Rod pod Jepo

Redko katera družina ima svojo zgodovino tako dobro obdelano. O Tratnikovih v Ledincah v zgornjem Rožu je Franc Resman napisal knjigo Rod pod Jepo, ki pripoveduje tudi o zgodbi slovenskega ljudstva na Koroškem v prvi polovici 20. stoletja. Tratnikov rod pod Jepo slovensko kulturo tvorno oblikuje tudi v 21. stoletju.

    besedilo BOJAN WAKOUNIG

Jepa. Na južni, kranjski strani ji pravijo Kepa in tam s svojo obliko tudi ne izstopa kaj dosti, čeprav je z 2143 metri med najvišjimi vrhovi Karavank in najbolj zahodni dvatisočak te verige. Na Koroškem pa je Jepa prav veličastna. Kakor piramida, ki se ji je odlomil vrh, se s svojim skalovjem mogočno razpenja nad Rožem, dolino na njenem vznožju. Tako lepa se zdi Korošcem, da ji posvečajo fotografske projekte in razstave ter posebno stran na Facebooku, njeno ime nosijo kulturne skupine, dobesedno pod njenim obličjem pa je nastala tudi knjiga z njenim imenom in z njenim obrisom na platnicah.

O družini in tudi o koroških Slovencih

Rod pod Jepo – tako se imenuje knjiga o družinski sagi Franca Resmana, ki jo je izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu leta 1971, Mohorjeva založba pa jo je, dopolnjeno še z zgodovinskimi dokumenti, ponovno izdala v novem tisočletju. Franc Resman, Tratnikov oče iz Ledinc pri Baškem jezeru v zgornjem Rožu, v njej opisuje svoje življenje, pripoveduje pa tudi o zgodbi slovenskega ljudstva na Koroškem v prvi polovici 20. stoletja. O tistem obdobju, ki je najbolj odločilno zaznamovalo položaj koroških Slovencev in v katerem je najti odgovore za tako radikalno izginotje slovenskega jezika v okroglih sto letih. Ko se je Franc Tratnik leta 1889 rodil, so na vasi, v Ledincah in v okolici, govorili slovensko vsi. Danes jezik živi le še v redkih družinah. V Tratnikovem rodu pod Jepo na primer.

Po ljudski šoli se je Franc Tratnik učil za mlinarja, izbira poklica je zanj pomenila posebno jezikovno šolo, saj je bila pri hiši, kjer se je učil, omara polna Mohorjevih knjig. »Skoraj vse te knjige sem prebrskal in prebral in se iz njih tudi marsikaj naučil. Saj je bilo v mlinu, medtem ko so se vrteli mlinski kamni, še vedno dovolj časa za branje.« Z mohorjankami si je Resman pridobil odlično znanje knjižne slovenščine in jedrnat slog.

Ko je skoraj že odslužil triletni vojaški rok, ga je doletela splošna mobilizacija ob začetku prve svetovne vojne. Na vzhodni fronti mu je septembra leta 1914 krogla prestrelila pljuča. Ranjen je pristal v ruskem ujetništvu, kjer je prebil preostala vojna leta ter mukoma in počasi, a vendarle okreval. Resman pozorno riše podobe razmer v Rusiji, posebej zanimivi so opisi nenadoma spremenjenih okoliščin po oktobrski revoluciji. 

Po srečni vrnitvi, vsi štirje bratje so preživeli Veliko vojno, pa napetosti ni konec. Avstroogrske države ni več, rišejo se nove meje, južno Koroško, kjer krepka večina prebivalstva govori slovensko, si lastita novonastali Jugoslavija in Nemška Avstrija. Pri Tratniku, v zavedni slovenski hiši, so za združitev z drugimi slovenskimi ozemlji. Od vojne utrujenim slovenskim fantom pa ni do novih bojev, ko jih neki nadporočnik bodri za osvojitev slovenskih vasi na Zilji. »A nas, vojakov, ki smo ravnokar prestali štiriletno vojno in deloma tudi ujetništvo, ni mogel posebno navdušiti; zlasti ne nad tem, da bi se javili prostovoljno. Brat Hajnžek pa je o tem menil, da po Wilsonovih točkah tako vsi Slovenci spadamo pod Jugoslavijo. Če pa še zdaj ni pravice, pa bi se tudi v prihodnje tako in tako zastonj borili, kot smo se zadnja leta.«

