Pesem se nikoli ne postara

V Tržiču negujejo spomin na rojaka dr. Toneta Pretnarja (1945–1992) in delujejo naprej v njegovem povezovalnem duhu. Literarni zgodovinar, verzolog, prevajalec, polonist, profesor in pesnik – njegova zapuščina je izjemna. Doma iz hiše za Mošenikom 6, na spominski plošči je izpisano: »Pesem se nikoli ne postara. Avtor v nji je večno mlad.«

    besedilo SUZANA P. KOVAČIČ
    fotografija GORAZD KAVČIČ, ARHIV KNJIŽNICE DR. TONETA PRETNARJA TRŽIČ, ARHIV Z. PRETNAR

»Njegova bibliografija, seznam tiskanih del, obsega sedemintrideset strani. Le kako bi bilo to moč spraviti v dobro uro?« je pred časom, na Večer spominov na Toneta, dejala Marinka Kenk Tomazin, direktorica knjižnice, ki upravičuje njegovo ime – Knjižnica dr. Toneta Pretnarja Tržič. Slovenska vzajemna bibliografska baza prinaša 67 zapisov monografij, v katerih je Pretnar podpisan kot edini avtor, soavtor, prevajalec, urednik, avtor spremne besede, avtor prispevka. Poleg je na njegovo ime še 147 zapisov člankov, posameznih objav pesmi, ko so bili objavljeni v strokovnih in splošnih periodičnih publikacijah.

Pretnar je avtor poezije Grafomanije ter monografije Ob sotočju Bistrice in Mošenika, Tržič v 100 slikah in 100 oktavah. In še nekaj njegovih v branje: Prešeren in Mickiewicz – O slovenskem in poljskem romantičnem verzu, Stkal sem ga iz štirih norih rim (zbrane grafomanije slovenskih pesnikov in pisateljev), Veter davnih vrtnic: Antologija pesniških prevodov, 1964–1993 pa Kronika ljubezenskih pripetljajev Tadeusza Konwickega v slovenskem prevodu.

Na Večer spominov, ob dvajsetletnici njegove smrti, so v domači knjižnici odprli tudi Pretnarjevo spominsko sobo. V njej je našlo prostor več tisoč knjig iz njegove osebne zbirke, v več jezikih napisanih. »V spoštovanju do brata in v svoje veliko zadovoljstvo predajam knjige knjižnici in Tržiču z željo, da najdejo uporabnike in da tudi uporabniki najdejo pot do njih,« je tedaj dejala Tonetova sestra Zvonka.

Tone Pretnar

K'r tih' bod'

Tone in Zvonka sta se rodila 9. avgusta leta 1945 v Ljubljani v podjetniški rodbini, ki je živela za Mošenikom v Tržiču. »Pol ure je razlike med nama. Tone je prvi prijokal na svet. Za petsto dinarjev je bil zato več vreden, za toliko je imel večje otroške doklade. Ker je bil prvi. Kadar sva se skregala, je rekel: 'Veš, kaj. K'r tih' bod', sem petsto dinarjev več vreden kot ti,'« spomin obudi Zvonka. Pravzaprav lep spomin, kajti dvojčka sta bila zelo povezana.

Nedolgo nazaj sva z Zvonko Pretnar sedeli v kuhinji v hiši za Mošenikom, za mizo, za katero sta pisala naloge in za katero je Tone kasneje delal. »Doma je bil red. Ko sva prišla iz šole, sva morala najprej narediti domačo nalogo. Pisali smo tedaj še s peresom in ga pomakali v črnilnik. Mizo sva zaznamovala s packami. Je rekel najin oče, izučeni mizar, saj bom vso mizo zoblal. Pa je nekje dobil ultrapas, da je mizo zaščitil. Shranjen imam ta ultrapas, ves je popackan od črnila.«

Tone je bil kot otrok rad ob vodi, te je bilo ob domači hiši na pretek. V osnovno šolo sta dvojčka hodila v Tržiču, bila sta sošolca v Gimnaziji Kranj, a vsak s svojo gimnazijsko druščino. Med počitnicami je Tone hodil v mladinsko delovno brigado. V gimnaziji je začel pisati za gimnazijsko glasilo. Bil je zelo discipliniran, kar se učenja tiče, se spominja Zvonka in tudi tega, kako rad je imel matematiko. Bi jo šel verjetno študirat, potem pa je za učitelja dobil prof. Pibernika, ki je znal navdušiti dijake za slovenščino. »Na maturi je za seminarsko nalogo pisal o protestantskih piscih. Prof. Pibernik je rekel, da je seminarska na nivoju diplomske naloge,« se spominja Zvonka.

