Pesem koroških Slovencev

Pesem je že tako ponarodela, da se zdi skoraj tuje, da je to vendarle umetna pesem. O njenem nastanku ni enotnega mnenja, znani sta vsaj dve razlagi. Kljub otožnosti ali prav zaradi nje jo zbori še danes pojejo z veseljem, s srčno radostjo.

    besedilo BOJAN WAKOUNIG
    fotografija BOJAN WAKOUNIG

Pravijo, da je himna koroških Slovencev pesem Rož, Podjuna, Zilja. Pravijo, da s svojo otožnostjo, pa vendarle tudi kleno predanostjo narodu in domači grudi, najbolj odraža koroškega duha. Potem pa spet drugi pravijo, da ravno to ne drži. Da otožnost še zdaleč ni lastnost vseh Korošcev. Da imajo Slovenci na severni strani Karavank še pa še šaljivih, hudomušnih, veselih pesmi. Kakor koli že – po pesmi Rož, Podjuna, Zilja, za katero je melodijo napisal Pavle Kernjak s Trebinje pri Dravi (1899–1979), so koroški Slovenci znani. Slovenski oktet je pesem ponesel celo po vsem svetu.

A še ena pesem je, ki je tako zelo značilno koroška, da tudi zanjo pravijo, da je himna koroških Slovencev. Pesem, ki že zaradi samega besedila, zapisanega v narečju, daje vedeti, da je nastala v deželi ob Dravi. Pesem Nmav čriez jizaro. In tudi to pesem je ponesel Slovenski oktet po svetu, v Ameriko, Avstralijo, v Evropo. Še danes sodi v železni repertoar slovenskih zborov, ne glede na to, ali pojejo na Koroškem, v Republiki Sloveniji, v evropskem zdomstvu ali pa v izseljeništvu od Argentine do ZDA in Kanade, od Francije do krajev »tam spodaj.« Seveda, besedilo se še posebej dotakne tistih, ki so daleč od svojega rojstnega kraja in ki hrepenijo po domačnosti slovenske zemlje.

V družbi ustanoviteljev Družbe sv. Mohorja

Avtor pesmi je duhovnik, skladatelj in pesnik Franc Treiber, ki se je rodil 28. januarja leta 1809, pred 210 torej, pri Rejovcu v Bačah ob Baškem jezeru (po nemško Faak am See) blizu Beljaka. Po gimnaziji v Celovcu je med letoma 1830 in 1834 v glavnem mestu dežele Koroške študiral teologijo, prav v času, ko je bil spiritual celovškega bogoslovnega semenišča Anton Martin Slomšek, kasnejši lavantinski in prvi mariborski škof. Slomšek pri svojih gojencih ni skrbel samo za duhovno rast, temveč tudi za utrditev in plemenitenje slovenske besede. V celovških letih je Treiber spoznal vse tri slovenske učenjake, ki so potem leta 1851 ustanovili Družbo sv. Mohorja z namenom, »da bi slovenski narod zalagala z dobrimi knjigami v njegovem jeziku. « Poleg Slomška sta bila to učitelj slovenščine in avtor slovenske slovnice, ki je veljala dobrih pet desetletij za standardno, Anton Janežič, doma sicer iz Leš nad Šentjakobom, slabih 15 kilometrov oddaljenih od Treiberjevih rojstnih Bač, ter duhovnik in publicist Andrej Einspieler, doma iz Sveč v Rožu.

Franc Treiber je bil posvečen v duhovnika leta 1833, svojo prvo službo je nastopil kot kaplan v Naborjetu (Malborghetto) v Kanalski dolini (do leta 1918 je bila dolina del dežele Koroške, danes je v Italiji). Od leta 1846 je bil župnik v Šentjakobu v Rožu. Tam je kaj hitro ustanovil pevski zbor in ga vodil več kot trideset let. Treiber je poleg službe duhovnega pastirja pisal tudi še pesmi in skladal melodije, objavljene so bile v več zbirkah, najbolj znana in živi še danes pa je njegova Nmav čriez jizaro (zapisovanje narečnih besed se sicer razlikuje, tako je včasih za jezero zapisana beseda »jizaro,« drugod pa »izaro«).

