Knjiga o Brezjah

Milostna podoba Marije in Jezusa, ki jo je pred več kot dvesto leti naslikal Leopold Layer, je imela odločilno vlogo pri nastajanju današnjega vseslovenskega romarskega središča na Brezjah. Njeno zgodbo in pričevanja o romanjih je v knjigi Marija Pomagaj na Brezjah zapisal ddr. Damir Globočnik.

    besedilo IGOR KAVČIČ
    fotografija GORAZD KAVČIČ, PRIMOŽ PIČULIN, ARHIV ROMARSKEGA URADA BREZJE

Ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore uvodnik h knjigi začne z besedami: »Marija Pomagaj na Brezjah v vseh časih in mnogim ljudem ostaja navdih.« Kaj je bil vaš navdih, da ste se lotili tako obsežnega, lahko bi rekli monumentalnega knjižnega dela o vseslovenskem romarskem središču na Brezjah?

Po izobrazbi sem umetnostni zgodovinar, kaj hitro pa sem ugotovil, da me poleg umetnostne zgodovine – tako starejše kot sodobne umetnosti – zelo zanima tudi kulturna, politična in narodna zgodovina. Že pred mnogo leti sem tako začel iskati teme, ki likovno umetnost izrazito povezujejo s politično in kulturno zgodovino. To je postalo tudi osrednje področje mojega publicističnega knjižnega dela – pisal sem o Prešernovih portretih, slovenski karikaturi, satiričnih listih, nekaj malega o fotografiji ... Vsaki dve, tri leta izdam novo knjigo, ki jo pred tem vzporedno s svojim siceršnjim delom pripravljam precej dlje. Marija Pomagaj na Brezjah je tako že moja enajsta knjiga.
Kot rečeno, izbiram teme, v katerih je poleg likovnega in pričevalnega momenta močno poudarjen tudi simbolni značaj predmeta mojega raziskovanja. To je bila rdeča nit knjige Likovno in simbolno, ki jo je leta 2017 izdala Slovenska matica: recimo spomenik Valentina Vodnika v Ljubljani, pomniki padlim v prvi svetovni vojni, partizanska Zdravljica, Groharjev Sejalec … Med pripravo te knjige sem zbiral tudi podatke o sliki Marija Pomagaj poznobaročnega slikarja Leopolda Layerja. Količina gradiva je naraščala in naraščala, karkoli sem prebral v starih časopisih, revijah, arhivskih virih, raznih starejših objavah, sem pri tem naletel na polno podatkov o dogodkih, ki so že malo pozabljeni, o katerih danes nihče več ne ve, a so ti še kako zanimivi za ponovno osvetlitev. Začel sem sestavljati zgodbo o Layerjevi sliki in z njo o zgodovini romanj na Brezje. Zgodba je objavljena v knjigi, ki je pred nama.

Vprašanje, kaj je bilo za vas prej – Leopold Layer in njegova Marija Pomagaj ali Brezje z baziliko –, je najbrž odveč. Ampak vendarle, doma ste v bližnji Radovljici ...

Moji predniki so iz Radovljice, z Zgornjega Otoka in iz Mošenj, najbrž tudi iz Globokega, o čemer mogoče govori moj priimek. Že zato bi se taki temi težko izognil, kot umetnostni zgodovinar pa sem se seveda najprej soočil z Layerjem, pravzaprav s člankom o notranji cerkveni opremi bazilike na Brezjah. Pripravil sem ga za Brezjanski zbornik 2000, ki je izšel omenjenega leta. V nadaljevanju sem razširil svoje raziskovanje o Leopoldu Layerju in njegovi slikarski delavnici v Kranju, na koncu pa sem se z zanimanjem lotil tudi njegove najbolj znane slike Marije Pomagaj in zgodovine romanj na Brezje. 

Podoba Marije Pomagaj je postala  posebej čaščena tudi zato, ker je v posebni kapeli omogočala intimno soočenje vernika z njo.

Nekaj piscev se je v preteklosti že na različne načine lotevalo tematike bazilike in Brezij kot slovenskega romarskega središča, a nihče ni tako temeljito opisal pomena Marije Pomagaj in več kot 150-letne zgodovine množičnih pobožnosti. Na kakšen način ste vi zasnovali zgodbo o Brezjah?

