Mili Hrobath

Mili Hrobath je pesnica, ki jo najbrž pozna vsak otrok, ki je na avstrijskem Koroškem obiskoval dvojezično šolo ali Slovensko gimnazijo. Letos je izdala tretjo zbirko lirike za odrasle Barvitost časa.

    besedilo BOJAN WAKOUNIG

Z vrta pesnice in upokojene  učiteljice Mili Hrobath v Šentlenartu pri Sedmih studencih, kraju na severnem vznožju Karavank blizu Korenskega sedla, se je še pred nedavnim videlo do cerkve pri Naši Gospe pri Sedmih  studencih. Do cerkve, pred katero izvira vrelec z vodo, ki naj bi bila desnosučna in zato zdravilna, vsekakor pa je celo v najhujši pripeki hladna in še kako okusna. Z vrta Mili Hrobath se je torej nekdaj videlo tja do tega slikovitega božjega hrama. Danes je razgled zazidan. Zemljišča v Šentlenartu so zaradi bližine Beljaka precej zaželena, kraj se je povečal, spremenila se je njegova podoba. Tudi jezikovna podoba. Slovenščina je v kraju skoraj povsem utihnila. Pri Hrobathovih pa še živi. V slovenščini Mili Hrobath pri 75 letih še vedno tudi ustvarja. Letos je izdala svojo najnovejšo pesniško zbirko Barvitost časa.

Paver vola para, Bog pa ljudi

V Šentlenart pri Sedmih Studencih je Mili Hrobath pripeljala ljubezen do moža Joška. Ko je on služil celovški vojaški rok, je ona obiskovala celovško učiteljišče, oba pa sta hodila na slovenske prireditve, ki so v 60. letih minulega stoletja, ko Slovenci v Celovcu, glavnem mestu dežele Koroške, še niso imeli nobene prireditvene dvorane, potekale predvsem v nekdanjem Kolpingovem domu. In oba sta pela tudi pri slovenskem mešanem pevskem zboru Gallus. Zbližala sta se »in potem pač začneš načrtovati«, kakor pravi. Tudi tako se torej da opisati začetek skupne zgodbe. Ali pa z rekom: »Paver vole para (druži v par), Bog pa ljudi.« Tako pravijo v Selah. 

Rodila se je Mili Hrobath na Zgornjem Kotu v Selah, v gorski občini pod mogočnim severnim ostenjem Košute. V občini, ki ji je bil pod nacionalsocialistično strahovlado vsiljen visok krvni davek, pod giljotino, streli in v taboriščih je bilo umorjenih najmanj 41 Selanov, nemalokateri je padel tudi na bojiščih druge svetovne vojne. »Pri nas so sosedje govorili veliko o tem, ko so prišli skupaj. Eden je bil v Dachauu, drugi so spet bili v partizanih, moj oče je bil na fronti. Ampak to je bilo, ko sem bila še otrok, potem se o tem ni več govorilo. Bil je čas, ko so bili vsi srečni, da je to minilo.«

Gregorčičeve pesmi že v ljudski šoli

Bil pa je to tudi čas, ko so po koroškem podeželju marsikje še vsi govorili slovensko, v Selah pa sploh. »Nemščine sem se začela učiti šele v šoli. Forštner (gozdar), žandar (podeželski policist) in colnar (carinik) so bili tisti, ki so govorili nemško in ki smo jim rekli Grüß Gott, drugače pa je bilo vse slovensko.« V ljudski šoli, ki je bila na Kotu enorazredna za kar osem letnikov, se je učila pri učitelju in ravnatelju Hermanu Veliku. Zaradi njegovih zaslug v hribovitih selskih krajih je danes po njem poimenovano na Zgornjem Kotu Slovensko prosvetno društvo Herman Velik. »Bil je lep čas. Veliko smo peli, tudi za razvedrilo med poukom. Kljub temu da je bila majhna šola, smo se tam učili Gregorčičevih pesmi, kakor sta Življenje ni praznik ali Ptičeva tožba. Mislim, da smo bili v slovenščini na visoki ravni, saj smo se slovenske literature učili že v ljudski šoli.«

Ko so leta 1957 v Celovcu odprli Slovensko gimnazijo, ki jo je zagotovil 7. člen Avstrijske državne pogodbe, s katero je severna soseda Slovenije leta 1955 spet pridobila državno samostojnost, se je v osrednjo izobraževalno ustanovo koroških Slovencev lahko vpisala tudi Mili Hrobath, tedaj še z dekliškim priimkom Oraže. »Stanovala sem v dekliškem dijaškem domu Mohorjeve družbe. Bile smo zelo zaščitene pred celovškim okoljem, šolske sestre so se z nami veliko ukvarjale in vselej smo bile s čim zaposlene. Imela pa sem močno domotožje. Še dve drugi dekleti sta bili iz Sel in nismo se upale nič meniti o domačem kraju, ker bi nam takoj pritekle solze.«

Da je sploh lahko šla na Slovensko gimnazijo v Celovec, je »porajtala« tedaj in ceni še danes. »Če tedaj ne bi odprli Slovenske gimnazije in Herman Velik ne bi nagovoril mojih staršev, da sta me vpisala, gotovo ne bi šla na nobeno višjo šolo. Vse to bi zame ostalo zaprto.« Leta 1963 je Mili Hrobath maturirala in tako bila med prvo generacijo maturantov na Slovenski gimnaziji. 

