Gustav Januš

O pesniku Gustavu Janušu je pokojni pesnik Fabjan Hafner zapisal, da je že njegov rojstni datum »pesniški, poln rim, čeprav se ne rimajo besede, temveč številke: 19. 9. 1939. Pesništvo mu je bilo očitno usojeno, položeno mu je bilo v zibelko.« Pred kratkim je torej Gustav Januš praznoval osemdeseti rojstni dan.

    besedilo BOJAN WAKOUNIG
    fotografija BOJAN WAKOUNIG, MOHORJEVA HERMAGORAS

O Gustavu Janušu je Fabjan Hafner še zapisal, da »med resnimi pesniki na Koroškem velja nemara za najbolj vedrega, svetlega, hudomušnega.« Dodaja pa, da že »od njegovih zgodnjih ustvarjalnih let grozi tudi nad živopisnim vrvežem igrivih zajedljivih pesmi otožna senca.« Skratka, Januš se izmika popredalčkanju. Tudi v izražanju se poslužuje različnih zvrsti. Gustav Januš je danes priznan in cenjen tako kot poet kakor tudi kot likovni umetnik.

Najprej ste se uveljavili kot besedni umetnik, danes ste predvsem likovni umetnik. Vir ustvarjalnosti je torej živ, spremenil se je njegov izraz?

Slika in beseda se ujemata, iščem ravnovesje. Filozof Ludwig Wittgenstein je rekel: o čemer ni mogoče govoriti, o tem je treba molčati. Mislim, da česar ne moreš povedati, to moraš naslikati. In tako se ti dve struji ujemata. Na eni strani slika, ki je hitro prepoznavna, na drugi strani pesem, ki jo moraš prebrati in šele potem doživiš vsebino.

Tudi slika zahteva soočenje. V vaših slikah ni figuralike, temveč abstrakcija.

Mohorjeva založba je prav sedaj izdala moje prve pesmi in objavila tudi moje prve slike. Te so bile zelo figuralne, posnete iz vsakdana na bolj naiven način. Razvil pa sem nov likovni in tudi pesniški način. Pri starih pesmih se ujemata slika in pesem. Sicer pa sem začel z bolj abstraktnimi pesmimi.

In potem ste menda začeli pisati pesmi v bolj ljudskem jeziku, da ljudje med branjem ne bi zaspali...

In potem so vsakič ploskali, kar mi je postalo nerodno. Zato sem prešel spet v bolj hermetično oblikovanje pesmi. Prej je bilo bolj opazovanje okolja, kasneje pa z besedo iščem drugo resničnost.

So novejše in bolj hermetične esmi bolj izraz vašega notranjega dojemanja?

Zdi se mi. Pesem je tudi bolj strnjena in zraste drugo okolje, ki je spočetka nevidno in se razkrije z besedo. To so pesmi, ki se pojavijo iz zunanjega doživetja, a imajo besede, ki so nastale iz notranje radovednosti.

Tako v slikarstvu kakor v poeziji imate značilen slog. Kdaj ste pri slikanju našli svoj izraz?

Razvoj je bil razveseljiv, ker sem bil vedno na poti kakor pustolovec in iskal oblike, ki so nevsakdanje. Tako sem povezal barve s ploskvami, da so našle medsebojno ravnovesje. Najprej sem slikal bolj naivno. Ko so znanstveniki začeli govoriti o črnih luknjah, jaz pa sem poučeval fiziko, so bile zame zanimive in sem jih skušal vplesti v svoje slike. In tako je v letu 1987 nastal moj rokopis, ki se še danes razvija.

Je umetnost protiutež fizičnemu svetu, torej nekakšna metafizična raven?

Morda tudi. Bi rekel, da je nekaj nad fiziko, neka metafizika, ki jo doživimo morda samo z vero, na drugi strani pa z umetnostjo. Človek živi realen svet in včasih tudi sanjski svet, ki te pripelje v pustolovščino – in to je tista umetnost, ki te sili v iskanje svojega izraza in nadaljevanje z besedo, sliko ali glasbo.

Vi iščete ravnovesje med tehničnim, fizičnim svetom in svetom lepote.

Mislim, da je v vsakem človeku neka sanjavost, na drugi strani pa realnost. Tukaj najti kompromis ali sproščenost je zame najpomembnejša življenjska naloga. Ravnovesje med fiziko in, kakor ste rekli, metafiziko.

Pišete samo v slovenščini?