Izid plebiscita je bil hladna prha

Leta 1919 pridejo Ledince pod začasno jugoslovansko upravo. Tistih nekaj mesecev Franc Resman opisuje kot kratko narodno pomlad. »V tej kratki dobi so se naši ljudje nekoliko otresli starega hlapčevskega duha. Tisti stari pritisk je odnehal in s tem tudi Slovencem skoraj že prirojeno čustvo, da se moramo Nemcem le uklanjati. « Izid plebiscita 10. oktobra 1920, dobrih 59 odstotkov za Avstrijo in slabih 41 odstotkov za Jugoslavijo, pa je bil hladna prha. V občini Ledinca je slovenska stran dobila celo 58 odstotkov, kakor je tudi sicer večina prebivalstva na južnem bregu reke Drave glasovala za slovansko državo. »Pravzaprav se je treba čuditi, da se je pri nas nad polovico ljudi izreklo za Jugoslavijo, če pomislimo, da se je prej že nekaj stoletij na razne načine ponemčevalo in slavilo nemštvo; Srbe in kar je bilo slovanskih rodov in sploh slovanskega, pa se je blatilo na vse načine in povsod omalovaževalo. «

Iz taborišča so se vrnili na domačijo

V novi Avstriji je bilo treba slovensko kulturno in gospodarsko življenje postaviti na nove temelje in pri tem je bil Tratnikov oče Franc Resman med vodilnimi. Tudi zato je aprila leta 1942 družino doletel nov udarec. Nacionalsocialistične oblasti so družini odvzele domačijo in jo izselile, tako kakor še dvesto drugih koroških slovenskih družin, v taborišča v Nemčiji. Po treh letih, treh mesecih in treh dneh so se Tratnikovi lahko vrnili na dom. In rod pod Jepo se je nadaljeval. O tem je avstrijski ORF posnel televizijski dokumentarec (na ogled na Youtube: Stoletje pod Jepo).

Družinska podjetnost se nadaljuje

Danes na domačiji, od katere je imeniten pogled na Jepo, s svojo družino živi in gospodari Štefan Ressmann, vnuk Franca Resmana. Podjetnost se je v družini podedovala in tako lahko še danes živijo od domačije. Ekološko pridelano mleko prodajajo mlekarni in indivualnim kupcem, v sosednji hiši oddajajo apartmaje, jeseni za številne naročnike dela stiskalnica za jabolka (že ded si jo je omislil, potem ko je bil vodilni pri ureditvi električne napeljave za vas) in sami ponujajo odličen naravni jabolčni sok. Lastniki avtodomov in prikolic pa na domačiji lahko najamejo pokrita parkirišča. 

Vsa Tratnikova družina je dejavna tudi pri Slovenskem prosvetnem društvu Jepa-Baško jezero, ki ga je leta 1924 pomagal ustanoviti Franc Resman in ga danes vodi njegova vnukinja Anica Lesjak - Ressmann, prav tako rojena Tratnik in Štefanova sestra. V društvu delujejo mešani zbor Akzent, moški zbor Jepa-Baško jezero, otroški zbor Jepca, Tamburaški ansambel Loče ter mladinske skupine z mladinsko gledališko skupino na čelu. Prav zaradi te bogate dejavnosti je v Ledincah in okolici še danes živa slovenska beseda in slišana tudi v javnosti. Povsod v društvu pa so dejavni današnji potomci roda pod Jepo. Ali pa, kakor skromno pravi gospodar pri Tratniku Štefan Ressmann: »In tako pač delamo naprej.«