Po šoli se je vpisala na celovško učiteljišče. »Že prej sem vedela, da se bom odločila za učiteljski poklic. V ljudski šoli na Kotu nismo imeli učbenikov, zato smo morali vse prepisovati v zvezek. Medtem ko se je učitelj v enorazredni šoli ukvarjal z drugim oddelkom, sem za naš oddelek pisala besedilo na tablo jaz. In to mi je bilo že tedaj všeč.« Po učiteljišču je bila njena prva, kar sedemletna, učiteljska postaja na Radišah, hribovski planoti na Gurah, južno od Celovca, znani po močnem slovenskem značaju in precejšnjem številu sončnih ur zaradi lege nad mejo megle.

Če teh tvojih farjev ne bi bilo ...

V Šentlenart pa jo je, kakor že zapisano, pripeljala ljubezen do Joška Hrobatha. Na dvojezični šentlenartski ljudski šoli je preživela tudi večino poklicnega življenja, nazadnje kot ravnateljica. Pri svojem delu je neposredno doživljala, kako slovenščina v krajih blizu Beljaka vse bolj izginja. »Starejši slovensko še znajo, svojih otrok pa niso več naučili. Še pred štirimi desetletji, ko so bili moji otroci majhni, je bilo tukaj še precej slovenskih družin, sedaj jih ni več. Včasih je veljalo prepričanje, da je bolje, če ne govorijo slovensko. Danes z mladimi govorimo po slovensko samo še v naši hiši in pri Gamsu na Ločilu, v sosednji vasi,« pravi Mili Hrobath in se spominja, da »si prej večkrat čutil zbadanja, preziranja, dvoumne izjave« zaradi vztrajanja pri slovenščini.

Nekdanja ostrina se je danes vendarle že omehčala, zlasti novi priseljenci kažejo vsaj nekaj zanimanja za slovenščino in svoje otroke prijavljajo za dvojezični pouk v ljudski šoli. Tudi župnijski trijezični vrtec Triangel – slovensko- nemško-italijanski – je priljubljen, četudi se je proti njegovi ustanovitvi leta 2010 nekaterim še zdelo vredno zbirati podpise. Nekaj ljudi pa obiskuje tudi tečaj slovenščine, ki ga prav tako prireja župnija, ki jo vodi župnik Peter Olip. O njem pravi Mili Hrobath, da bi bil Šentlenart že zdavnaj povsem nemški, če ne bi dobili za župnika prav njega. »Ko je nekoč nekdo udrihal čez farje, sem mu kar rekla: če teh tvojih farjev ne bi bilo, bi bil cel Rož samo še nemški. Ti farji držijo slovenščino pokonci. Kje pa je drugod še kaj slovenščine v javnosti?«

Vsekakor so slovenščino obdržali pri Hrobathovih. V hiši s starši danes v Šentlenartu živi sin Mihael, diplomirani inženir elektrotehnike, skupaj z ženo Natašo in dvema otrokoma. Hči Christina živi s svojima sinovoma v sosednjih Bačah in nadaljuje kreativno nagnjenje v družini kot slikarka. Z ogljem ustvarja podobe, riše črte, ki se sklepajo okoli jedra, okoli sredine, ali pa iz nje celo prihajajo in potem k njej spet težijo. Kakor sama zase pravi, skuša kot avtodidaktka »s preprosto črno črto zajeti misli, srečanja in občutke. « Najmlajša hči Monika, mati dveh hčera, pa deluje kot specialna pedagoginja za ljudi s posebnimi potrebami in tudi kot energetičarka. Na tem polju se ukvarja »z življenjsko energijo, imenovano prana, ki je vsepovsod. Gre za to, kako jo lahko integriramo v svoje življenje, da nas krepi in zdravi,« na kratko strne svoje delovanje.

Izjemno ustvarjalen, umetniško ustvarjalen, je bil tudi mož Mili Hrobath Joško. Po poklicu je bil učitelj varjenja na Poklicno izobraževalnem inštitutu v Beljaku, v prostem času pa je ustvaril nešteto kipov iz železa. Domača hiša in vrt ob njej sta polna njegovih umetnin, seveda pa je tudi sam naredil vso vrtno ograjo in vhodna vrata. Ustvarjalni vrelec je bil živahen, dokler Joška Hrobatha pred dvema letoma ni ohromila možganska kap.

