Turistični vodnik: Rož

Južna Koroška je bogatejša za nov kulturnozgodovinski in turistični vodnik. Celovška Mohorjeva je izdala v slovenščino prevedeni in dopolnjeni vodnik Popotnik po Rožu.

    besedilo JOŽE KOŠNJEK
    fotografija I. BOLESCH, KNJIGA POPOTNIK PO ROŽU, JUSTINE HRIBERNIK

Konec maja sta na Slovenski matici v Ljubljani predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani Janez Stergar in ravnatelj Mohorjeve iz Celovca dr. Karel Hren predstavila knjižno novost: v slovenščino preveden in dopolnjen kulturno-zgodovinski in turistični vodnik Popotnik po Rožu. V nemščini ga je leta 2014 napisala strokovnjakinja za komuniciranje in oglaševanje Tatjana Gregoritsch, ki slovensko ne zna, se pa zaveda slovenskih korenin svoje rodbine. Živi v Škofičah ob Vrbskem jezeru (Schieflingu am See), pred tem pa je živela na Dunaju in v Podjuni na Koroškem, občasno pa tudi na Finskem, v Nemčiji in v Veliki Britaniji. Od leta 2006 naprej, ko je Koroška njen dom, ne zdrži doma. Vleče jo v naravo, na lažje in tudi na zahtevnejše pohode. O krajih, ki jih obišče, želi zvedeti čim več. Zato je tudi tisto, kar napiše, doživeto. Tako je nastal tudi vodnik Popotnik po Rožu, najprej v nemščini, letos pa še v slovenščini. Vse kraje, o katerih piše, in vsa pota, ki jih priporoča, je tudi sama prehodila. Zato ne preseneča, da je bila knjiga na Koroškem pozitivno sprejeta, je povedal na njeni predstavitvi Janez Stergar. Dr. Karel Hren pa je slovensko izdajo vodnika po Rožu ocenil kot obogatitev dosedanje tovrstne ponudbe, saj nas po Koroškem že vodi Janko Zerzer s knjigo Po koroških poteh, pa kulturno-zgodovinski vodnik Popotnik po Zilji, pa zapisi Štefana Singerja in zadnja leta dvojezični zemljevidi  starih hišnih in ledinskih  imen, ki so jih že izdale nekatere občine v Rožu. V zakladnico popisovanja Koroške v slovenščini je svoj dar prispeval tudi dr. Karel Hren sam s svojo potopisno knjigo Grape in vrhovi. Je pa na predstavitvi slovenske izdaje Popotnika po Rožu ošvrknil nekatere tudi uradno dvojezične občine v Rožu, ki so bile pri nemški izdaji leta 2014 bolj radodarne kot pri letošnji slovenski.

Pogosta so ugibanja, po čem se imenuje Rož. S kakršno koli Rožno dolino nima nobene povezave. Imenuje se po starodavnem središču in enem od najstarejših naselij tega dela dežele, kraju Rožek ali nemško Rosegg v bližini Vrbskega jezera.

Od Galicije do Bekštajna

»Na vsakem koraku naletimo na spominska obeležja, spomenike in razvaline, v kamen spremenjene spomine – brez zgodovine ni nobene prihodnosti. Rož je bil vedno obmejna dežela. Skozi gozdove so vodile tihotapske steze, nevidne potke s skrivališčem odpora, gore so bile prepredene z vojaškimi potmi, stezami tovornikov, rimskimi cestami in romarskimi potmi,« je zapisala v uvodu svoje knjige njena avtorica Tatjana Gregoritsch. »Rož – dolina bolečin: devet turških roparskih pohodov, francoska zasedba in dve svetovni vojni v zadnjem stoletju so zaznamovali in razdelili ljudi. Brez slovenščine je dostop do te pokrajine možen le z ene strani,« dodaja avtorica.

Svoje popotovanje po Rožu začenja na njegovem vzhodnem robu, pri Podkanjskem slapu (Wildensteiner Wasserfall) v občini Galicija, ki je s 54 metri padca najvišji slap v Evropi. Popotnik je nato povabljen na spoznavanje posebnosti občine Šmarjeta v Rožu (St. Margareten im Rosental), v kateri slovenščina vedno bolj izginja, in Borovelj (Ferlach), ki je najjužnejše avstrijsko mesto in glavno mesto Roža. Nekaj posebnega sta bližnji Slovenji Plajberk s slikovito ledeniško dolino Poden (Bodental) in Ljubelj s starim mejnim prehodom. Tatjana Gregoritsch nato nadaljuje svoje potovanje po Rožu v najbolj slovenski občini na Koroškem Sele (Zell), v skoraj povsem nemški občini Žihpolje (Maria Rain) in v občini Kotmara vas (Köttmannsdorf). Na Kotmaro vas meji dvojezična občina Bilčovs (Ludmannsdorf) z izrazito usmeritvijo v turizem, kar velja tudi za občino Hodiše (Keutschach) in za njena vedno bolje obiskana jezera. Proti zahodu Koroške je po Hodišah naslednja na vrsti domača vas avtorice rožanskega vodnika Škofiče ob Vrbskem jezeru ali Schiefling am Woerthersee, od koder je popotnik povabljen k reki Dravi, v občine Bistrica v Rožu (Feistritz im Rosental), Šentjakob v Rožu (St. Jakob im Rosental) in Rožek (Rosegg). Potovanje po Rožu Tatjana Gregoritsch sklene v občini Bekštajn ob Baškem jezeru (Finkenstein am Faaker See).

Knjiga Popotnik po Rožu je najlažje dosegljiva v Mohorjevem knjižnem središču v Celovcu v Mohorjevi hiši. Kulturnozgodovinski in turistični vodnik ni le pripoved o naravnih posebnostih rožanskih krajev, o katerem piše knjiga, ampak tudi o osebnostih, ki so zaznamovale in še zaznamujejo dolino ob Dravi med Karavankami in Gurami, od pesnikov in pisateljev, organizatorjev kulturnega in verskega življenja do politikov.

Vabilo na pohodniške poti

Tatjana Gregoritsch v svojem vodniku predlaga bralcu pohode po 26 izbranih poteh, ki vodijo mimo posebnosti Roža in jih je sama tudi prehodila. Objavljena je tudi dvojezična karta južnega dela Koroške. Tako nam v občini Galicija predlaga ne preveč zahteven vzpon do Podkanjskega slapu, v občini Borovlje obisk doline Poden in vrha Ljubelja, v občini Sele pa hojo do Hajnževega grabna z žagami in mlini, do koče pod Košuto in do romarske kapelice na Sedicah. V Žihpolju je popotnik vabljen na pot škofa Paulitscha, ki je bil rojen v tem kraju in je slovenskega rodu, v Kotmari vasi pa so Ovčičeve kapele. V Bilčovsu med drugim priporoča hojo do Srečapeči in slapa v Kovičah, v Hodišah pa hojo okrog jezer in vzpon na Jedvovco z razglednim stolpom. V Škofičah je popotnik povabljen na Turje in na Jerberk, v Bistriciv Rožu pa je nekaj posebnegaspoznavanje vasi Sveč, kjer so doma Einspielerjevi oziroma Inzkovi. V občini Šentjakob so nekaj posebnega slapovi v Medjem dolu, v Rožeku krožna pot okoli gradu, v Bekštajnu pa hoja v podnožje Jepe oziroma Kepe po naše.