice pri Radovljici na Gorenjskem, ki ni znal ne brati ne pisati niti nemško, za učitelja na cesarski Dunaj? Verjetno podobno kakor Martin Krpan z Vrha. Slovel je po Kranjskem zaradi posebno uspešnega in umnega čebelarjenja, da so nanj postale pozorne tudi oblasti. Cesarica Marija Terezija, ki si je močno prizadevala za razvoj raznih gospodarskih panog, ga je dala poklicati na Dunaj, da bi imel javna predavanja o čebelarstvu. Janša je na Dunaju sprva predaval v slovenščini, tolmač pa je sproti prevajal poslušalcem oz. slušateljem. Kmalu se je naučil nemščine ter brati in pisati. Leta 1771 je izdal v nemščini Razpravo o rojenju čebel, pri čemer mu je pomagal rojak, znani preroditelj Blaž Kumerdej. V uvodu napovedani celotni nauk Antona Janše o čebelarstvu pa je izdal po njegovi smrti njegov učenec in naslednik Josef Münzburg leta 1775. Cesarica le namreč naročila, naj v vseh čebelarskih šolah poučujejo po Janševih načelih. Kmalu je izšla češka izdaja, leta 1792 pa slovenska v Celju, ki jo je pripravil župnik Janez Goličnik, verjetno na pobudo zgoraj omenjenega Kumerdeja, okrajnega šolskega nadzornika v Celju. Pomen tega genialnega samouka dokazuje tudi dejstvo, da je njegova knjiga doživela leta 1951 še angleško izdajo. Anton Janša se je pečal tudi s slikarstvom (ne le s slikanjem čelnic ali panjskih končnic). Vendar ga ne zamenjajmo z nekoliko mlajšim umetnikom Lovrencem Janšo, krajinarjem in bakropiscem, rojenim prav tako v ookraju Radovljica. Študiral je umetnost in ostal na Dunaju, od leta 1806 naprej je bil profesor za krajinsko risanje na Akademiji. Upodabljal je zlasti motive z Dunaja, iz Alp, Češke in Porenja … Umrl je na Dunaju leta 1812.«

Predaval in pisal knjige

Anton Janša je postal najprej poklicni čebelar, pozneje pa še učitelj čebelarstva. Svoje znanje je drugim posredoval na dva načina, s predavanji in s pisanjem. Napisal je dve knjigi v nemščini: Razpravo o rojenju čebel (1771) in Popolni nauk o čebelarstvu (1775). Druga je izšla po njegovi smrti, prvo pa je leta 1776 prevedel in dopolnil Peter Pavel Glavar, nekdanji župnik v Komendi. Nadvse zanimivo je prebrati, kako je mojster Janša označil glavni predmet svojega proučevanja in poučevanja – čebele. Berimo: »Čebele (od drugih bečele zavoljo bečanja ali njihovega šumenja in glasu tako imenovane) so vrsta muh, ustvarjene od Boga zato, da s svojo pridnostjo in neutrudnim delom previdijo in oskrbe človeka s potrebnim medom in voskom. Med vsemi od Boga stvarjenimi stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor čebela.« Skladno s tem temeljnim spoznanjem je Janša učil, da se čebele ne smejo moriti, učil je voziti čebele na pašo, ovrgel nauk, da so troti vodonosci, spoznal, da oplodijo matico v zraku, in še marsikaj.

Svetovni čebelarski patron

Od Janševe prezgodnje smrti je minilo skoraj četrt tisočletja (246 let), spomin nanj pa je še vedno živ. Prav posebno pa je oživel v letu 2018, ko smo prvič obeležili 20. maj kot svetovni dan čebel. Za takega ga je na pobudo Čebelarske zveze Slovenije razglasila Organizacija združenih narodov. In zakaj ravno 20. maja? Zato, ker se je tega dne rodil gorenjski rojak Anton Janša, pionir novodobnega čebelarstva.

V letu 2019 pa se je zgodilo še nekaj pomembnega. Janšev dunajski spomenik, na katerem je napis nemški, je dobil svoje slovensko dopolnilo. Spomenik je zdaj sestavljen iz treh plošč, vgrajenih v nišo v zidu. Zgoraj je polkrožni relief, ki prikazuje Janševo delo s čebelami, pod njim je najprej stari nemški napis (citiran zgoraj) in pod tem po novem še slovenski. Ta se glasi: »Anton Janša (*1743 Breznica +1773 Dunaj) / Kranjski kmet in čebelar. Bil je prvi učitelj čebelarstva na čebelarski šoli Marije Terezije na Dunaju, ki je učil nakladno čebelarjenje in prevažanje čebel na pašo. Napisal dve čebelarski knjigi in je začetnik modernega čebelarstva. / Ob 2. praznovanju svetovnega dne čebel Čebelarska zveza Slovenije in Občina Žirovnica 2019«  Skratka: na rojaka čebelarja z Breznice na sončni strani Karavank smo lahko ponosni vsi Slovenci, Gorenjci pa še posebej.