Vas Sveče v Rožu

Sveče so kraj, v katerem se je rodil eden izmed soustanoviteljev Mohorjeve družbe, in kraj, ki je še danes poln umetniške energije. Pa lepe so Sveče tudi še.

    besedilo BOJAN WAKOUNIG
    fotografija BOJAN WAKOUNIG, JOŽE KOŠNJEK

V zadnjem tednu meseca julija Sveče v Rožu na Koroškem vsako leto zaživijo s posebnim čarom. Že blizu štirideset let Slovensko prosvetno društvo Kočna v tistih dneh vabi umetnike iz širšega prostora, imenovanega tudi Alpe-Jadran, na mednarodni Slikarski teden. Tudi letos bo tako, ko bodo likovni umetniki ustvarjali vsem na očeh – bistvo slikarskega tedna je namreč tudi, da lahko obiskovalci in opazovalci stopijo v neposreden dialog z ustvarjalci, doživljajo potek nastajanja slik, skulptur ali inštalacij in s tem umetnost občutijo kot nekaj bližnjega, neodtujenega.

Osišče slikarskega tedna je Vrbnikova domačija z galerijo Gorše. V njej si je slovenski likovni ustvarjalec France Gorše (1897–1986), ki je v Zagrebu študiral pri slovitem hrvaškem kiparju Ivanu Meštroviču, po vrnitvi iz Združenih držav Amerike leta 1973 uredil domovanje. Dogodki slikarskega tedna, od odprtja do koncertov in slovesnega zaključka, se tako vrstijo sredi zapuščine v Sodražici pri Ribnici rojenega umetnika. Na vrtu Vrbnikove domačije, neposredno ob sveški cerkvi sv. Lamberta, so razstavljeni tudi Goršetovi doprsni kipi pomembnih osebnosti iz koroške slovenske zgodovine. Med njimi se najde tudi kakšen rojak iz Sveč.

Med newyorško Met in Svečami

V Svečah se je namreč v hiši pri Pregleju rodil duhovnik, publicist in predstavnik Slovencev v koroškem deželnem zboru Andrej Einspieler (1813–1888), skupaj z Antonom Martinom Slomškom in Antonom Janežičem leta 1851 soustanovitelj Mohorjeve družbe. Tiste družbe torej, o kateri je Prežihov Voranc dejal, da je »slovenski narod učila brati«. Tudi Prežiha je Gorše upodobil na vrtu Vrbnikove domačije. 

Med pomembneži iz slovenske preteklosti na Koroškem, med njimi sta na primer fizik svetovnega pomena Jožef Štefan ali pesnica Milka Hartman, je upodobljen tudi Valentin Inzko, ki si je na koroški škofijski sinodi leta 1972 pridobil velike zasluge za prizadevanja za spravo med slovenskimi in nemškimi katoličani na severni strani Karavank. Njegov sin je Zdravko Inzko, sicer z uradnim imenom Valentin, visok diplomat, bivši veleposlanik Avstrije v Sloveniji in danes visoki predstavnik mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini.

Zdravko Inzko živi v Svečah še danes, z njim pa njegova soproga, mezzosopranistka svetovnega slovesa (pela je tako v newyorški Metropolitanski operi (Met) kakor v Dunajski državni operi) Bernarda Fink - Inzko, rojena slovenskim staršem v argentinskem Buenos Airesu. Kadar je doma, poje v Svečah v cerkvenem zboru. V isti vasi živi tudi Inzkov bratranec, džezovski glasbenik Tonč Feinig, ki je na slovenski sceni znan po sodelovanju z Vladom Kreslinom, nasploh pa cenjen kot izvrsten pianist. Feinigov bratranec pa je Štefan Feinig, literat s Koroškega, ki ustvarja tako v slovenskem kakor v nemškem jeziku in ki – kadar se ustavi med svojimi popotovanji – domuje v Svečah.

V Svečah se je namreč v hiši pri Pregleju rodil duhovnik, publicist in predstavnik Slovencev v koroškem deželnem zboru Andrej Einspieler (1813–1888), skupaj z Antonom Martinom Slomškom in Anton Janežičem leta 1851 soustanovitelj Mohorjeve družbe. Tiste družbe torej, o kateri je Prežihov Voranc dejal, da je »slovenski narod učila brati«.

