Ivan Sivec, pisatelj

Pisatelj, pesnik in publicist Ivan Sivec je eden najbolj branih avtorjev. V slovenskih knjižnicah si bralci vsako leto izposodijo 35 tisoč njegovih knjig različnih žanrov: od zgodovinskih in biografskih romanov, pustolovskih zgodb in kmečkih povesti do humornih pripovedi, potopisov, mladinskih knjig in slikanic ter besedil za glasbo. Kar 158 knjig ima njegov podpis. Med drugim tudi tridelna saga o Karantaniji, ki je tokrat sredica najinega pogovora.

    besedilo IGOR KAVČIČ
    fotografija TINA DOKL, IVAN SIVEC

Ko sem vam ob zadnjem srečanju dejal, da zdaj sva pa dva sivca na kupu, ste odgovorili, da ste zdaj Sivec še najbolj po priimku, glava pa je bolj brez las kot z lasmi. Humor in zvrhana mera pozitivizma sta vsekakor doma na vašem naslovu ...

To imam po očetu, on je bil vedno bolj za šalo. Doma smo imeli kmetijo. Kot dijak sem tri četrt na peto vstajal, hodil na Duplico pri Kamniku na vlak za Ljubljano in se vračal domov ob pol štirih. Na štedilniku me je čakala kaša, na mizi pa očetov listek: »Pridi v mala dela (tako se je reklo, kjer smo imeli polje), motika te že močno pogreša. Upam, da se boš z njo z veseljem družil do noči.« Hudomušnost in delovne navade mi je zagotovo privzgojil že oče.

V začetku leta je izšla vaša 151. knjiga Ajda na polju s 150 izbranimi pesmimi za različne priložnosti. Ne dvomim, da ste v zadnjih tri četrt leta številko še povečali. Kaj ste nazadnje oddali v tiskarno?

Tik pred izidom v decembru je knjiga Ko se dotakneš neba, v katero sem zapisal zgodbo o kamniškem alpinistu Cenetu Kramarju, ki se je pred 42 leti ubil pri vzponu na goro Dru v francoskih Alpah, in njegovi ženi Ivici Strehovec, s katero sta bila do usodnega dogodka poročena komaj deset dni.

Pred tem je izšlo še kar nekaj knjig. Lahko bi rekel, da sem ob svoji sedemdesetletnici »počistil« dolgove za nazaj. Vse, kar sem že imel bolj ali manj v delu, sem zdaj dokončal. Letošnjo letnico ima tako še zgodovinski roman Izgubljeno srce, ki je v tem letu tudi moja najbolj brana knjiga, govori pa o gradu Rajhenburg. Tu sta dve glasbeni biografiji – skladatelja Radovana Gobca z naslovom Mati Slovenija, tvoji smo sinovi in citrarja Mihe Dovžana, ki ima naslov Fant z zlatimi prsti. Založba Karantanija je izdala jubilejne Modre misli, ker sem pri sedemdesetih očitno že dovolj moder. Ob obletnici sem izdal tudi knjigo Mojih prvih sedemdeset, v kateri pišem o sedemdesetih sončnih ljudeh, ki so mi v življenju najbližji: najprej žena Sonja, družini sina in hčere, ožji sorodniki, prijatelji in znanci z različnih področij mojega delovanja, moji pohodniki … Septembra je izšla knjiga Simon Gregorčič v črticah, pesmih in slikah, ki je strnjena knjiga o goriškem slavčku, o katerem sem v preteklosti že izdal dve knjigi.

Prav zdaj pa je v prvem planu zgodovinski roman Obračun ob polni luni. Že dolgo me je privlačila situla z Vač. Gre za ljubezensko povest bojevnika v času nastanka situle. Z njim sem se vrnil 2500 let v preteklost v 5. stoletje pred našim štetjem. Ljudje so takrat - podobno kot danes mi - radi delali, ustvarjali, se dobro razumeli, malo pa so sem in tja tihotapili in se ljubili tudi malo navzkriž. Predstavitev knjige bo 24. novembra na Vačah. Ko gre za knjižne izdaje, sem tako trenutno pri številki 158.

