Vsak nov dan pomeni nov izziv
Sopranistka Francka Šenk je profesorica solopetja na univerzi za glasbo Gustav Mahler v Celovcu. Pogovarjala sva se o njeni zanimivi življenjski in glasbeni poti iz domačih Hotemaž v Celovec in povsod tja, kjer deluje in nastopa.
besedilo IGOR KAVČIČ
fotografija TINA DOKL
Pred dnevi ste v Mozartovi dvorani Hiše glasbe v Celovcu nastopili v okviru prireditev ob odprtju nove Univerze za glasbo Gustava Mahlerja, pred tem Deželnega konservatorija za glasbo v Celovcu, kjer zadnjih pet let poučujete solopetje.
Predstavili smo se tako nekateri profesorji kot tudi študentje, vsebinsko pa od ljudske glasbe, klasike do džeza. Vse te glasbene smeri je možno študirati na naši ustanovi, ki je s študijskim letom 2019/20 po večletnih intenzivnih pripravah dobila ne samo nov naziv, ampak tudi nov pomen za Koroško, celotno Avstrijo in tudi Slovenijo. Študentje in profesorji prihajamo pravzaprav iz celega sveta.
Vrniva se najprej h koreninam, k vašim glasbenim začetkom. Čeprav imam občutek, da vašo glasbeno in pevsko kariero vseskozi skrbno načrtujete, pa ni bilo vedno tako. Kdo je odkrival vaš posluh, vaš glas?
Pot do mojega zdajšnjega poklica ni tista tipična, glasbena šola že v zgodnjih otroških letih in potem po izobraževalni lestvici navzgor. Najprej sem “samo” pela z mamo doma, potem pa tudi v otroškem zboru na Olševku, kjer je zborovodkinja prepoznala moj posluh in mi svetovala šolanje na Orgelski šoli v Ljubljani. To je bilo že proti koncu osnovne šole in za glasbeno šolo sem bila po uradnih merilih že prestara. Takrat sem začela igrati klavir in po nekaj letih orgle pri prof. Angeli Tomanič, s katero sva kasneje veliko sodelovali kot glasbenici. V Glasbeno šolo Kranj pa sem se vpisala s sedemnajstimi leti, ko sem se prvič seznanila s solopetjem pri odlični pevki Ileani Bratuž Kacjan. Vodila sem tudi mladinski pevski zbor in moja želja je bila, da bi znala pomagati svojim pevcem. Na Orgelski šoli smo imeli teoretične predmete, ki so bili primerljivi šolanju na srednji glasbeni šoli. To je bila potem dobra osnova, da sem lahko opravila sprejemni izpit na Akademiji za glasbo, kjer sem končala študij glasbene pedagogike in postala profesorica glasbe. Vzporedno sem na zdajšnjem Konservatoriju za glasbo, takrat Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, zaključila smer solopetje pri prof. Marcosu Bajuku.
Včasih se je v Ljubljani reklo, da je na koncu Celovške ceste Celovec. Kakšna je bila vaša pot iz ljubljanske akademije na ono stran Karavank?
V času študija sem bila članica Komornega zbora Ave, s katerim smo veliko nastopali in se udeleževali tekmovanj tudi v tujini. Z zborom Akademije za glasbo pa smo med drugim izvedli Orffovo Carmino Burano. Profesor dr. Mirko Cuderman mi je zaupal sopranski solo. Vse več sem pela solistično in se udeleževala mojstrskih seminarjev, zato sem se po priporočilih svojih profesorjev odločila za nadaljevanje študija v tujini. Na Univerzi Mozarteum v Salzburgu sem študirala tri smeri – koncertno petje, opero in solopevsko pedagogiko.
Trojni magisterij torej?
