Miklova Zala

Jure Sinobad, bibliotekar in zgodovinar, je v svoji novi knjigi objavil faksimiliran natis prve knjižne izdaje Miklove Zale in prepis dramatizacije te zgodovinske povesti. Letos namreč mineva 135 let, kar je Jakob Sket kot prvi na papir zapisal ljudsko pripoved o pogumni Korošici. Četrt stoletja kasneje je delo dramatiziral njegov v Radovljici živeči rojak Jakob Špicar; prvi so ga tri leta zatem uprizorili jeseniški gledališčniki.

    besedilo MARJANA AHAČIČ
    fotografije GORAZD KAVČIČ

Knjigo je avtor Radovljičan Jure Sinobad posvetil koroškim Slovenkam in Slovencem, ki so, kot je zapisano v posvetilu, skozi stoletja uspeli ohraniti svoj jezik, vero in običaje. V knjigi, izdani v samozaložbi, je objavil faksimiliran natis prve knjižne izdaje dela iz leta 1884 ter prepis rokopisa dramatizacije te zgodovinske povesti. Delo bogatita avtorjeva izčrpna spremna beseda in komentar obeh zapisov, pa tudi izvirna grafična oprema, ki temelji na risbi Miklove Zale akademskega slikarja Franceta Godca, ki je bila objavljena v podlistku časopisa Slovenec med drugo svetovno vojno, in uporabi elementov grafične rešitve Ivana Pengova za naslovnico sedme izdaje Sketove Miklove Zale.

Znamenje slovenstva

Miklovo Zalo, priljubljeno ljudsko pripoved, je Jakob Sket kot prvi na papir zapisal leta 1884, za gledališče jo je leta 1907 priredil na Koroškem rojeni in v Radovljici živeči gledališčnik Jakob Špicar. Delo so pred 110 leti prvič uprizorili na Jesenicah. »Miklova Zala v Špicarjevi priredbi je od takrat doživela na stotine uprizoritev na različnih odrih, v dvoranah in na prostem, doma in po svetu. Predstava je postala nekakšno prepoznavno znamenje slovenstva, saj je s svojim sporočilom in izjemno pripovedno močjo nevsiljivo budila narodno zavest številnih od matičnega naroda odrezanih Slovencev. Tako ostaja še danes,« pravi avtor.

Povest o pogumni koroški ženi

»Čas je zlagoma in stanovitno, kakor srebrno-modrikasti tok reke Drave, vrezoval svoje sledi v tiho koroško zemljo. Oblikoval je pokrajino in njene ljudi, a dogajalo se je, da je naraslo vodovje zgodovine preplavilo bregove in se kruto zneslo nad njimi. Taka zgodovinska povodenj je astopila v drugi polovici 15. stoletja, ko so slovenske dežele hudo prizadeli turški vpadi. Največji slovenski pesnik še štiri stoletja po teh dogodkih ni pomnil hujših nadlog, kot sta bila ''boj Vitovca in ropanje Turčije''«, je v uvod v svoje novo delo, tretje v seriji knjig Svet Miklove Zale, zapisal Jure Sinobad. Tako opisuje čas, v katerega je postavljeno dogajanje v povesti Miklova Zala. »Trpljenje človeka obrusi, zato v najtežjih časih nastajajo najlepše zgodbe. Taka je tudi ljudska povest o Miklovi Zali, pogumni koroški ženi, ki se je po sedmih letih turške sužnosti vrnila v domačo vas,« izjemno priljubljenost ljudske zgodbe, temelječe na resničnih zgodovinskih dejstvih, pojasnjuje Jure Sinobad.

Letos mineva 135 let, odkar je pri celovški Mohorjevi družbi tudi v knjižni obliki izšla povest, ki jo je literarno obdelal in zapisal Jakob Sket. Prav takrat se je v Skočidolu, le 15 kilometrov stran od vasi, kjer še danes stoji hiša, v kateri je mladost pred pol tisočletja preživljala resnična Miklova Zala, rodil Jakob Špicar. To je mož, ki je priljubljeno ljudsko povest četrt stoletja po prvi knjižni izdaji dramatiziral in omogočil njeno postavitev na gledališke odre.

Podoba zvestobe domu

»Njegovo dramatizacijo so ljudje sprejeli za svojo iz istih razlogov kot Sketovo povest, « pojasnjuje Jure Sinobad. »Oba sta ostala zvesta duhu ljudskega pripovedništva in pristno naslikala Zalo kot podobo zvestobe domu, podobo tisočih, ki so zaradi te zvestobe trpeli.« Sinobad navaja, da so bile uspešne uprizoritve Špicarjeve igre pravi ljudski praznik, saj so se jih ljudje množično udeleževali. »Običajno so jih izvajali kar na prostem, dvorane so bile v tistem času enostavno premajhne za vse, ki so si jih želeli ogledati,« opisuje.