Moževa bolezen, motivi minevanja, staranja, pa tudi vzradoščenost nad trenutki sreče in spomini na doživeto lepoto se odražajo v najnovejši zbirki pesmi, ki jo je Mili Hrobath letos izdala pri celovški Mohorjevi založbi z naslovom Barvitost časa. O njej je njen naslednik kot učitelj na šentlenartski šoli Tim Wüster v spremni besedi zapisal: »Mili Hrobath ni pesnica, ki bi se skrivala za svojimi besedami ali celo igrala otroško igro skrivalnic, kar bi tudi znala, saj jo cenim zlasti kot pesnico otroških pesmi, ampak v vsej odkritosti razgrne bralcu svoje razpoloženje, celo svoje iskanje smisla v nečem, kar bi bilo več.«

Otroške pesmi in odrasla lirika

Mili Hrobath je bila najprej znana kot avtorica otroških pesmic, ki jih je pisala za svojo družino, predvsem pa v šolske namene. Objavljala jih je zlasti v Mladem rodu, slovenskem glasilu za šolsko mladino na Koroškem, izdala pa tudi v zbirkah Veter poje (1981) in Vigredno sonce (1988). Prvo zbirko z liriko za odrasle Sanje o marelicah je izdala leta 2005, likovno jo je opremila hči Christina, drugo z naslovom Ozare dneva pa leta 2015, bogatile pa so jo fotografije kipov moža Joška.

Kot družina so Mili, Joško in Christina Hrobath pred leti skupaj tudi nastopali – Christina je razstavljala slike, Joško skulpture, Mili pa je brala.

Zakaj pa kdo gre teč?

Pisati je Mili Hrobath začela v gimnazijskih letih, najprej za Dijaški glas, potem pa za nekdanjo koroško slovensko literarno revijo Mlade – tam sta objavljala tudi danes visoko nagrajena avtorja Florjan Lipuš in Gustav Januš. Otroške pesmi je kasneje pisala tudi zato, ker »v slovenski literaturi ni takih pesmi, ki bi bile primerne za otroke, ki se slovenščine šele učijo. Pesmi sem napisala na primer s takimi besedami, ki smo jih med poukom ravno obravnavali.« Mili Hrobath je tako torej pesnica, s katero se je najbrž srečal že vsak učenec ali učenka v dvojezičnem koroškem šolstvu.

Za dušo, kakor pravi, pa piše odraslo liriko. »Tako kakor ima kdo potrebo, da gre na goro, čeprav je naporno, imam jaz potrebo, da to napišem, kar mi po glavi roji.« Pisanje zato doživlja kot poseben dar. »Saj meni ni treba pisati. Nisem primorana. To je zame luksuz. Če imam potrebo, pa napišem. V tem uživam, tudi če iščem besede in ne najdem takoj pravega izraza. Nobenega pritiska ni od nikogar. Ne pišem zaradi slave. Mi pa dene dobro, če me kdo pohvali.«

V zadnjo zbirko Barvitost časa, ki jo je likovno opremil koroški slikar in arhitekt Karl Vouk, je vključila 75 pesmi. Kot pravi, jih je imela napisanih vsaj za tri zbirke. Kar je bilo preveč osebno, je izločila, pojasnjuje. A vendar se bralcu zazdi, da piše izjemno odkrito, da se ne skriva niti ne spreneveda. »Ne vem, to srečo in te probleme, o katerih pišem, po mojem doživlja vsak,« odgovarja. In kakšen pomen imajo zanjo pesmi, ki ostanejo v predalu, napisane samo zanjo samo? »Morda je to nekakšna terapija zame, da to napišem. Zakaj pa kdo gre teč? Najbrž zato, ker mu je pri teku lepo. Meni pa je lepo pri pisanju.«

Iz pesniške zbirke Barvitost časa

Hvaležna misel
nosi v sebi 
spomin. 

Rodi se dan
z novo željo 
po življenju. 

Skromnost
da zagon. 

Naslonim se
na melodijo 
izrečene 
besede – 
in čutim se 
močno 
za tri.

----------

Ohrani me
v sebi 
kot domovino. 

Ko boš
podlegla 
v boju z leti, 
se vrni! 

Peljala te bom
na sončna 
pobočja, 
v planine, 
v gozdove, 
v naš vrt – 

da te doseže 
umirjena pesem 
minevanja ...

----------

Kot sozvočje strun
me opaja dan. 

Svoje misli  
skrijem 
za previdne 
besede. 

Nočem se slačiti
sredi dneva 
pred treznostjo 
ljudi. 

Njih zlaganost
me rani. 
Ščiti me 
ošabnost.