Iz zgodovine planinstva

Najstarejša planinska pot v Sloveniji je bila nadelana na Donački gori. To je bila prva markirana pot na ozemlju današnje Slovenije in obenem tudi prva pot v Karavankah.

    besedilo JELENA JUSTIN
    fotografija JELENA JUSTIN, ARHIV GORENJSKEGA MUZEJA

Koroški rojak dr. Josip Šašel je zapisal: »Karavanke, pogled, ki se ga ne nasitiš! Nad zelenim vencem mnogolikega predgorja orjaške gole čeri, ostri grebeni, vse divje in grozeče, svareče ...! O, kako prijazne in vabljive so te iste višine z one strani tam zadaj, z juga! Zakaj tolika sprememba lica in naličja?«

Od kod do kod segajo Karavanke

Karavanke so gorska veriga, ki se razteza od tromeje med Slovenijo, Avstrijo in Italijo pa vse tja do Hrvaške. Da, prav ste prebrali. So najdaljša gorska veriga v Sloveniji. Sleme Karavank z njihovim najvišjim Stolom (2236 m n. m.) se začne pred Trbižem in se vleče proti Slovenj Gradcu do Pece (2125 m n. m.) in Uršlje gore (1699 m n. m.), potem se pa prek Vitanjško- Konjiških hribov začne spuščati proti jugu do Boča (978 m n. m.), Donačke gore (884 m n. m.) in prek Maclja do Ivanščice (1061 m n. m.) na Hrvaškem.

Pa ste se kdaj vprašali, katere so bile prve planinske poti v Karavankah?

Najstarejša planinska pot

Najstarejša planinska pot v Sloveniji je bila nadelana na Donački gori, ki so jo nekoč imenovali tudi Rogaška gora, ljudje pa ji pogosto rečejo tudi Vzhodni Triglav. Donačka gora leži v bližini zdravilišča Rogaška Slatina, ki je bilo dobro obiskano že v 19. stoletju. Kot zdravnik je v zdravilišču deloval Dunajčan, dr. Ernst Frölich, ki je leta 1853 nadelal planinsko pot na Donačko goro za zdraviliške goste. To je bila prva markirana pot na ozemlju današnje Slovenije in obenem tudi prva pot v Karavankah.

Slovensko planinsko društvo je leta 1906 izdalo knjižico Seznamek markiranih potov v področju »Slovenskega planinskega društva«. Zraven so dodane tudi tarife gorskih vodnikov. V posameznih oddelkih so razvrščene poti glede na glavna izhodišča, imenovana je smer vzpona in glavne točke poti. Določena je tudi ura vzpona. Zanimivo je, da knjižica Storžič prišteva med Karavanke, vemo pa, da je Storžič del Kamniško-Savinjskih Alp.

Prve markirane poti

Ko prelistamo knjižico, vidimo, katere poti so bile markirane do leta 1906 in moram priznati, da je velika večina markiranih še danes. Pa naj posebej omenim nekatere od njih:

– Iz Begunj je bila markirana pot čez Kališče mimo turistovske koče v Završnici do Begunjščice.
– Iz Žirovnice so se planinci lahko mimo Most po rudniški poti povzpeli do Valvazorjeve koče in naprej na Stol, lahko se odločili tudi za pot čez Zabrezniško planino do Malega Stola in na vrh Stola.
– Iz Žirovnice je bila tudi markirana pot od Stola pa vse tja do Kadilnikove koče na vrhu Golice.
– Markirana je bila tudi pot z železniške postaje Javornik ob Javorniškem potoku do Medvedje doline in Medjega dola. Od tod je vodil prehod na Koroško, v Medvedjo dolino (Zavrh) in po cesti naprej do Bistrice v Rožu.
– Z Javornika je do Javorniškega Rovta, Stare jame in čez Podgorsko sedlo (Maria Elend-Sattel) peljala tudi markirana pot na Golico.
– Z Jesenic je mimo Karlovega rova in mimo t. i. koče Nemškega planinskega društva peljala pot na vrh Golice.
– Za izhodišče vzpona je bila označena tudi Kadilnikova koča na vrhu Golice. Od tod je markirana pot peljala čez Struško, Belščico z Vajnežem do Stola. Ravno tako tudi naprej proti zahodu, pod Rožico in Dovško Babo do Kepe, od koder se priporoča sestop na Dovje.
– Z Dovjega se je čez pašnike nad vasjo in po kolovozu šlo do potoka Mlinca, od tam naprej do planine in sedla Mlinica, cilj pa je bila Kepa.

Označene so bile tudi poti iz Koroške. Eno od izhodišč za Golico je bilo Sveti Jakob v Rožu. Opisana smer je vodila do Janežičevega doma v Lešah, naprej na Kladje, kjer je bil pastirski dom, vse do vrha Golice oz. Kadilnikovega doma. Ta pot je še posebej označena kot izjemno razgledna. Tudi iz Bistrice v Rožu je markirana pot vodila na vrh Golice, čez sedlo Kočna. Tudi vasica Podgorje (Maria Elend) je bila izhodišče za vzpon na Golico.

Zanimivo je, da so gore na vzhodnem delu Karavank uvrščene pod Mislinjsko in Šaleško pokrajino, kar je geografsko sicer pravilno, a bralec iz tega ni mogel sklepati, da so nekatere od teh gora v Karavankah. Večina opisov je za Uršljo goro, ki so jo pred več kot sto leti imenovali kar po cerkvi sv. Uršule na vrhu.

Presenetilo me je dejstvo, da v knjižici, ki jo hrani Slovenski planinski muzej, nikjer ni nobenega opisa poti za Peco, čeprav sem prepričana, da so bile na to mogočno goro, kjer spi kralj Matjaž, prve poti precej hitro markirane.