Tone Čufar

Na Jesenicah ime Toneta Čufarja nosijo osrednje gledališče, trg sredi mesta, največja osnovna šola. Po njem se imenuje kulturno društvo, festival ljubiteljskih gledališč, srečanje odraslih in otroških gledaliških skupin ... »Njegovo ime živi,« pravi direktorica Gledališča Toneta Čufarja Branka Smole.

besedilo URŠA PETERNEL
fotografija GORAZD KAVČIČ, ARHIV PREDSTAVE, GORENJSKI GLAS (ARHIV)

V pisarni nad pisalno mizo imam dve rdeči knjižici: Tone Čufar Izbrano delo I in II. Tudi na domači knjižni polici imam enaki dve knjižici, le da v tej domači varianti piše: Branka Smole, nagrada za najboljši spis ...

To je bilo v šestem razredu Osnovne šole Koroška Bela. In nobena od teh rdečih knjižic ni zaprašena. Večkrat jih prelistam, uporabim besede iz Čufarjevega poslednjega pisma staršem, pisma Tomasinijevi, ki ji med drugim piše: 'Nisem živel zaman.',« pripoveduje Branka Smole, direktorica Gledališča Toneta Čufarja Jesenice, s katero sva obudili spomin na jeseniškega delavskega, proletarskega pisatelja, pesnika in dramatika Toneta Čufarja in na njegovo dediščino, ki živi na Jesenicah. Kot poudarja Smoletova, v gledališču Čufarjevo ime nosijo z velikim ponosom...

Od hlapca do pisatelja

Pisatelj, dramatik in pesnik Tone Čufar se je rodil 14. novembra 1905 pri Markežu na Murovi, hišna številka 54, nad cerkvijo na Jesenicah, kot tretji otrok tovarniškega mizarja Antona in matere Ane. Zaradi stiske s prostorom se je družina večkrat preselila, dokler ni oče sklenil, da bo sezidal lastno hišico. Svoj skromni dom si je gradila vsa družina pet let in se leta 1936 vselila na Blejsko cesto št. 27, med množico skromnih delavskih hišic z majhnimi vrtički.

Po prvi svetovni vojni je moral prijeti za vsako priložnostno delo. Bil je zidarski in tesarski pomagač, hlapec in voznik, se kot petnajstletnik podal v uk k mizarskemu mojstru, zatem v Ljubljano na dveletno mizarsko obrtno šolo, se vrnil na Jesenice in šest let delal v železarni kot mizar. Ves čas pa je imel rad gledališče, knjige, rad je risal. Za dramski odsek Svobode je napisal nekaj dram, med katerimi je najbolj uspela Tragedija v kleti, pravo neurje pa je povzročila igra Polom, ki je obravnavala razmere v delavskem gibanju. O Tonetu Čufarju so pisali literarni poročevalci. Kot pesnik in pisatelj je sodoživljal vse stiske, poraze in zmage jeseniškega delavstva. Postal je njihov glasnik.

Tako poslanstvo pa ni ustrezalo takratni oblasti. Za leto dni je pristal v ječi. Zatem se je nastanil v Mariboru, v podstrešni sobici. Postal je poklicni pisatelj in v tem času napisal svoje najlepše novele. Poglavitno veselje je bilo pisanje, njegova družba pa zavedni delavci in intelektualci. Pred Hitlerjevci se je umaknil v Ljubljano. Toda že junija 1942 so ga z drugimi Ljubljančani zajeli fašisti in ga odgnali v Gonars. Prepeljali so ga v Ljubljano, da bi ga 11. avgusta izročili gestapu. Uklenjen je skočil s tovornjaka, toda gozda ni dosegel. Pokopali so ga v Šentvidu, po vojni pa ga prepeljali na jeseniško pokopališče, kjer leži v skupnem grobu štiridesetih partizanov. Umrl je star 37 let, sklene opis Čufarjevega življenja Branka Smole.

Drama Polom v železarni

Na delavskih Jesenicah so bili vedno ponosni na »svojega « Toneta Čufarja, čigar dela so bila velikega pomena za delavsko gibanje. Tako so že leta 1927 na Jesenicah gledališko sezono v DPD Svoboda začeli z njegovo socialno dramo Jutranja molitev, leta 1928 pa z dramo Svit, pri kateri so sodelovali tudi Beljačani. Leta 1934 je Delavsko kulturno društvo Enakost v Delavskem domu uprizorilo eno Čufarjevih najpomembnejših dram Polom, ki je posodobljene uprizoritve doživela še leta 1954 in 1975. 

Ob stoletnici Čufarjevega rojstva leta 2005 pa so se v jeseniškem gledališču odločili za veliko ambientalno uprizoritev Poloma. Premiera je bila 14. novembra 2005 v proizvodni hali podjetja SIJ Acroni, po sedemdesetih letih od prve in po tridesetih letih od zadnje uprizoritve. Režiserka je bila Andreja Kovač. S predstavo so se uvrstili celo v tekmovalni program na Teden slovenske drame, dve leti zatem je nastala tudi radijska igra drame Polom. »V drami Polom Čufar postane literarni glasnik delavskih problemov, zato je aktualna še danes ... Polom je bil ob nastanku proletarska parola, prikaz izhoda iz velike krize tridesetih let. V novem tisočletju pa je Čufarjev Polom postal prikaz poloma ideje socializma,« pravi Branka Smole.

Na Osnovni šoli Toneta Čufarja  Jesenice že vrsto let deluje zgodovinsko-raziskovalni krožek, ki ga vodi profesorica zgodovine Bojana Osenk. Ob Čufarjevi stoletnici so tako pripravili projektno nalogo od Čufarja k Čufarju, v kateri so povezali Toneta Čufarja, gledališče in šolo. Ta čas pa poteka še en zanimiv projekt, imenovan Naši Čufarjevci, v katerem predstavljajo znane osebnosti, ki so nekoč obiskovale Čufarjevo šolo. Med njimi so denimo Anže  Kopitar, Samo Login, Alenka Dovžan, Alenka Pinterič, Jure Robič, Miha Mazzini, Saša Dončić, Uroš Smolej ... Po besedah Bojane Osenk učenci že v prvem razredu spoznajo Toneta Čufarja, nanj se spomnijo tudi vsako leto na obletnico njegovega rojstva 14. novembra.

Lipe niso nikoli ozelenele ...

»Njegovo ime živi,« poudarja sogovornica, ki ji je žal, da na njenih knjižnih policah ni več rdečih knjig, zbranih del Toneta Čufarja s številkami 10 in več. »Iz pripovedovanj vemo, da je zadnjo noč, preden je ugasnilo njegovo življenje, snoval novo literarno delo, ki ga je nameraval nasloviti Lipe. A njegove lipe niso nikoli ozelenele ...«