Korte

Iz besede korita je nastalo ime za Korte, enega od najbolj ohranjenih gozdnatih območij v Karavankah, ki leži med Virnikovim Grintavcem, Pristovškim Storžičem in Tolsto Košuto nad Železno Kaplo, ob meji s Slovenijo.

    besedilo JOŽE KOŠNJEK
    fotografija JOŽE KOŠNJEK

Korte ali Troegern po nemško so bile do začetka 20. stoletja odrezane od sveta. Do Obirskega in Bele sta vodili kozji stezi, na Jezersko stran pa je preko Roblekove in Pristovške planine peljala malo boljša pot, po kateri so korški gospodarji in gozdni posestniki z volovskimi in nato s konjskimi vpregami odličen smrekov in macesnov lesa zvlekli do prometnice na Jezerskem. Od tod je šlo to bogastvo naprej po dolini Kokre do Kranja, Postojne, Pulja, Reke in še posebej Trsta, do največjega pristanišča v avstro – ogrski monarhiji. Jezersko je bilo takrat del habsburške monarhije in je mejilo na deželo Kranjsko, o čemer pričata mejna kamna ob cesti v Zgornji Kokri. Nič čudnega ni, da so bile med Kortami in Jezerskim stkane številne vezi, tudi družinske, ki so trdne še danes. Nekateri Korčani so hodili celo v šolo na Jezerskem, sicer pa so šolarji po ozki stezi pešačili do Obirskega, kjer je bila šola, ali do malo bližje Točajeve domačije, kamor je še posebej v visokem snegu prišel učitelj, saj je bila v zimskih razmerah tudi za vsega hudega vajene otroke nevarna. Korte so bile del obirske župnije, njihova pošta pa je bila na Jezerskem.

Tako je bilo do leta 1918 oziroma 1919, ko je bilo Jezersko priključeno k novi državi Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma kasnejši Kraljevini Jugoslaviji, Koroška pa je bila po plebiscitu 10. oktobra leta 1920 priključeno k Republiki Avstriji.

Cesta skozi Korške peči

Leta 1922, dve leti po plebiscitu, so končno le začeli graditi cesto skozi Korške peči, do Obirskega. Ob potoku je bilo treba dobesedno vklesati v skale in zgraditi kar nekaj mostov. Leta 1927 je bila cesta zgrajena. Vendar ne brez sodelovanja domačinov, zavednih slovenskih posestnikov. Država je pokrila 80 odstotkov stroškov, korška kmeta Ožbolt Smrtnik in Pavel Štern pa 20 odstotkov. To je zapisano tudi na plošči, vzidani na eni od skal ob cesti. Korške peči so danes varovano območje. Zaradi bogate gozdne sestave sive jelše, bukve, črnega gabra, jesena in črnega bora, zaradi pestrega živalskega sveta, zaradi tudi več vrst pajkov, zlasti suhih južin, ko so evropska posebnost, in kačjih pastirjev, urhov in močeradov. Cesta je zadnja leta zelo obremenjena. Po njej dnevno hrumijo tovornjaki z lesom, ki ga je po zadnjih katastrofalnih vetrolomih še veliko več kot običajno. Za cesto skrbi država. Če bi bila to skrb občine, tega ne bi zmogla …

Ponosni na svojo cerkev

Na hribu v »zadnjem kotu Karavank« kot reče domačin Gabrijel Hribar, Točajev po domače, stoji od leta 1861 naprej cerkev Svetega križa. Njen graditelj je bil kmet Mihael Karničar (1822 – 1873), Pristovnik po domače. Poleg njega so cerkev v zemljiško knjigo vpisala še kmeta Plesnikar in Smrtnik. Za gradnjo cerkve je v imenu treh korških posestnikov knezoškofijski ordinariat zaprosil obirski župnik Marko Wutschaink. Gradnja cerkve, za katero so tudi danes dolžni skrbeti Pristovnikovi, Plesnikarjevi in Smrtnikovi oziroma njihovi nasledniki, je stala okrog 5000 goldinarjev. Mihael Karničar je za vzdrževanje cerkve in pokopališča okrog nje vložil v hranilnico 7000 goldinarjev. Do prve svetovne vojne z dvigovanjem denarja ni bilo težav. Po prvi svetovni vojni je bilo teh težav vedno več in po letu 1932 o tem denarju ni bilo ne duha ne sluha.