Tako je. Magistrica umetnosti. Študij petja je zelo obsežen, po prvi diplomi se deli v koncertno in operno smer, od katerih se vsaka zaključi z magisterijem. Solopevska pedagogika je paralelni študij, kot že ime pravi, s posebnim poudarkom na poučevanju klasičnega petja. Ta študij sem zaključila že po novem bolonjskem sistemu in pridobila naziv Master of Arts. Takrat se mi je vse v zvezi s študijem zdelo kot logična posledica tega, s čimer sem se ukvarjala. Danes, ko sama poučujem, pa se šele počasi zavedam, koliko znanja in miselne širine sem pridobila v Salzburgu, kakšne povezave so se ustvarile med nami študenti in profesorji. Pridobljeno znanje lahko prenašam naprej. Za študente je zelo pomembno, da spoznajo različne glasbene stile. Pridobiti morajo čim več informacij in izkušenj, le tako se lahko na svoji kasnejši poklicni poti lažje orientirajo. Ni nujno in realno gledano tudi ni možno, da bi vsak postal operni pevec. Zato je pomemben individualni pristop, preko katerega se zavejo svojih sposobnosti. V času študija spoznavajo literaturo, ki je nastajala več kot 500 let. Glede na nastanek posameznih skladb je treba prilagoditi tudi način izvedbe. Ta širina pa je potem odločilna, da se lahko nekdo odloči in se posveti področju, ki mu res najbolj ustreza. Z vsem tem sem se soočala tudi sama in po desetih letih bivanja in umetniškega udejstvovanja v Salzburgu sem se odločila, da se vrnem v Slovenijo in se poleg solističnega nastopanja posvetim predvsem poučevanju.
Torej vas je pot iz Salzburga pripeljala v Kranj?
Osem let sem bila učiteljica petja, nekaj let tudi klavirja, v Glasbeni šoli Kranj. Zelo sem bila zadovoljna s pogoji dela in napredkom svojih učencev. Kar nekaj se jih zdaj poklicno ukvarja z glasbo. Andreja Nika Fabijan in Tajda Jovanovič sta se odločili za študij solopetja na Akademiji za glasbo v Ljubljani in ga obe tudi zelo uspešno končali. Erik Šmid, Žiga Kert in Eva Čeh so glasbeni pedagogi in uspešni zborovodje oz. dirigenti. Še več pa je tistih, ki so izbrali druge poklice, vseeno pa s svojim glasom prispevajo k sozvočju v raznih pevskih zasedbah na Gorenjskem.
Iz Gorenjske pa ste spet odšli na drugo stran meje. Nam lahko opišete še ta del vaše življenjske poti?
Na takratnem Deželnem konservatoriju za glasbo v Celovcu so objavili razpis za prosto delovno mesto profesorja solopetja. Po spletu naključij sem ob pravem času izvedela za to možnost in se prijavila. Potem je vse potekalo dokaj hitro. Po povabilu na predstavitev sem imela samo teden časa za pripravo. Prvi del preizkusa je bil solistični, pela sem raznolik program po lastnem izboru, drugi del pa pedagoški. Učila sem dve študentki, ki sta bili prisotni pri vseh kandidatih, teh pa nas je bilo kar 27. To pomeni, da je celoten izbor novega profesorja potekal pred 12 člansko komisijo kar tri dni. Ko je komisija zaključila z delom, so me po telefonu obvestili, da sem prva na seznamu. Takrat sem se morala odločiti, če sprejmem to službo in začnem spet nekaj novega.
Tina Dokl
Kaj sodi v vaš profesorski delokrog?
Najprej sem profesorica individualnega pouka petja, poleg tega pa učim še druge predmete. V petih letih pedagoškega dela v Celovcu sem poučevala komorno igro, klasično petje za študente džeza, tehniko govora, specialistični predmet Samospev in oratorij, staro glasbo, učiteljsko prakso, kmalu pa pride na vrsto tudi didaktika klasičnega petja in mentorstvo diplomskih nalog.
Ne dvomim, da so med študentkami in študenti tudi Slovenci?
Seveda, kar nekaj Slovencev študira na Koroškem, največ jih je na oddelku za džez, veliko pa je tudi pevcev. V mojem razredu so poleg Slovencev še študentje iz Avstrije, Nemčije, Ukrajine in Koreje. Študirajo na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Pri tem jih vseskozi spodbujam, da med sabo sodelujejo, se podpirajo in izmenjujejo znanje in izkušnje. Povezani smo prek socialnih omrežij, imamo skupini, kjer si delimo informacije o avdicijah, tekmovanjih, koncertih, strokovnih člankih.
