Gornjesavski muzej Jesenice

Gornjesavski muzej Jesenice je postavil razstavo Karavanke – prostor povezav in razhajanj, ki s pomočjo predmetov in zgodb predstavlja pestrost odnosov med Gorenjsko in Koroško od najstarejših obdobij do danes.

      besedilo SUZANA P. KOVAČIČ
      fotografija TINA DOKL 

Razstava Karavanke – prostor povezav in razhajanj obravnava številne vidike življenja ter delovanja ljudi pod Karavankami. Direktorica Gornjesavskega muzeja Jesenice Irena Lačen Benedičič pravi, da ni naključje, da sta njihova kustosa Zdenka Torkar Tahir in dr. Marko Mugerli pripravila razstavo o temi, »... ki nas zaznamuje, ki je vedno znova zanimiva in ki odkriva področja, védenje, ki se ga mnogi še spomnimo, pa smo že kar presenečeni, da sodi v zgodovino «. In četudi je karavanški greben dolg več kot 120 kilometrov in se nekateri vrhovi dvigujejo nad dva tisoč metrov, so ljudje vedno našli pot eden do drugega, mogoče še bolj Gorenjci od Korošcev, razmišlja Torkarjeva. 

Razstavo dodatno pojasni in bogati knjižica z istoimenskim naslovom Karavanke – prostor povezav in razhajanj, ki sta jo besedilno in slikovno opremila Zdenka Torkar Tahir in Marko Mugerli. Knjižica ima tudi nemški prevod.

Kot poudari Mugerli, so se v preteklosti v okolici Karavank zamenjale različne državne tvorbe, ki so s predpisi urejale pretok ljudi in blaga, a ga niso nikoli ustavile. Do povojnih časov so bili stiki med Korenci (prebivalci Podkorena) in Korošci prav tesni in prijateljski. Beljak je bil denimo za prebivalce Gornjesavske doline izrednega pomena, saj je bil bližje kakor Kranj ali Ljubljana; tam so nakupovali. »Korencu je bil le Beljak – ''Bljek'' njegovo glavno mesto in tržišče, za Radovljico in Kranj še po odprtju železnice ni imel kaj prida srca. Če je moral Korenec niže dol na deželo, je rekel: ''Pojdem v Krajn'' ali ''dol na Kranjsko''. Peš in z vozovi je vse tiščalo le v Beljak, kadar je bil tam kakšen večji semenj. Saj je bil pa tudi Beljak tedaj bolj slovenski kot nemški. Tudi so dajali Korenci svojo dečad v uk rajši na Koroško, ''da se bo nemško naučil'', ko na Kranjsko. Stare matice v Kranjski Gori tudi kažejo, koliko korenških deklet se je nekdaj možilo na Koroško. Enako so se tudi fantje radi tja priženili, nekateri ospodarji pa so posestvo tu prodali ali dali v najem in si tam dokupili. ''Tam se da živeti,'' so trdili in jim spremembe ni bilo žal. Da so dobile revne Korenke dobre službe – večkrat pa tudi kaj živega nezaželenega – pri bogatih koroških kmetih, tudi povedo matične knjige.«

Pomembno je, da se spoštujemo

»Sodelovanje poteka praktično vse od takrat, odkar so pod Karavankami naselja, in se nadaljuje še danes na različnih področjih. Seveda je prihajalo tudi do kriz, nesporazumov. Do problemov pri različnih jezikovnih skupinah, razhajanj v družbeno-političnih sistemih.« 

S predmeti, spomini in gradivom na razstavi predstavljajo geografsko in politično ločnico med deželama (območjema). Obenem poudarjajo skupne poti, od gospodarskih, trgovskih, kmetijskih, tudi transportnih, še posebej z odprtjem železniškega predora (1906) in cestnega predora (1991), do trgovskih povezav. Tudi turističnih, kulturnih, športnih povezav in družinskih, saj skoraj ni družine, ki ne bi imela sorodnikov čez mejo. »Ker v muzeju skrbimo za ohranjanje in predstavljanje kulturne dediščine ob meji, je razstava tudi priložnost, da se spomnimo vseh teh vezi, morda jih celo okrepimo. Pomembno je, da se poznamo, spoštujemo in sobivamo, pri čemer nas geografske ovire nikakor ne smejo motiti,« sklene Irena Lačen Benedičič.

