Krvavo rdeč trak in sto let meje na Karavankah

    besedilo BOJAN WAKOUNIG

Pred sto leti je nova državna meja zarezala globoko raz med slovensko prebivalstvo na obeh straneh Karavank. Ostrejša kot visoko v gorah pa je bila ločnica med ljudmi. Slovensko prosvetno društvo (SPD) Rož v Šentjakobu v Rožu je z aktualnim projektom Hranca_Grenz (hranca – granica je slovenski narečni izraz za mejo, Grenz pa nemški narečni) sprožilo premislek o meji – o tisti v glavah. Od Šentpetra do Šentjakoba v Rožu je položen kakšen poldrugi meter širok rdeč trak čez hiše, cerkev in travnike kot simbol za mejo. Kot pravi idejni pobudnik projekta Marjan Štikar, želi SPD Rož s položitvijo rdeče mejne črte prikazati, da kljub velikim besedam o preseženem narodnostnem konfliktu na Koroškem, o odličnem sožitju in zmagi ideje o Koroški brez meja, »meja ni nikdar izginila, konflikti obstajajo naprej. Tudi v najmanjših celicah, v družini, ko eden od staršev želi z otroki govoriti slovensko in drugi tega ne dovoli.« Gre za predsodke, za meje v glavi, ne toliko ali sploh ne za politične in geografske meje, četudi prav te poglabljajo meje med ljudmi. »Zanimivo, kaj vse so ljudje interpretirali. To mi je v veliko zadoščenje, da je projekt sprožil veliko več, kot bi si kdaj mislil,« pravi Štikar o pobudi, ki so jo uradno začeli uresničevati 8. maja letos, na praznik osvoboditve izpod nacionalsocializma. Projekt se bo zaključil 26. oktobra s simboličnim podiranjem meje pred šentjakobskim župniščem, po domače farovžem, ki je s svojo sodobno dvorano tudi osrednje prireditveno prizorišče za SPD Rož.

Režiser Marjan Štikar, pobudnik projekta Hranca-Grenz: »To mi je v veliko zadoščenje, da je projekt sprožil veliko več, kot bi si kdaj mislil.«