Dve razlagi o nastanku ene pesmi

Pesem je že tako ponarodela, da se zdi skoraj tuje, da je to vendarle umetna pesem. O njenem nastanku ni enotnega mnenja, znani sta vsaj dve razlagi. Pavel Zablatnik, slovenski koroški etnolog, duhovnik in nekdanji ravnatelj Slovenske gimnazije, je leta 1964 zapisal, da »jo je menda ustvaril in prvič zapel leta 1855 Franc Saleški Treiber, ko sta mu v istem letu zaporedoma umrla mati in oče. Njegov dom pri Rjavcu v Bačah je bil tedaj prazen, ko pač ni bilo več staršev.« Treiber naj bi tedaj prišel iz Šentjakoba v rodne Bače ob Baškem jezeru skozi »hmajnico«, torej skozi gozd. Seveda v tistem času v Bačah še ni bilo slutiti današnjega turizma, vas je bila majhna s kmečkim prebivalstvom.

Je pa tudi še druga razlaga o nastanku pesmi, ki jo je v Koledarju Mohorjeve družbe v Celovcu leta 2009 opisal Simon Triessnig, zgodovinar in slovenski kulturni ustvarjalec iz Loč blizu Baškega jezera. »Tista razlaga o nastanku pesmi, ki jo ob Baškem jezeru starejši ljudje še danes kdaj povejo, pa pravi, da naj bi se bil Treiber po dokončanem študiju iz Celovca peš vračal v Bače. Izbral si je pot preko Vetrinja, Hodiš, Škofič, Loge vasi, Žoprač, Rožeka, Šmartina čez Oranje do Ledinc. Tam naj bi stala hiša njegovega strica s pogledom na rojstni kraj. Ustavil se je, se nekoliko okrepčal in zapel pesem.«

Pesem Nmav čriez jizaro je danes ohranjena v različnih zapisih, tudi zbori jo pojejo z bolj ali manj izrazitimi variacijami. Pri tem posebej izstopa različica, ki jo je pod naslovom Otožnost po domu leta 1889 v zbirki Narodne pesmi koroških Slovencev v Ljubljani objavil profesor latinščine, grščine in slovenščine na celovški gimnaziji Janez Scheinigg:

Tam čiz jizaro
Noj čiz hmajnico 
Je tö pravi dum 
Moje zibale. 

Zibali so me
Mamica moja, 
Pöli so mene: 
Hija, hajaja! 

Sem pubič rasov tam,
Sem dro biv vesöv, 
Da sem včasih še 
Kako pösmico zapöv

Duhovnik, skladatelj in pesnik Franc Treiber je umrl v sedemdesetem letu starosti leta 1878. Na pogrebu so, kakor piše Triessnig, baje sodelovali vsi zbori iz Roža. In seveda so mu na grobu zapeli tudi njegovo Nmav čriez jizaro. Pesem, ki je ostala živa do danes. In ki jo kljub otožnosti ali prav zaradi nje zbori še danes pojejo z veseljem, s srčno radostjo.

Nmav čriez jizaro

Nmav čriez jizaro, nmav čriez hmajnico,
čir je dragi dom z mojo zibelko. 

Čir so me zibali mamica moja
in prepevlali haji, hajo. 

K’ s’m še mihen bil, sem bil dro vesiv,
sem več barti ktiro pesem pel.

Zdaj vse minulo je, nič več pel ne bom,
zdaj ni več moj mili, dragi dom. 

Hiša očina, ljuba mamica
o da b' vidu še en bart oba.
O, da bi vidu jo, mamico mojo,
pa bi spevlal spet haji, hajo.