Slikoviti prizori iz življenja Turkov

Miklovo Zalo so – sicer večinoma po Sketovi predlogi – kasneje dramatizirali še nekateri drugi avtorji, med njimi Marko Bajuk leta 1923, Davorin Petančič leta 1935 in Fran Žižek leta 1953. »Jakob Špicar je svojo dramatizacijo razgibal s slikovitimi prizori svatovanj, eksotičnega turškega tabora in sultanovega harema v Carigradu. Špicar se je edini od dramatizatorjev posvetil Turkom in njihovim običajem. Opisal je turški tabor pred napadom, v igro je vključil dialoge med Turki, turške izraze, vzklike in citate iz Korana. Njegovi Turki niso zgolj krvoločni roparji, temveč jim ripiše tudi nekaj viteštva,« posebnost Špicarjeve dramatizacije opisuje Sinobad.

Prvič na odru na Jesenicah

Prvi pa so Miklovo Zalo na oder postavili igralci Gledališkega odseka jeseniškega Sokola, in sicer 28. februarja 1909 v dvorani pri Jelenu na Savi.

Krstni uprizoritvi je čez teden dni sledila druga,  prav tako na Jesenicah, takrat že za koroške Slovence, dobro leto po jeseniških uprizoritvah si je predstava utrla pot tudi na osrednji slovenski oder. Konec marca 1910 so jo uprizorili v Deželnem gledališču v Ljubljani. Prva velika koroška uprizoritev Špicarjeve Miklove Zale pa je bila maja 1911 v Celovcu.

Kot pravi Sinobad, Miklova Zala še danes ostaja prepoznavno znamenje slovenstva. »Svet se vse hitreje globalizira in bolj kot se globalizira, bolj oživljajo različni domoljubni in narodnoobrambni pogledi, ki skupaj z zavzemanjem za tradicionalne vrednote hitro preraščajo lokalne okvire. Zato ni nič čudnega, da izvirno sporočilo Špicarjeve priredbe Miklove Zale postaja vse bolj aktualno in bo v prihodnosti le še pridobivalo svojo moč in vpliv,« je prepričan.

Izjemna likovna oprema

Sinobad je knjigo tudi oblikoval in likovno opremil. Pri tem se je naslanjal na grafične rešitve Ivana Pengova, ki je avtor naslovnice sedme izdaje Sketove Miklove Zale iz leta 1951, avtorju posebej ljube pa so ilustracije, ki jih je za podlistek v časopisu Slovenec v času druge svetovne vojne ustvarjal akademski slikar France Godec. Takole pravi: »Eden od predmetov, ki so zaznamovali leta mojega otroštva, je bil album, v katerega je moja pokojna mati dala zvezati časopisne izrezke s Sketovo Miklovo Zalo, ki je od marca do oktobra 1942 izhajala v časopisu Slovenec. Mama je takrat dopolnila 18 let in Sketova zgodovinska povest ji je bila v tolažbo in oporo v letih med vojno, ki so bila v Begunjah na Gorenjskem še posebej težka.«

Podlistek so začeli objavljati marca 1942, zadnje od 169 nadaljevanj je izšlo oktobra istega leta. Vsako nadaljevanje je vsebovalo tri stolpce, med katerimi so bile oštevilčene tri Godčeve ilustracije. »Podlistek je tudi po zaslugi Godčevih imenitnih ilustracij doživel velik uspeh med bralci. Zalina zgodba je bila v letih vojnih preizkušenj še posebej aktualna. Ljudem je sporočala, da je izdaja lastnega naroda zavrženo dejanje, in jim vplivala upanje, da bodo po dolgih letih sužnosti ponovno svobodni na svoji zemlji,« pravi Sinobad, ki je slikarju Godcu v čast in spomin grafične elemente iz njegovih risb uporabil pri likovni opremi knjige.

Rod Miklove Zale

Miklov rod, ki že stoletja gospodari na Miklovi domačiji v Svatnah, skrbno ohranja spomin na svojo znamenito prednico Rozalijo (Zaliko) Mikel, še piše Sinobad. »Domačija je obnovljena v prvotni obliki in pred njo še vedno stoji mogočna lipa. Serajnikove domačije, kamor se je v Sketovi povesti omožila Miklova Zala, ni več. Miklovi so na hišo pritrdili ploščo in nanjo zapisali, da je bil to dom njihove Zale. To so storili sami, ker so ponosni na zgodovino svojega in slovenskega rodu na Koroškem. V družini je še vedno živ običaj, da se ena od hčera v vsaki generaciji imenuje Zala.«