Če imamo tako zgodovino, je pametno, da jo razumemo

    besedilo BOJAN WAKOUNIG

Drago Jančar je v Avstriji nedvomno najbolj priznan slovenski pisatelj, njegovi literarni večeri severno od Karavank so izredno dobro obiskani. Tako je bilo tudi septembra, ko je Jančar na povabilo Mohorjeve družbe v Celovcu bral iz svojega zadnjega romana In ljubezen tudi, ki je v nemškem prevodu Daniele Kocmut izšel z naslovom Wenn die Liebe ruht. Dolgoletni kulturni novinar pri ORF Horst Ogris pravi, da je pisatelj v Avstriji priljubljen, ker »njegove zgodbe pričajo o usodah, ki so Avstrijcem prav tako blizu kakor Slovencem. Piše literaturo, ki sloni na izkušnjah mnogih.«

Na vprašanje, zakaj vedno znova posega po zgodovinskih temah, tudi iz polpretekle zgodovine, je Jančar v Celovcu odgovoril s pomenom razumevanja preteklih dogodkov. »Stvari pogosto niso reševali na najbolj srečen način, zato se moramo še sedaj z njimi ukvarjati. Vzemite katerokoli ideologijo 20. stoletja, nacionalno ali socialno, vse govorijo o mladosti in prihodnosti. Resničnost pa je postajala zmeraj bolj črna. Po vsakem vzponu velikih upanj, ki so mu sledile množice, so prišli globoki padci v težko kršenje človekovih pravic. Človekove pravice so sodobni izraz, takrat so govorili o pravicah svojega naroda ali svojega razreda, končalo pa se je z zapiranjem, cenzuro, koncentracijskimi taborišči in vsem drugim, kar je prineslo 20. stoletje. Če imamo tako zgodovino, je pametno, da jo razumemo.«

Ob podelitvi avstrijske državne nagrade za evropsko literaturo Jančarju avgusta letos je slavnostna govornica Katja Gasser, vodja resorja za literaturo pri ORF, dejala, da Jančar »v svojem delu jasno ponazarja strašanske zgodovinske prelome, politične katastrofe 20. stoletja na primeru življenj posameznikov – da bi naš kolektivni spomin obvaroval pred tem, da bi se prepustil nagnjenju, siljenju k pozabljanju.«