Ivan Sivec nedvomno velja za enega najbolj plodovitih slovenskih pisateljev vseh časov, v športnem žargonu bi mu lahko pripisali več rekordov. Napisal je že 158 knjig, kar je več kot 1500 avtorskih pol oziroma 45 milijonov znakov ali udarcev na tipkovnico. Natisnjenih je bil več kot 355.000 izvodov Sivčevih knjig. Med najbolj branimi knjigami so biografski romani (o Prešernu, Gregorčiču, Juliji Primic, Kajuhu, Plečniku, Tartiniju ...) in zgodovinski romani o Karantaniji, Rimljanih na naših tleh, celjskih grofih in knezih ter knjige iz serije Slovenske grajske zgodbe. Napisal je tri tisoč besedil za glasbo in 25 knjig o glasbenikih in glasbenih skupinah (Ansambel bratov Avsenik, Lojze Slak, Franc Mihelič, Miha Dovžan, Radovan Gobec …). Dober ducat knjig je moč prebirati tudi v elektronski obliki. Če bi vse njegove natisnjene knjige zložil na kup drugo na drugo, bi bila ta gora višja kot 6500 metrov, torej precej višja kot Mont Blanc, ki ga je s prijatelji planinci nekoč že osvojil.

Zgodovinski roman vam je v  zadnjih desetih letih kar nekako zlezel pod kožo. Slovenski pisatelji se za tovrstno pisanje skorajda ne odločajo, vam pa kot da je ta žanr še posebno blizu? 

Lahko bi tako rekel. Dr. Miran Hladnik je napisal knjigo o slovenskem zgodovinskem romanu, pri čemer je ugotovil, da sem obdelal veliko zgodovinskih tem, ki se jih doslej ni lotil še nihče. Sicer pa pišem več žanrov, a vsakega na svoj način. Kot učenca kreativne šole pisanja so me naučili, da je treba vsak žanr pisati tako, kot ta od tebe zahteva. Pravljica se piše na povsem drugačen način kot pa zgodovinski roman. 

Pa vendar – kaj je razlog, da ste med pisci tako redka ptica, ki se vrača v slovensko zgodovino? 

Težava, da drugi takih romanov ne pišejo ravno pogosto, je predvsem čas. Ko se lotim pisanja zgodovinskega romana, poiščem sto virov, grem v pet muzejev, o temi vprašam deset ljudi, najprej pa seveda preberem, kar je bilo o tem že napisanega. Priprava na zgodovinski roman od pisca terja precej več časa kot potem samo pisanje. Če nisi upokojen, je to ob službi tako rekoč nemogoče.

Devet let je tega, odkar so izšli  trije deli vaše sage o Karantaniji. Kje ste se takrat lotili raziskovanja? 

Spomnim se, da sem si želel srečati in o tem pogovoriti z dr. Gorazdom Makarovičem, enim največjih poznavalcev tega obdobja slovenske zgodovine, s katerim se ukvarja že več kot štirideset let. Nekako ni našel časa zame, nakar sem lobiral pri nekdanji sošolki, ki je prav tako delala v Slovenskem etnografskem muzeju. Ko me je le sprejel, sva se pogovarjala kar štiri ure, saj je spoznal, da že kar nekaj vem o tej temi, o prehrani Karantancev, njihovi delavnosti, običajnem življenju. Prešinilo me je, da tudi slovenska ljudska pesem izhaja iz Karantanije. Poslušajte: »Prišla bo pomlad, učakal bi jo rad, da bi zdrav, vesel lepe pesmi pel ...« To je nekdo spesnil, ker je komaj čakal na pomlad. Včasih je veljalo, če si preživel zimo, boš živel še eno leto.

Kasneje ste v več letih pisali  tudi o Celjskih grofih, bralce ste popeljali v čas Rimljanov, ampak prva vas je vendarle pritegnila prav Karantanija. Zakaj?

Na Koroško sem hodil še v času svojega novinarskega delovanja. Več let sem zbiral material, naj napišem knjigo o Karantaniji pa me je nagovarjal tudi dr. Jožko Šavli. Včasih se mi zdi, da ne poznamo take slovenske zgodovine, kot bi jo morali. Karantanija je naša sveta zemlja, zato ne razumem, zakaj zgodovinarji s takim zadržkom govorijo o njej, radi pa se pohvalijo z Brižinskimi spomeniki, ki so nekaj sto let mlajši. Jezik v njih me je navdihnil, da sem ga uporabil pri karantanski sagi, v kateri sem začel s kraljem Samom, nadaljeval s cesarjem Arnulfom in zaključil v 11. stoletju s kneginjo Emo, znano tudi kot Emo Krško, ki je umrla leta 1045. Kraljev sicer v času Sama še ni bilo, nedvomno pa je bil vodja, ki je združil slovanska plemena na precej velikem območju od juga Poljske in Nemčije, prek Češke do Porabja in današnje osrednje Slovenije.

