Vabi z veličastnim razgledom

    besedilo MATEJA RANT

Z Blejskim gradom niso povezane nobene posebne zgodbe, saj nikoli ni bil domovanje plemiških družin, ampak je bil njegov namen vedno zelo suhoparen, med drugim je deloval kot davčna izpostava, pojasnjuje Matjaž Završnik, direktor Zavoda za kulturo Bled, ki zadnjih 14 let upravlja grad. Ta je umeščen na strmo pečino, ki se dviga 139 metrov nad gladino Blejskega jezera. Dolga stoletja je bil sedež velike gorenjske posesti briksenske škofije, danes pa sodi med najprepoznavnejše kulturne in turistične znamenitosti Slovenije.

Območje, kjer danes stoji grad, je bilo poseljeno že od pradavnine, o čemer pričajo številni arheološki ostanki – tu je eno najbogatejših arheoloških najdišč v Sloveniji. V pisnih virih se grad (castellum Veldes) prvič omenja 22. maja 1011, in sicer na darovnici, s katero je nemški cesar Henrik II. podaril briksenski škofiji še preostanek blejske posesti, in sicer tisto, kar ni bilo omenjeno v darovnici iz leta 1004. S tem se Blejski grad uvršča med najstarejše v virih imenovane gradove na Slovenskem. Grad sta prizadela dva potresa, in sicer najprej leta 1511, po katerem ga je obnavljal Herbard Auersperg, in leta 1690, ko so ga popravljali Gallenfelsi. Leta 1858 sta škof in stolni kapitelj gospostvo Bled in otoško proštijo prodala meščanskemu podjetniku Viktorju Ruardu, lastniku jeseniške železarne, kasneje pa sta bila med lastniki grajske posesti tudi veletrgovec Adolf Muhr in hotelir Ivan Kenda. Zdaj je v lasti države, upravlja pa ga Zavod za kulturo Bled.


Matjaž Završnik v sobi na gradu, ki je posvečena Arnoldu Rikliju

Blejski grad kraljuje na strmi pečini, ki se dviga 139 metrov nad gladino Blejskega jezera.