Jakob Aljaž in Dovje

Na Dovjem v Zgornjesavski dolini se je vredno ustaviti. Spomenik v čast Jakobu Aljažu podari spomin na enega najbolj klenih Slovencev, v dovškem župnišču je na ogled njegova spominska zbirka. Če je imel Aljaž izjemno vlogo pri razvoju slovenskega planinstva, pa je Dovžanom prinesel kulturo, vodovod ... Aljaža in vas Dovje, kjer so prve prebivalce naselili pred skoraj tisoč leti, in leta, ko je po dovškem polju še valovalo zlato rumeno žito, lepo predstavi srčni domačin France Voga.

    besedilo SUZANA P. KOVAČIČ
    fotografija TINA DOKL

»Še do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja je po dovškem polju valovalo zlato rumeno žito. Kmetje so sadili lan in tudi konopljo za izdelovanje vrvi, za grobo platno. Vsaka dovška kmetija je imela sto ovac. Na mizi je bil ovčji sir, nihče ni jedel sira iz kravjega mleka. Domačin Sandi, Sandek so mu pravili, je rad povedal, da so imeli toliko ovčjega sira pri hiši, da so zaseko mazali nanj in ne na kruh.« Danes 71-letni domačin France Voga je poln zanimivih zgodb; Dovžan, izjemen poznavalec lokalne zgodovine in etnografskega izročila. Že njegova mama in stara mama sta imeli zgodovino kraja in ljudi »v malem prstu«. Veliko je Voga izvedel od njiju, veliko je tudi sam raziskoval, hodil od hiše do hiše in spraševal, brskal po arhivih. Hrani originalne fotografije, predmete, dokumente, med njimi zapisnike turističnega društva od leta 1913 do 1938. Knjiga Spomini na Dovje je le eno izmed njegovih del.

Videti lepote starega

Dovje je vas v Občini Kranjska Gora, leži nad levim bregom reke Save Dolinke in nad cesto, ki vodi skozi Zgornjesavsko dolino od Jesenic proti Kranjski Gori. Vredno se je v njej ustaviti. France Voga rad poudari, da je treba znati videti lepote starega: »Na Dovjem so hiše stare v povprečju dvesto let, gradili so jih tako, da so bile dovolj funkcionalne za ogromno družino. V eni hiši je stanovalo tudi do dvajset ljudi; zakonski par s povprečno desetimi do dvanajstimi otroki, stari starši, neporočene tete in strici pa hlapci, dekle ... Tudi ko se je kdo v družini poročil, se kmetija ni smela deliti, saj je lahko vzdrževala toliko ljudi samo, če je bila močna. Hiše še danes pripovedujejo zgodbo tistega časa in okna še krasijo rože, ponos gospodinj.«

Za en goldinar kupil vrh Triglava

Leta 2033 bo Dovje praznovalo tisočletnico. Kot pojasni Voga, obstaja dokument z datumom, ko je bila dovška posest poklonjena freisinškim škofom – in prav ti so naselili na dotlej nenaseljeno območje, na edino ravnico na Dovjem, prve štiri podložnike in kovača. A če bi danes vprašali, kdo je ponesel ime Dovjega v svet, je to v največji meri Jakob Aljaž (1845–1927). Aljaž je bil rojen v Zavrhu pod Šmarno goro, na Dunaju je študiral stare jezike, želel je postati profesor. Po očetovi smrti ga družina pri študiju ni mogla več podpirati, na materino željo je tako študiral teologijo in bil leta 1871 posvečen v novomašnika. Do leta 1880 je služboval v Tržiču, nato je bil župnik na Dobravi pri Kropi, leta 1889 je začel službovati na Dovjem, kjer je ostal do smrti leta 1927. Na Dovjem je tudi pokopan. Jakob Aljaž je nedvomno znan po tem, da je od tedanje Občine Dovje za en goldinar kupil vrh Triglava in na njem postavil stolp. Sopodpisnik pogodbe je bil tudi poznejši dovški župan Franc Jakelj - Klančnik, stari oče Franceta Voge. Tako je France od svojih prednikov izvedel mnogo zanimivega tudi o slavnem o Aljažu, ki je njihov dom pogosto obiskoval.

Dovžanom prinesel kulturo, vodovod ...

Če je imel Jakob Aljaž izjemno vlogo pri razvoju slovenskega planinstva (njegova popotna palica, s katero je stopal po gorah, je shranjena v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani), pa je Dovžanom prinesel kulturo; prvo kulturno društvo je ustanovil leta 1914. »Vžgal je plamen v srcih Dovžanov in Mojstrančanov – in še danes imamo odlične igralce, « je pohvalil Voga. Imel je celo svoj »režiserski« stol, ki je na ogled v župnišču na Dovjem v Aljaževi spominski zbirki, ki jo je uredil dovški župnik France Urbanija. Aljaž je bil skladatelj, na Dovjem je imel svoj zbor, na katerega je bil zelo ponosen, in kot Voga še razkrije: »Učil je tudi pritrkovalce, čeprav imamo Dovžani za to svoj izraz – mi ne pritrkujemo, ampak ''pr'bijamo''.«

Aljaž je bil dušni pastir in vodnik v boljše, naprednejše čase. Bil je med načrtovalci dovškega vodovoda, Voga hrani dokument gasilskega društva, da so vodovod blagoslovili leta 1924. Spodbujal je tudi sajenje sadnih dreves. Kar doma je imel posojilnico in hranilnico kot ekspozituro v Kranjski Gori ustanovljene posojilnice in hranilnice. In kar je prav tako zanimivo, kot spomni France Voga: »Rad je postavljal diagnoze bolnim in jim svetoval za ozdravitev. Domnevam, da je že med študijem jezikov na Dunaju vsaj malo poslušal tudi predavanja na medicini, sicer si je težko predstavljati, od kod mu tudi to znanje.«

Kar sem rekel, sem rekel

Alajž je prijateljeval z velikim dovškim kmetom in gostilničarjem Ivanom Brencetom, po domače Pehtutom, ki se je uprl cesarju, svojih besed pa nazaj ni vzel, niti za ceno svojega življenja ne. Pehtutove resnične besede »Kar sem rekel, sem rekel« so bile navdih Francetu Vogi, da je napisal zgodovinsko dramo, vključujoč oba lika – Aljaževega in Pehtutovega. Besedilo je doživelo odrsko uprizoritev; na dovškem odru leta 1991, letos pa na jeseniškem odru pod še aktualnejšim naslovom Slovenec za vse čase. Kot zanimivost: spomenik Jakobu Aljažu, ki zre proti Triglavu in so ga odkrili leta 1989, stoji prav na Pehtutovem travniku. France Voga pozna veliko anekdot. O tem, kako je Aljaž prijateljeval z državno prvakinjo v teku na smučeh in učiteljico Minco Rabič Zupan Eberle, Hotelovo Minco, ki je kasneje živela v Beljaku. Aljaž je poučeval verouk v šoli, in ko je bil že star, je vmes velikokrat kar zaspal. Nastala je tišina, otrokom je bilo seveda prav, da bo celo uro prespal. A je Minca zmeraj prihitela v razred pogledat, zakaj je taka tišina. »Veliko zanimivega lahko izvemo o ljudeh, ki so živeli v teh krajih, ter o kulturnih in naravnih lepotah. In lepo je videti, kako društva, kot sta kulturno in turistično, ter posamezniki, kot je France Voga, ponosni stopajo po poteh svoje dediščine.