Začel sem seveda pisati v slovenščini, ker mi je zelo blizu, ker je materni jezik, danes bi rekli tudi očetovski jezik. Slovenščina je tudi jezik srca, nemščina pa je postala neke vrste uradni jezik. Ampak tudi ta jezik se je udomačil, tako da lahko pišem sem in tja in postanejo pesmi, če jih sam prevajam, celo bolj goste. Zato včasih sam prevedem kakšno pesem. Moj lirični jezik pa je seveda slovenščina. Zato tudi včasih občutim, da se moraš naučiti jezika, če hočeš kakšnega pesnika prav spoznati.

Vaše pesmi je začel prevajati  Peter Handke in vam utrl pot v nemški svet. V prevodu se lahko marsikaj izgubi, lahko se tudi kaj na novo najde. Je s prevodi ustvaril nove pesnitve ali mu je uspelo slediti vaši zamisli?

Najprej sva prevajala dobesedno. Včasih je kakšno besedo spremenil, a v glavnem je dobesedno prevajal. Zdi se, da bi bilo treba tako dobro pisati, kot nam kaže Sveto pismo. Očenaš zveni v vsakem jeziku lepo. Če napišeš pesem, ki je tudi v drugem jeziku veljavna, potem je to nekaj zelo klasičnega.

Poglejva v vaše otroštvo. Odraščali ste na Zgornjem Kotu v Selah. Oče je prišel iz Tržiča, starša sta bila že precej v letih, ko sta prišla na svet vi in vaša sestra.

Rojen sem leta 1939 pri Hlipovčniku v Selah. Moja mati je bila kmečkega rodu, bila je šivilja. Oče je bil iz Tržiča, rojen leta 1890. Bil je pri vojakih, potem pri žandarmeriji v Ljubljani. Ko so leta 1918 začrtali mejo, so ga hoteli premestiti na Hrvaško, pa je raje šel v Avstrijo in tu delal kot gozdni delavec. Kako je prišel v Sele, pa ne vem. Ko je umrl oče, sem bil star 28 let, ko je umrla mati, pa 26. Bil sem bolj v opoziciji, danes pa mi je žal, da se nisem več pogovarjal s starši.

Zgornji Kot je pod mogočnim severnim ostenjem Košute. Kako ste doživljali ta prostor, je bil zaprt?

Karavanke so težko prehodna meja. Med vojno so pri nas prihajali partizani pa nemška vojska. Bili smo med frontama. Potem so potegnili strogo mejo, srbski graničarji so jo zelo varovali in je bila neprehodna. Jaz sem imel sorodnike v Tržiču in smo včasih morali čez Ljubelj na obisk. Zaradi vseh ovir smo se oddaljili in nismo imeli veliko stikov. Ko sem začel pesnikovati, pa smo bili kot pesniki vabljeni v Slovenijo, kjer so nas lepo pogostili. Vsaj med pesniki in pisatelji so bile povezave precej normalne. Čeprav je bila komunistična družba, nas je zelo pogostila. Dobili smo povrnjene celo potne stroške in honorar, česar danes ni več. Najbrž je partija hotela imeti poseben odnos do pesnikov in pisateljev, čeprav so bili ti vedno bolj proti takšni diktaturi.

Danes ovir na meji, kakršne so bile nekoč, skoraj ni več. Tu na Breznici spet živite tik ob meji. Je prostor danes zrastel skupaj?

Če greš v gore, lahko mejo mirno prestopaš, ni se treba bati, da te aretirajo. Odnosa, ki smo ga nekoč doživeli, ko smo bili povabljeni v Slovenijo, ni več. Družba je postala bolj kapitalistična, manj se zavzema za umetnost, čeprav tudi v Sloveniji vedno gojijo visoko umetnost.

Medtem ste vstopili že v deveto desetletje življenja. Še ustvarjate?

Da, seveda. Skoraj vsak dan slikam in se veselim, če kaj nastane. Še vedno me zanima napredek v slikarstvu. Kaj je napredek, sam ne vem, ampak veselim se, če mi slika uspe. Vedno me neka pustolovščina žene v svet, o katerem je Paul Klee rekel, da je neviden. »Umetnost ne odslikava vidnega, temveč nevidno naredi vidno.« Zame je največja nagrada, če mi uspe spraviti slike med ljudi in pesmi med ljudi.

Metulj

Policij je aretiral
metulja, ki se je 
pomotoma usedel 
na njegov moped. 
Vklenil ga je 
in ga odpeljal 
na komisariat, da 
bi zapisal o njem 
najvažnejše podatke. 
Ko ga je izpraševal, 
zakaj se je usedel 
na njegov moped in 
ali ne ve, da 
je to kaznivo in 
da bo kaznovan 
po paragrafu, 
se je metulj 
obrnil proti soncu 
in odletel skozi okno, 
ne da bi se poslovil 
od policija, ki 
najbrž ne ljubi sonca 
tako, 
kot ga ljubi on.