Iz zgodovine, po zapisu Marka Mugerlija: »Ziljani so bili znani vozarji, po domače furmani ali žamarji. Razno blago so prevažali predvsem na jug v Italijo in daleč na sever. Na Koroškem so tedaj hudomušno ugotavljali: Kranjci so vsi kramarji, Ziljani pa vsi žamarji (iz nemške besede Saumer). Danes zaslužek še posebno prinaša Ziljanom rastoči tujski promet, posebno gospodarsko korist pa črpa iz evropskega tranzitnega prometa s severa na jug in narobe. Tu dobiva za prehod v Jugoslavijo in dalje na jug in vzhod prav v zadnjem času vedno večji pomen karavanško sedlo čez Koren. Od nekdaj pa reka Ziljca tod odpira skozi gorovje prava ''vrata'' na jug. Tu je ozki prehod v Kanalsko dolino, ki se ga je prijelo ime Vrata.«

Med koroščino in gorenjščino

»Tesna povezanost s Koroško je poglavitna prvina v zgodovinski in kulturni podobi Doline. Od tam so prihajala starejša naselitvena gibanja. Cerkvi v Ratečah in v Kranjski Gori sta bili koroški podružnici. Naseljevanje s Koroškega se je umirilo šele po letu 1348, ko je usad z Dobrača zasul številne koroške vasi. Koroški vpliv se kaže tudi v narečni podobi, saj Ratečani govore koroški – ziljski govor, od Podkorena do potoka Belce pa jezikoslovci označujejo narečje kot kompromis med koroščino in gorenjščino. Tudi v imenu Gorica za manjši skupni odprt vaški prostor v Ratečah in Kranjski Gori ter Podkorenu, kjer je bilo prizorišče družabnega in gospodarskega življenja vaščanov, najdemo koroški vpliv. Kakorkoli je bila Dolina povezana tako gospodarsko kot kulturno s Koroško vse do zgraditve železnice v Trbiž leta 1870 in v veliki meri še vse do novih meja po prvi svetovni vojni po poti čez Korenski prelaz so gonili prodajat živino na velike letne sejme v Beljak in Podklošter. Očetje so tja pošiljali svoje sinove v uk raznih obrti. Pošiljali so jih tudi na koroške kmetije, da so se tamkaj naučili nemščine. Naprednejši so poslali hčere v dekliško šolo h Gospe sveti, odhajali so na sezonsko delo (golcvat) in na tamkajšnjih sejmih prodajali svojo živino. Koroška je pomenila Dolincem deželo blaginje, napredka. Od tam so pred prvo vojno prišli tudi prvi kmetijski stroji.« To je delček zgodovine, ki govori o stikih vaščanov Gornjesavske doline s Korošci po zapisih Marka Mugerlija.

Vpregli dva vola in se vrnili z enim

Razstava Karavanke – prostor piovezav in razhajanj je bila prvič na ogled lansko jesen v Liznjekovi domačiji v Kranjski Gori, letos tudi že v Galeriji Atrij Tržič. Septembra naj bi jo postavili v okolju naravnega parka Dobrač nad Ziljsko dolino. Avtorja razstave Zdenka Torkar Tahir in Marko Mugerli sta poleg strokovne podkovanosti tudi odlična in duhovita pripovedovalca. Preteklost lepo predstavita skozi življenje ljudi pod Karavankami. Tako izvemo, da so Ratečani v začetku prejšnjega stoletja napravljena drva vozili s sanmi – »forali s kurtami « – do Bele peči. Predmet trgovine je bila tudi volna, ki so jo največ odkupili trgovci s Koroške. Tam pa so menjavali tudi domače laneno platno za žita in druge pridelke. Leta 1922 je meja med kraljevinama Jugoslavijo in Italijo razpolovila katastrsko občino Rateče. Večina pašnikov in travnikov ter tri domačije so ostali na italijanski strani, zato je veliko Ratečanov dobilo status dvolastnikov. Nekateri so se še naprej zaposlovali v tovarni žebljev in kasneje verig v Beli peči, drugi so hodili v Trbiž na sezonsko delo, tretji pa so se lotili »šmukljanja«. V Italijo so tihotapili cigarete, žganje, meso, krompir, žabe in polže, nazaj pa prinašali sladkor, riž in drugo. Dvolastniki so tihotapili tudi živino; ko so šli kosit svoj travnik na drugi strani meje, so vpregli dva vola, vrnili pa so se samo z enim. Še lažje pa je bilo takrat, ko so živino gnali na pašo. Vole so kupovali tudi v Kranju in jih prignali v Italijo, kjer je neki kmet vse pokupil.