Zdi se mi, da študentom poskušate ponuditi prijateljsko okolje, je to tudi deviza za uspeh?
Mislim, da je. Spoštujejo me kot profesorico, hkrati pa smo veliki prijatelji. Sicer me vikajo, a točno vedo, da sem dostopna kot njihova prijateljica. Sicer kdo na začetku misli, da je pri mojem učenju premalo “palice”, ampak sama vztrajam pri načinu, da skozi proces učenja spoznavajo samega sebe in se navajajo na samostojnost. Nočem, da me posnemajo, jim pa seveda tudi demonstriram, kako naj bi določen del skladbe zvenel. Želim, da vsak odkrije zanj tehnično najboljše izvedljiv način petja. Pri tem jim pomagam z raznimi nasveti in spodbudami. Pri učenju petja so pomembne tudi čustvene povezave pevca s samo skladbo. Bistveno je, da so študentje ob koncu študija umetniško prepričljivi, da vedo, katero področje klasične glasbe jih najbolj zanima, da se bodo v njem lahko poistovetili in izrazili. Vloga pedagoga je, da vsakemu posamezniku pomaga odkriti njegovo individualno barvo glasu, sposobnost petja v polnem obsegu, z nizkimi in visokimi toni, v skladu s tradicijo določenega obdobja.
Pedagoško delo gotovo zahteva od vas “celega človeka”, hkrati pa še vedno želite napredovati kot pevka in tudi nastopati?
Vseskozi se trudim tudi za lastni pevski razvoj. Večkrat kot solistka nastopam na različnih koncertih, predno sem se zaposlila v Celovcu, sem gostovala tudi v ljubljanski operni hiši. Vodim tudi pevske seminarje za soliste in zbore. Ko sem prišla na Koroško, smo se spoznali z Oktetom Suha, skoraj tri leta sem bila njihova umetniška vodja. Veliko let jih je vodil Matevž Fabijan in že od takrat so pevci okteta povezani s Kranjem, kjer tudi večkrat nastopajo, nedavno na literarno glasbenem večeru na Visokem pri Kranju, kjer sem tudi sama nastopila ob spremljavi Gašperja Jereba. Posebej se veselim koncerta, ki bo zadnjo nedeljo marca v Celovcu. Z mezzosopranistko Bernardo Fink bova izvedli obsežno Pergolesijevo skladbo Stabat Mater.
Če znova stopite na razpotje, na katerem ste stali pred leti, ste si, ko danes pogledate nazaj, izbrali pravo smer?
Če bi mi kdo v osnovni šoli rekel, da bom nekoč opravljala ta poklic, bi se najbrž samo nasmehnila. S pomočjo mnogih ljudi, ki sem jih spoznala in so me znali ob pravem trenutku opozoriti in usmeriti, sem dosegla, da delam to, kar me veseli. Najbolj sem hvaležna svoji družini, staršem, ki so bili odprti za kulturo, nove ideje ter spoštljiv odnos do vseh in so kljub življenju in delu na kmetiji prepoznali smisel mojega študija. Doma sem pridobila delovne navade, ki mi tudi kot glasbenici pridejo še kako prav. Z zdajšnjimi izkušnjami bi kakšen del poti tudi skrajšala ali izbrala drug odcep. Določen del poti je bil težak in mogoče prav zaradi tega še bolj znam ceniti doseženo. Hkrati pa vem, da vsak nov dan pomeni nov izziv.
Povejte mi za konec pogovora, kdo je torej na sončni strani Alp, Kranjčani ali Celovčani?
Povsod se izmenjujeta sonce in senca. Na obeh straneh Karavank je veliko lepega in zanimivega. V umetniškem jeziku bi lahko rekla, da se lahko postavimo pod odrske žaromete ali pa v mrak dvorane. Oboje ima svojo vrednost, drug brez drugega nismo celota.