Zgodovino cerkve na Brezjah je pred prvo svetovno vojno podrobno opisal že frančiškanski pater Henrik Damiš, a do knjižne izdaje zaradi vojne ni prišlo. Njegovo besedilo je bilo tako prvič objavljeno v prej omenjenem zborniku. Kasneje je bilo o brezjanski baziliki sicer nekaj objav, kaj obsežnejšega pa ne.
V knjigi najprej predstavljam najstarejšo zgodovino cerkve. Na prostoru današnje bazilike je bila podružnična cerkev sv. Vida, skromna enoladijska cerkev iz 14. ali 15. stoletja z gotskim in kasneje baročno predelanim prezbiterijem. Postavil naj bi jo grof Podvinski, ki je bil vazal Ortenburžanov. Območje Brezij na pomolu visoko nad Savo z rodovitno zemljo je bilo sicer poseljeno že od prazgodovine, o čemer pričajo med drugim ostanki poznoantične naselbine na robu vasi. Ortenburžani so v 14. stoletju naselili nemško govoreče koloniste iz Koroške in Brezje so se vse do 19. stoletja imenovale tudi Deutsch Birkendorf, Nemške Brezje. Kolonisti so se pred tem že asimilirali v slovensko okolico.
Zelo pomemben je drugi sklop knjige, v katerem pišem o Layerjevi zaobljubi in njegovi poslikavi kapele na Brezjah, o njegovi Mariji Pomagaj, ki je nastala po vzoru podobe, ki jo je na začetku 16. stoletja naslikal Lucas Cranach starejši, o gradnji nove cerkve, spremembah, ki so se dogajale ob preureditvah Marjine kapele. V nadaljevanju pa sledi kronika množičnih pobožnosti in pa slovesnosti na Brezjah, ki od druge polovice 19. stoletja potekajo vse do danes.

Bazilika na Brezjah je torej »začela« kot podružnična cerkev?

Bila je podružnična cerkev sv. Vida in je spadala pod faro v Mošnjah, kjer je cerkev sv. Andreja stala že vsaj sredi 12. stoletja. Marijino kapelo je dal leta 1800 zgraditi mošenjski župnik Urban Ažbe. Študiral je v Innsbrucku, kjer je videl znamenito Cranachovo Marijo Pomagaj in je sliko s takim motivom naročil pri Leopoldu Layerju. Ta jo je naslikal po grafiki na cerkveni podobici. Slika za Brezje ni bila prva Layerjeva Marija Pomagaj, pred njo je bila recimo naslikana tista, ki je v atiki oltarja v cerkvi na Rupi pri Kranju. Prva pa je bila postavljena v svojo kapelo, s čimer je bil tudi povzdignjen njen pomen.

Kakšna je zgodba Marije Pomagaj in Layerjeve zaobljube, ima ta resnično podlago ali je zgolj ljudska legenda?

Leopold Layer je med francosko okupacijo težje prišel do naročil, pomagal pa si je s ponarejanjem denarja. Francoske oblasti so ponarejevalnico denarja v kleti Layerjeve hiše v Kranju junija 1810 odkrile in zaprle Leopolda, njegovo soprogo in brata Valentina ter služkinjo. V zaporu je za tuberkulozo umrl njegov deset let mlajši brat Valentin. Layerja je čakala visoka, lahko celo smrtna kazen za ponarejanje, a ga je rešilo dejstvo, da ponaredki niso bili povsem prepričljivi in da je ponarejal avstrijski denar, ki je bil devalviran. Ponarejevalce so iskale tako avstrijske kot francoske oblasti, zaprle pa so ga francoske. Obsojen je bil na milo kazen petih let hišnega zapora. Leta 1811 je ob velikem požaru v Kranju Layerju pogorela še hiša z delavnico. V vseh teh stiskah se je zaobljubil, da bo s freskami poslikal Marijino kapelico na Brezjah. Najbrž je izvedel, da se pred njegovo sliko Marije Pomagaj na Brezjah zbirajo ljudje in jo prosijo za pomoč v stiski. Layer je kapelo poslikal leta 1814 s štirimi prizori iz Marijinega življenja in motivom Marije priprošnjice pri Kristusu sodniku. Na freskah je bil napis, da jih je naslikal iz zaobljube. Ljudsko izročilo o nastanku Marije Pomagaj se je nekako prepletlo s podatkom o nastanku fresk, kajti prvi zapis o nastanku fresk in slike je bil objavljen šele petdeset let kasneje. Učitelj Ivan Tomšič iz Tržiča je na prošnjo tržiškega župnika Alojzija Koširja v Zgodnji Danici pisal o prvih uslišanjih na Brezjah. Najprej je ozdravela 18-letna domačinka Marija Tavčar, kasneje poročena Lustik. Po hudi bolezni ji je ostala noga negibna ali skrčena. Šestnajst tednov je molila k Mariji, ki da jo kliče k sebi na Brezje. Ko je nekega dne molila v kapeli, je nenadoma začutila, da se je noga zravnala, da je bolje, zato je v kapeli pustila svoje bergle. To se je zgodilo 22. septembra 1863; le kakih deset dni kasneje, 3. oktobra, je ozdravela Marija Janc iz Zgoše, nato Neža Tavčar iz Mošenj, na začetku novembra Marija Mulej iz Smokuča. Od takrat naprej se je o Brezjah pogosteje pisalo v katoliških revijah in časopisih, zato je mogoče dobro slediti dogajanjem na Brezjah, večjim skupinam romarjev, novim pričevanjem o uslišanjih in različnim cerkvenim slovesnostim.
O številnih uslišanjih na Brezjah pričajo votivne podobe in zahvale, ki so jih verniki pustili v cerkvi. Do prve svetovne vojne se je nabralo toliko parov bergel, da so jih podarili za ranjene vojake. Sicer pa so verniki k Mariji Pomagaj na Brezje hodili že v začetku 19. stoletja, v času francoske oblasti. Ta je neusmiljeno pobirala davke in podeželsko prebivalstvo je Marijo prosilo za zaščito. Podoba Marije Pomagaj je postala posebej čaščena tudi zato, ker je v posebni kapeli omogočala intimno soočenje vernika z njo.