Pretnarjeva spominska soba

Dvojčka Zvonka in Tone s staršema

Ne moreš samo gole besede prestavljati

Mnenje sestre dvojčice je vedno upošteval. »Kako se pa tole kaj sliši?« jo je spraševal, ko je kaj prevajal. »Tone je dobro vedel, da pri prevajanju ne moreš samo gole besede prestavljati, ampak moraš ujeti duh časa, v katerem je bilo nekaj napisano.«

Jeseni leta 1964 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, na oddelek slovenskega in ruskega jezika. »Ko je tipkal diplomo še na pisalni stroj, je v tržiški knjigarni zmanjkalo papirja, tako da jo je pisal na treh vrstah papirja. Mama je rekla, da mu plača tipkarico, a ni hotel,« pove sestra.

Kot študent je honorarno delal v občinski matični knjižnici, navdušen je bil nad potujočo knjižnico. Še pred diplomo se je zaposlil v tedanji Bombažni predilnici in tkalnici v Tržiču kot knjižničar v specialni knjižnici. Leta 1972 pa se je začela njegova znanstvena pot. Prvič je odšel na Poljsko, kjer je dobil Unescovo štipendijo v Varšavi; vključil se je v skupino, kjer so na Akademiji literarnih ved proučevali verzoslovje v posameznih slovanskih deželah. Na varšavski univerzi je imel lektorat za slovenski jezik in literaturo.

Za kratek čas se je vrnil v domovino, na Filozofski fakulteti je bil asistent. Leta 1980 je zagovarjal magistrsko nalogo Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja od začetkov do Prešerna. Raziskovalno delo in prevajanje sta ga čisto prevzela. Leta 1988 je doktoriral v Varšavi z disertacijo Prešeren in Mickiewicz.

Vodil je tudi seminarje slovenskega jezika za tujce. Bil je gostujoči profesor v Trstu, Celovcu, Osijeku in Katowicah oz. Sosnowiecu. Prvega oktobra 1992 je spet odšel na Poljsko. Začel je delati kot profesor slovenskega jezika, literature in kulture na Inštitutu slovanske filologije šlezijske univerze. Nenadna smrt je 16. novembra 1992 v Sosnowiecu prekinila njegovo življenjsko pot. Pokopan je v Tržiču.

»Počutil se je predvsem prevajalca poljske književnosti, občana slovenske in poljske kulture, čeprav je prevajal tudi pesmi iz drugih slovanskih in neslovanskih književnosti. Svoje prevode je jemal zelo osebno in kritično. Nekaj, kar ga je prevzelo, je obetalo dogodivščino in zadovoljstvo, je prevajal v koledarčke, beležke in zvezke. Kot literarni teoretik se je zabaval ob jezikovnih možnostih poezije, ki lahko z istimi besedami govori vsakič nekaj drugega (ne le v prevodih v druge jezike), odvisno od časa, kraja, dojemljivosti in znanja naslovnika, « je strnila Marinka Kenk Tomazin.

Prva oktava v monografiji V sotočju Bistrice in Mošenika

Pretnarjeva nagrada

Za svoje delo je prejel več odlikovanj: Poljski orden zaslug za kulturo 1987, Sovretovo nagrado za prevajalsko delo za leto 1991, Prešernovo nagrado Gorenjske za leto 1984, Plaketo mesta Tržič za leto 1991.

Na pobudo Iva Stropnika, Pretnarjevega študenta, se podeljuje Mednarodna Pretnarjeva nagrada z nazivom ambasador slovenske književnosti in jezika. To je mednarodno priznanje in osrednja slovenska kulturna zahvala tistim posameznikom, ki si po svetu prizadevajo za seznanjanje s slovensko literaturo, jezikom in književniki.

V produkciji Zveze kulturnih organizacij Tržič in OI JSKD Tržič je nastal dokumentarni film o življenju in delu dr. Toneta Pretnarja. Vsak se ga spominja po svoje. »Rimal je zmeraj,« pravi v filmu Matjaž Kmecl, najprej Tonetov profesor, kasneje stanovski kolega. Joanna Pomorska, Tonetova študentka na poljski fakulteti, se spominja, kako je študente povabil na obisk v Tržič. Za očeta slovenske grafomanije, oblike priložnostnega pesništva, ga imenujeta slavist Miha Mohor in literarni zgodovinar Miran Hladnik. S Tržičani se je pa vedno pogovarjal po tržiško, je povedala Rezka Švab. K njej v planinsko kočo na Kofce je rad prihajal na bržole in ajdove žgance. K Pretnarjevim so vedno hodili in vrata domače hiše so še vedno odprta, sklene Zvonka Pretnar.

Ob petindvajseti obletnici Pretnarjeve smrti je domača knjižnica gostila mednarodni strokovni simpozij o njem. Literarna zgodovinarka Silvija Borovnik se je spominjala, kako se je ob spoštovanem znanstveniku začenjala učiti. Je dejal: »Znanost je nekaj, kar lahko počaka – v življenju je najlepše, če ima človek lepo drušč'no.« Zvonka bi še dodala, da mu je bilo žal, da ni znal igrati harmonike; da bi učil tudi z glasbo.