Vse polno muzejev

Vas je sicer znana tudi po svojem dokaj ohranjenem zgodovinskem jedru, ki se razteza ob potoku. Po vsej vasi pa so na prostem postavljene kovinske skulpture – Sveče se namreč ponašajo s Kovaškim muzejem. In poleg tega še z Muzejem parkljev ter Muzejem vrtnic – prav tam je letos slovenska koroška umetnica Tanja Prušnik predstavila letošnjo vrtnično servieto. To je vsako leto na novo oblikovana umetniška servieta, ki jo ponujajo gostišča v občini Bistrica v Rožu, katere del so tudi Sveče. In za piko na i imajo Sveče tudi še izdelovalnico mil, v kateri Ivana Weiss - Stefaner pripravlja kozmetiko na naravni osnovi. 

Kljub vsemu naštetemu diplomat Zdravko Inzko obžaluje korenite spremembe na vasi, kakor jih je opisal v predgovoru kulturno-zgodovinskega turističnega vodnika Popotnik po Rožu, ki ga je avtorica Tatjana Gregoritsch letos izdala pri celovški Mohorjevi založbi. »Boleča točka je tudi izumiranje moje vasi, ki nima več niti ljudske šole, niti trgovine, niti dvajset poklicev, ki jih je imela nekoč. Proti temu se skušam bojevati z načrtom majhne galerije, vaškega in identitetnega muzeja in ob nedeljah – ko sem doma – z igranjem na orgle pri sveti maši.« 

Viden ukrep za ohranitev kulturne dediščine kraja je bila tudi akcija SPD Kočna za izdajo zemljevida s slovenskimi ledinskimi imeni v Svečah in v okolici ter z namestitvijo tabel na hišah z domačimi hišnimi imeni – ki so seveda vsa slovenska.

Zdravko Inzko: »Boleča točka je tudi izumiranje moje vasi, ki nima več niti ljudske šole, niti trgovine, niti dvajset poklicev, ki jih je imela nekoč. Proti temu se skušam bojevati z načrtom majhne galerije, vaškega in identitetnega muzeja in ob nedeljah – ko sem doma – z igranjem na orgle pri sveti maši.«

Pojdam v Rute na Mačenski vrh

Sveče, ki so vpete med južnim bregom reke Drave in severnimi pobočji Karavank, so postaja ob čedalje bolj priljubljeni Dravski kolesarski poti, kakor tudi izhodišče za potepanje po okoliškem gorovju. Najbližji je Mačenski vrh, na katerega je iz Sveč okoli štiri ure vzpona. Lažji, krajši in nič manj lepši vzpon na goro pa je iz Rut. 

Iz tistih Rut namreč, ki jih opeva ljudska pesem Pojdem v Rute in ki so jih na slovenskih zemljevidih zaradi nemškega poimenovanja Bärental (Bär – medved) popačili v Medvedji dol. Toda Rute so Rute. In pika. 

Dostop do njih je po cesti z Bistrice v Rožu. Po šestih kilometrih je pri Jožofu, po nemško Stouhütte, na 960 metrih nadmorske višine majhno parkirišče. Od tam pot s številko 603 v dobrih dveh urah vodi na 1691 metrov visoki Mačenski vrh, ki navdušuje z izjemno panoramo (pa že na poti navzgor se je oko moglo dobesedno do sitega napasti). Pred obiskovalcem se razgrne dolina Rož z zajezeno reko Dravo na sredi, za njo so Gure, za njimi pa sledi Celovška kotlina. Na severu se kažejo Krške Alpe, na severozahodu kompletna ogrlica Visokih tur s tritisočaki in z Velikim Klekom (3798 metrov) na vrhu. Na jugu pa se bohotijo severna ostenja Karavank – od Obirja in Košute do Stola in Jepe, kakor na Koroškem imenujejo Kepo. Pot tehnično ni zahtevna, zaradi strmine v vršnem delu pa zlasti pri sestopu zahteva pozornost. Je pa taka, da je preprosto rečeno: lepa.