V naslednjih letih do konca 19. stoletja je Marija Pomagaj dobivala torej vedno večjo veljavo. Je to pomenilo tudi več vernikov, ki so prihajali na božjo pot?

Seveda. To bralec lahko prepozna tudi v sklopu pričevanj o množičnih pobožnostih in slovesnostih, ki smo jim v več kot 150 letih priča na Brezjah. Kmalu po ozdravitvah so sledili tudi obiski visokih cerkvenih dostojanstvenikov, leta 1875 goriški nadškof Andrej Gollmajer, ki je bil radovljiški rojak, naslednje leto je na Brezje prišel graški škof Johan Zwerger in predlagal, da se zgradi večja, za številne romarje primernejša cerkev. Leta 1878 je na Brezjah maševal ljubljanski škof Janez Zlatoust Pogačar in romarsko središče je počasi iz lokalnega in gorenjskega preraščalo v vseslovensko. Leta 1898 so že pripravili shod gorenjskih dekliških Marijinih družb, fantovskega odseka teh družb ...

Kdaj so na Brezje prišli frančiškani?

Leta 1898. Brezje so spadale pod mošenjsko župnijo, od leta 1900, ko je bila posvečena nova cerkev, so neposredno podrejene knezoškofijskemu ordinariatu v Ljubljani. S frančiškani so Brezje dobile tudi vseslovenski značaj. Leta 1904 je bil prvi vseslovenski mladeniški shod, leta 1907 so svečano kronali milostno podobo Marije Pomagaj. Prošnjo za kronanje je v Vatikan na željo frančiškanov poslal škof dr. Anton Bonaventura Jeglič, po rodu iz Begunj. Pogoji za to so bili zelo strogi, kajti kronane so bile lahko samo sloveče slike, ki jih ljudje z zaupanjem častijo, kraj čaščenja pa mora veljati za središče prave liturgične pobožnosti. Marija Pomagaj je bila razmeroma hitro okronana, to je bilo peto kronanje v slovenskih krajih in okolici. Marija na Sveti Gori je bila kronana 173 let, Trsatska Marija pa kar 348 let po nastanku.
Po prihodu frančiškanov so se začela organizirana množična romanja tudi katoliških prosvetnih društev, Slomškove zveze, od leta 1924 naprej so vsako leto na Brezje prihajali slovenski vojaki v prvi svetovni vojni. Slovenski vojaki so bili kot udeleženci vojne na poraženi avstrijski strani v novi državi bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Tudi njihova zborovanja na Brezjah so bila izjemno množična.

V čas pred frančiškani sega  tudi gradnja bazilike, kakršna je danes, mar ne?

