Planinske koče, ki jih ni več
Nekaterih planinskih koč v Karavankah ni več, nekatere stojijo na drugih lokacijah, spet druge so preimenovane.
besedilo JELENA JUSTIN
fotografija ARHIV GORENJSKEGA MUZEJA
Z razvojem turizma se je v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja povečalo tudi zanimanje za slovenske gore. Veriga Karavank ob tem ni bila nobena izjema. Počasi so začeli markirati prve planinske poti in nastajati so začele prve planinske koče. Enih ni več, nekatere stojijo na drugih lokacijah, tretje so danes preimenovane.
V 19. stoletju je ozemlje današnje Slovenije spadalo pod Habsburško monarhijo in po letu 1867 pod Avstro-Ogrsko. Leta 1862 je bilo najprej ustanovljeno Avstrijsko planinsko društvo – Der Österreichische Alpenverein, ki je bilo hkrati tudi eno prvih v Evropi. Leta 1869 je bilo ustanovljeno Nemško planinsko društvo. Pričakovati je bilo njuno združenje, do katerega je leta 1873 tudi prišlo. Leto kasneje je bila ustanovljena kranjska podružnica Nemškega in avstrijskega planinskega društva s sedežem v Ljubljani.
Vojna močno zarezala v dogajanje na Golici
Za Kranjsko sekcijo Nemško- avstrijskega planinskega društva je bila v Karavankah zanimiva predvsem Golica, karavanška dama, ki še danes vsako leto, predvsem v mesecu, ko cvetijo narcise, privabi ogromno ne le planincev, temveč tudi običajnih izletnikov. Zaradi edinstvene flore je bila že nekdaj pogosto obiskana. Na mestu današnje koče na Golici je leta 1892 Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo kočo, ki so ji pred prvo svetovno vojno rekli Nemška koča. Mesto, kjer koča stoji, na Rigelnu, je najlepša razgledna točka zelene in cvetoče Golice. V obdobju med obema vojnama je bila koča preimenovana v Spodnjo kočo. Leta 1893 je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD), ki je iz leta v leto širilo svojo mrežo podružnic oziroma okrajev. Po ustanovitvi kranjskogorskega okraja SPD in jeseniške podružnice SPD leta 1903 so se odločili, da na vrhu Golice postavijo kočo, ki so jo poimenovali po starosti slovenskih planincev Francu Kadilniku (1825– 1908). Kot je pred desetletji zapisal Uroš Zupančič, so »za delo prijeli, kljub velikim težavam in vsem mogočim naporom, vsi Rovtarji in z njimi tudi vsi Dolinci.« Koča je bila dograjena in je začela obratovati leta 1905. Odprtje koče je bilo veliko slavje ljubiteljev Golice. Dobrotnik Golice Franc Kadilnik, ki je daroval 3000 kron, pa je lastnoročno pritrdil na kočo tablo Kadilnikova koča. Obe planinski postojanki na Golici sta predstavljali most med prebivalci na severni in južni strani meje. Med vojnama je za obe koči skrbela Jeseniška podružnica SPD. Druga svetovna vojna je močno zarezala v življenje in tudi v dogajanje na Golici. Obe koči na Golici sta zgoreli in bili uničeni 13. junija 1943. Požgali so ju partizani, da ne bi bili oporišče nemški vojski. Golica je novo kočo dobila šele leta 1983.
Vilfanova koča na Begunjščici je bila predhodnica kasneje zgrajenega in višje ležečega Roblekovega doma.
Arhiv Gorenjskega muzeja
Nemško ali Spodnjo kočo na Golici je zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo.
Arhiv Gorenjskega muzeja
Nekdanja Kadilnikova koča na vrhu Golice je bila med vojno požgana, a nikoli obnovljena.
Arhiv Gorenjskega muzeja
Prvi dom na Kofcah so požgali
Planina Kofce, na južnem pobočju desetkilometrskega grebena Košute, je prvi dom dobila leta 1927. Stal je nekoliko nižje kot stoji današnji dom, zgradila pa ga je Stavbna zadruga Planinski dom na Kofcah, ki jo je ustanovila Tržiška podružnica SPD. Zraven doma so leta 1926 začeli graditi tudi kapelico. Avtor načrtov je bil tesarski mojster Anton Stritih, blagoslovljena pa je bila leta 1928. Na začetku okupacije je eden od tržiških kulturbundovcev kapelico poškodoval, februarja leta 1945 pa so partizani, iz strahu, da se v domu ne bi naselili Nemci, požgali planinski dom, zraven pa je zgorela tudi kapelica. Kapelico so leta 1966 obnovili. Dom na Kofcah, ki ga obiskujemo danes, je nekdanja zasebna Primožičeva koča, ki jo je po vojni prevzelo PD Tržič in jo uredilo v planinsko postojanko.
Nekdanji Planinski dom na Kofcah
Arhiv Gorenjskega muzeja
Danes je v Karavankah osemnajst planinskih koč in vsaka od njih ima zanimivo razvojno zgodovino.
Na Begunjščici – od Vilfana do Robleka
Prva koča na Begunjščici se je imenovala po dr. Janku Vilfanu, odvetniku iz Radovljice in takratnem predsedniku radovljiške podružnice SPD-ja. Zgradili so jo leta 1909, a nižje kot stoji danes in na precej neprimernem mestu. Dr. Vilfana so spoštovali in cenili mnogi, zato mu je dr. Alojzij Kokalj napisal hvalnico: 'Res Janko, dobro si napravil, ko kočo semkaj si postavil; tu cele tedne bi ostali, ker koča gospodarja hvali.'
Roblekov dom, ki ga na Begunjščici obiskujemo danes, so dogradili leta 1933 in ga poimenovali po Hugonu Robleku (1871–1920), pobudniku planinstva na Gorenjskem, ki je tragično umrl pri požigu Narodnega doma v Trstu.