Vam je Koroška tudi sicer blizu?

Žena je imela dva strica na Koroškem, enega v Kotmari vasi in drugega v Celovcu, ki sva ju večkrat obiskala, saj me je zanimalo, kako živijo pri sosedih. Drava je na Koroškem kot nekakšna reka življenja v naravnem zavetju Karavank. Ne manjka plodne in rodovitne zemlje ter gozdov.

Nas Karavanke danes s Koroško povezujejo ali ločujejo?

Karavanke nas v primerjavi z desetletji nazaj danes vedno bolj povezujejo. Tako je bilo tudi v daljni preteklosti. Ko sem letos pisal Obračun ob polni luni, opisujem, kako so z našega ozemlja konjeniki jezdili na Baltik po jantar. Trgovske poti so bile vedno odprte in so povezovale posamezna ljudstva. V Halstatu so vselej na sejmih čakali naše ljudi, da so prinesli svoje izdelke – usnje, tekstil, posodje.

Ko pišete zgodovinski roman, ali greste tudi sami tja, kjer se zgodba dogaja, da mogoče dobite tudi nekaj navdiha, da podoživite kraje, o katerih pišete? Ste šli do Gospe Svete?

Seveda sem šel na ono stran Karavank, in to ne enkrat. To so nesporno kraji, kjer je v preteklosti živel slovanski živelj. Karantanci so bili pridni in delavni ljudje in so se med seboj dobro razumeli. Krščanske vere niti niso potrebovali, saj niso iskali strahospoštovanja od zunaj, ampak bi lahko rekli, da so imeli boga v sebi. Ema Krška z možem Viljemom II. je bila tista, ki je kupovala ozemlja na tej strani Karavank in sem prenašala slovenstvo. Tako stališče je začutiti tudi v mojih knjigah, seveda pa moram v svoj zagovor poudariti, da imam tudi nekaj več domišljije, ko gre za pisanje zgodb. Sam se imam za Karantanca.

Če se preseliva na to stran Karavank, v Avsenikove Begunje ... Napisali ste več knjig o bratih Avsenik, o svetovnem glasbenem fenomenu, ki pa kot da v domovini nikoli ni dobil pravega priznanja. Marsikdo in tudi vi ste vedno zagovarjali, da bi si zaslužili Prešernovo nagrado.

Avseniki so nesporni glasbeni  fenomen, tega jim ne more vzeti nihče. Ustvarili so novo popularno glasbo, ki je znana po celem svetu. Zanimivo, da jih je odkril prav Koroški radio v Celovcu in tamkajšnji urednik Fred Rauch. Izvajali so glasbo, ki temelji na ljudski muziki, a je bila napisana in zaigrana na novo. Avstrijci so takoj prepoznali kvaliteto in s tem niso bili obremenjeni.

Prijatelj Slavc je vedno dejal:  ''Zame je glavno, da me je potrdilo ljudstvo.'' Za Slovenijo je očitno premalo, da so napisali tisoč tri- do štiriminutnih skladb, ki se med seboj razlikujejo. Niti The Beatles in vsi Straussi skupaj jih niso napisali toliko. Tisti, ki sedijo v zaključenih akademskih krogih, ne gredo na poroko, veselico in podobno, zato ne morejo dojeti tega pojava. Je pa tako: petdeset nagrajencev bo šlo v pozabo, Avsenik nikoli.

Kar se tiče dr. Franceta Prešerna, o katerem ste tudi napisali knjigo, pa smo Slovenci vendarle enotni, mar ne?

To drži, ampak vseeno imamo privzgojeno to napako, da vse vidimo črno-belo. Če je eden zelo dober, drugi ne more biti. Tako Prešeren kot Jernej Kopitar sta bila dva miselna vrhova sredine prejšnjega stoletja, ki sta se med seboj cenila in spoštovala. Ljudje pa se Prešerna spominjamo, medtem ko smo na Kopitarja pozabili.