Novo cerkev so gradili med letoma 1889 in 1900, nekaj opreme in oltarjev je tudi mlajših. Bazilika je grajena v neorenesančnem slogu. Postopoma so podrli staro cerkev, nedotaknjeno so pustili le Marijino kapelo. Obdali so jo z zunanjim stavbnim plaščem in prekrili z veliko kupolo na osmerokotnem tamburju. Razmišljali so celo, da bi dvignili teren, da bi bila cerkev še mogočnejša, a so zaradi kapele to misel opustili. Cerkev sicer poznamo kot baziliko Marije Pomagaj, a je njen zavetnik ostal sv. Vid. V preteklosti so bili tudi predlogi, da bi postavili Marijo na glavni oltar in jo posvetili njej, sv. Vid pa bi se preselil v kapelo, a je ostalo, kot je.

Kaj se je z Marijo Pomagaj  dogajalo med drugo svetovno  vojno, preden se je po njej vrnila na Brezje?

Tudi ta čas se mi je zdelo pomembno osvetliti, saj je vojna vplivala tudi na dogajanje na Brezjah. Že v prvih dneh vojne so Nemci odpravili vse frančiškanske redovne hiše na Kranjskem in Štajerskem. Triindvajsetega aprila 1941 so na Brezje prišli gestapovci z nekim nemškim kolaborantom, ukazali so frančiškanom, naj takoj zapustijo samostan. Za oskrbnika je lahko ostal le najmlajši redovni brat Jozafat Finžgar, ki je bil domačin. Njegova mati Marija Finžgar je leta 1907 na priprošnjo Marije Pomagaj čudežno ozdravela. V poročilih patrov Donata Juga in Otmarja Vosterja je opisano tudi ganljivo slovo frančiškanov, ki so odšli v Ljubljano. Po predhodnem dogovoru je pater Jozafat v noči s 27. na 28. april zamenjal Layerjevo sliko v kapeli s kopijo, ki jo je naslikal frančiškan pater Blaž Farčnik. Original je preoblečen v mizarskega pomočnika z vlakom skrivoma odpeljal v Ljubljano. S slike so sneli kopije zlatih kron in ju vrnili na Brezje ter z njima kronali kopijo. Zaradi nevarnosti, da bi Nemci zasedli Ljubljano, sta se ljubljanski škof dr. Rožman in frančiškanski provincial dogovorila, da bodo milostno podobo umaknili v frančiškanski samostan na Trsatu. Tridesetega aprila so milostno podobo z listinami o njeni verodostojnosti z vlakom skrivoma prepeljali na Trsat. Zanjo je do konca italijanske okupacije skrbel pater Krispin Motočić, skupaj z Marijo Trsatsko je sliko skrival v postelji z dvojnim dnom, nekaj časa je bila celo zakopana v kleti. Po kapitulaciji Italije se je slika maja 1945 vrnila v Ljubljano, na stranski oltar sv. Dizme v stolnici. Po vojni je nova oblast frančiškanom dovolila, da se vrnejo na Brezje, kjer so našli samostan v razsulu. Frančiškani so želeli, da se tudi milostna podoba vrne na Brezje. Narodna vlada je že poleti 1945 dala dovoljenje, obljubila je celo avto in častno stražo od Ljubljane do Brezij. Kanoniki so postavili pogoj, naj krajevni narodnooosvobodilni odbor obljubi, da v samostanski dvorani ne bo več organiziral mitingov in plesov. Vaški odbor je dal zagotovilo. Podobo Marije Pomagaj so želeli vrniti že septembra 1945, zaradi omenjenega in podobnih zapletov, pa tudi v Ljubljani so jo želeli obdržati, jo je škof Anton Vovk na Brezje vrnil 15. julija 1947. Samo verski list Oznanilo je o tem dogodku objavil kratko obvestilo.

Povojna oblast tudi ni prepovedala delovanja frančiškanov in romanj na Brezje. Kako ste ob pisanju knjige videli to obdobje?

Romarjem so včasih nagajali s tem, da niso ustavljali vlakov na bližnjih postajah Otoče, Globoko in Podnart, zato so morali dlje pešačiti. Ko sem prebiral starejše zapise, so bili nekateri prav zabavni. Prvi pater, ki so ga iz Ljubljane leta 1945 poslali na Brezje, je predstojniku v Ljubljano poročal, da je stanje samostana slabo, a mu je z novo povojno oblastjo hitro uspelo vzpostaviti kar dobre stike, saj so bili pred vojno vsi njegovi ministranti.
Nova oblast božje poti ni ukinila, vendar pa jo je v prvih povojnih letih ovirala. V samostanu so bile nekajkrat opravljene preiskave. Ob velikem šmarnu leta 1947 je bilo na Brezjah veliko romarjev. Ponoči je ugasnila elektrika, ko pa se je spet prižgala, so bili vsenaokrog natroseni listki s protidržavno vsebino. OZNA je med preiskavo p. Bonaventuri Resmanu našla star revolver, ki ga je hranil brez potrebe. Gvardijan in p. Bonaventura sta bila dva meseca zaprta, nato pa brez obravnave izpuščena. Drug pater je bil nekaj časa v preiskovalnem zaporu.