Cerkev je ponos vseh, ki imajo kakršno koli povezavo s Kortami. Njihova je in zanjo vzorno skrbijo. Vsako leto najmanj šestkrat so v njej maše, še posebej na dan korškega žegnanja vsako tretjo nedeljo julija, in na »holzarsko nedeljo«, na kateri se zahvalijo oziroma prosijo za varno delo v gozdu. In ta cerkev je ena tistih na Koroškem, v katerih se še vedno moli in poje po slovensko. Javno. Izkupiček gre za vzdrževanje cerkve.

Korško žegnanje je najbolj obiskana prireditev, ki jo skrbniki korške cerkve in sodelavci od leta 1992 dalje organizirajo vsako tretjo nedeljo v juliju. Žegnanje je bilo »rojeno«  poleti 1991, ko so avstrijski vojaki, nastanjeni v Kortah, po končani vojni v Sloveniji povabili domačine na golaž. Takrat je bilo sklenjeno, da bo prireditev vsako leto in da bodo nanjo povabljeni vsi, ki imajo kaj zveze s Kortami ali imajo radi ta kraj, tudi iz sosednje Slovenije. Izkupiček od žegnanja gre za vzdrževanje cerkve.

Bodo Korte ostale (tudi) slovenske

Za besedo o Kortah in Korčanih sem prosil najbolj poklicanega, župana občine Železna Kapla – Bela Franca Jožefa Smrtnika, Smrtnikovega iz Kort. Spominja se, da je bilo v njegovem otroštvu, ko so ob dnevu nedolžnih otročičev letali od hiše do hiše in po zadnji plati udarjali starejše, blizu deset naseljenih domačij: Pristovnikova, Grobelnikova, Točajeva, Štefanova, Franclnova, Plesnikarjeva, pa njihova Smrtnikova. Od 70 d0 75 ljudi je živelo na teh domovih. In danes. Mislim, da je življenje še v petih domovih, v katerih prebiva okrog 20 ljudi, pove Franc Jožef Smrtnik.

»Nekateri so pomrli ali so svoja posestva prodali ter odšli v dolino. Plesnikarjevo oziroma Šternovo posestvo in še nekaj najvišje ležečih kmetij je kupil danes že Slovenec Ignacij Vok in imetje prepustil sinu Marku, ki živi v Italiji. Vok je tudi lastnik starega železniškega kolodvora v Kapli, na katerem je še slovenski napis. Do Kaple je namreč včasih vozila železnica. Precej posesti je kupil tudi kupec iz Švice. Oče mi je pripovedoval, da je včasih stalno delalo v gozdovih korških posestnikov in grofa Turna od 50 do 60 'holzarjev'. Od Slovencev smo kot posestniki v Kortah ostali še Točajevi oziroma Hribarjevi in Smrtnikovi,« pove župan Franc Jožef Smrtnik.

In kje vidi prihodnost Kort? »V spoštovanju in ohranjanju narave, v spodbujanju dejavnosti v naravi brez napak, kakršne vidim pri vas, ko je v gozdu dovoljeno veliko, ko se dobesedno ropajo gozdni sadeži in ko pretirano razmnožena divjad ogroža kmetijsko in druge dejavnosti. Poznam nekaj primerov, ko so morali lastniki gozda na naši strani opozoriti vsiljive nabiralce gozdnih sadežev iz vaše strani, da so pri nas omejitve in da vlada določen red. Naši predniki so že pred več kot sto leti spoznali, da medved in volk ne sodita v naše kraje in so jih zato iztrebili. Priložnost je turizem, vendar ne množični. Ponujajo se tudi možnosti sodelovanja s sosedi na Jezerskem tudi na tem področju. Tam imajo že nekaj pozitivnih izkušenj in primerov. Škoda, da Jezerjani niso med občinami, vključenimi v projekt Geopark Karavanke. Mogoče nam bo za nove dejavnosti uspelo navdušiti mlade, jim zagotoviti primerne spodbude in poskrbeti, da bodo ostajali doma. In da bodo Korte še naprej tudi slovenske in ne izključna lastnina velikih tujih veleposestnikov, « je povedal Smrtnik.