Sodite med tri najbolj brane avtorje pri nas, saj se vsako leto v knjižnicah izposodijo kar 35 tisoč knjig, ki ste jih napisali. Lahko bi rekli, da knjigo raje napišete, kot bi jo prebrali …

Veliko pišem, ampak kar veliko tudi berem. Hitro prepoznam, ali je knjiga dobra ali slaba. Dobro vedno preberem do konca, slabo berem nekoliko počez. Nazadnje sem prebral kriminalko Jezero Tadeja Goloba in moram reči, da je zelo dobra. Prepričan sem, da imamo Slovenci dosti dobrih pisateljev, ki so si med seboj enakovredni, a jih nihče širše ne promovira. Še dobro, da verjamem, da ljudje sami poiščejo knjige zase. Očitno jih v mojem primeru kar znajo poiskati.

V maju ste si nadeli sedmi  križ – ali pa gre zgolj za višjo številko?

Pravzaprav je bila okrogla obletnica prelomnica. Pred dobrim letom sem zbolel, imel operacijo, in pri sebi že potegnil črto, češ kar sem naredil, sem naredil in bo počasi treba iti. Res nekoliko zgodaj, a tako pač je. Hudo mi je bilo tudi zaradi žene, saj sva še oba polna življenja. Na srečo so izvidi po enem letu dobri, tako da bom zagotovo še kaj napisal. Je pa zdravje pri mojih letih seveda zelo pomembno.

Kako si torej naravnate svoj delovni dan? 

Vstanem ob petih, do šestih berem časopis, pozajtrkujem, potem grem na Sv. Primož, se ob 8. uri vrnem domov in se lotim pisanja ali pa grem na teren, v knjižnico, na pogovor. Nadaljevanje dneva je po kosilu nekoliko lahkotnejše.

Pravite, da imate podoben značaj kot dovški župnik Jakob Aljaž, o katerem tudi teče beseda v eni od vaših knjig? Za kakšen značaj gre?

Ko sem bral o njem, sem začutil, da sva si značajsko zelo blizu. Bil je podobno trmast in vztrajen. Ni se umaknil, dokler ni tistega, kar se je namenil, opravil do konca. Hkrati pa je bil po značaju zelo preprost in dostopen človek. Jakob Aljaž je bil posebne sorte, predvsem pa velik Slovenec.

Tako kot njemu so tudi vam planine blizu. Kdaj ste se zadnjič podali v Karavanke?

Pred nekaj tedni, preden se je začelo deževje, sem šel na Storžič fotografirat macesne. Najlepši so s severne strani, ko se na goro povzpneš iz smeri Loma.

V eni izmed svojih misli ste zapisali, da bi bili brez knjige Slovenci samo še preteklost …

Če ne bi bilo Primoža Trubarja, v slovenščini ne bi bilo tudi vseh knjig, ki so bile napisane, izdane in prebrane za njim vse do danes. Kot narod danes ne bi obstajali. Iz Evropske zgodovine je izginilo 42 podobnih narodov, kot smo Slovenci. Vsaka slovenska knjiga je pomembna. Dandanes vsak dan izide šest novih knjig – in da si med toliko knjigami kdo izbere Sivca, je pa tudi uspeh.

Kdo je Ivan Sivec

Rodil se je 23. maja 1949 v Mostah pri  Komendi, živi in ustvarja v Mengšu. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomiral na Oddelku za slovenistiko, na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo pa si je pridobil naziv magister etnoloških znanosti. Bil je zaposlen na RTV Slovenija, najdlje kot novinar oziroma urednik. Sodeloval je pri pripravi Enciklopedije Slovenije in Slovenskem etnološkem leksikonu. Član Društva slovenskih pisateljev je od leta 1987. Več njegovih knjig je prevedenih v nemščino in angleščino. Letos mu je za »izjemno obsežen, raznolik in odmeven avtorski opus, ki neguje narodno zavest« predsednik Republike Slovenije Borut Pahor podelil visoko državno odlikovanje red za zasluge za slovenski narod. Za svoje delo je prejel številna priznanja in nagrade. Po štirih Sivčevih knjigah so bili posneti celovečerni filmi oziroma televizijske nadaljevanke.