Romarjem so včasih nagajali s tem, da niso ustavljali vlakov na bližnjih postajah Otoče, Globoko in Podnart, zato so morali dlje pešačiti.

Kako si razlagate tak pomen Layerjeve slike, da so Brezje postale tako pomembna vseslovenska božja pot?

Layerju je bila za vzor skoraj tristo let starejša slika Lucasa Cranacha starejšega, ki je sharanjena v Innsbrucku, njena kopija v Passauu pa je postala celo bolj znamenita. V Srednji Evropi je okrog petsto kopij Cranachove Marije Pomagaj, a že na začetku dvajsetega stoletja piše dunajski župnik Alfred Hoppe v knjigi Božje poti avstrijskega romarja, da so najpomembnejše innsbruška, passavska, dunajska in brezjanska milostna podoba. Motiv Marije Pomagaj je iz Svetega pisma. Judovski vladar Herod je izvedel, da se je v Betlehemu rodil judovski vladar, zato je ukazal pomoriti vse dečke, mlajše od dveh let. Angel je posvaril Jožefa, Marijo in Jezusa, naj zbežijo v Egipt. Slika prikazuje trenutek, ko se je Jezus po pomoč zatekel k Mariji. Dviga se k materi, jo poboža po licu in prosi: Mati, pomagaj!. Zato se sliki reče Marija Pomagaj. 

Na Layerjevi sliki je intimen, ljubeč odnos med Marijo in Jezusom izrazito poudarjen. Layer je pri slikanju uporabljal prijazne, tople barve. Veljal je za slikarja, ki ni pogosto slikal prizorov mučeništev. Tudi Marijo je na sliki nekoliko spremenil glede na Cranachovo. Oblačila so sodobnejša, primerna času okrog leta 1800. Layerjev prispevek je zagotovo tudi zaupljiv pogled Marije in Jezuščka proti vernikom. Ljudje so se v iskanju pomoči lahko s sliko poistovetili.

Kaj vam pomenijo Brezje? 

Po tolikem času razmišljanj o Brezjah sem postal tu nekako domač. Celo tako, da sem se najbrž pozabil zahvaliti Romarskemu uradu in Frančiškanskemu samostanu, to je direktorici Andreji Eržen Firšt ter rektorju in gvardijanju p. dr. Robertu Bahčiču, ki ste se odločila izdati knjigo, kar zdajle popravljam. Vsak, ki jo bo prebral, bo lahko izvedel, kaj in kako so zunanji dogodki vplivali na dogajanje na Brezjah. Začutil bo tudi, kakšen pomen imajo Brezje z Marijo Pomagaj za slovensko nacionalno zavest. Najbrž je naključje, da so recimo na Marijinem oblačilu zelo poudarjene barve slovenske trobojnice. Knjiga se prav zato konča s kar obsežnim sklopom, v katerem so opisane najpomembnejše kopije Marije Pomagaj, predvsem pa tiste, ki so jih dali izdelati naši izseljenci po svetu in jih namestili po cerkvah in kapelah v ZDA, Argentini, Avstraliji, Kanadi, Rimu, Londonu, Merlebachu, Habsterdicku, na Madagaskarju ...

Kdo je Damir Globočnik

Damir Globočnik je doktor umetnostne zgodovine in zgodovine. Študijsko se posveča proučevanju likovnih upodobitev pesnika dr. Franceta Prešerna in ilustracij njegovih pesmi, proučevanju slovenske karikature ter povezavi med kulturno in politično zgodovino ter likovno umetnostjo v 19. in 20. stoletju na Slovenskem. Izdal je naslednje knjige: 12 jeznih mož (1998), Vodiški čudeži (1999), Pesnikova podoba (2000), Afera Theimer (2001), Portreti slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2002), Prešeren in likovna umetnost (2006), Kulturnozgodovinske študije (2009), Levstikov satirični list Pavliha 1870 (2010), Likovna satira (2013), Janez Puhar (2014), Likovno in simbolno (2017) in Marija Pomagaj na Brezjah.