Janez Gallob

Tak je naslov knjige, ki jo je po spominskih zapisih svojega deda Janeza Galloba Trupija s partizanskim imenom France, rojenega na severnem pobočju Karavank na Trupijevi planini pod Trupijevim poldnem, napisal Marko Gallob.

    besedilo JOŽE KOŠNJEK
    fotografija JOŽE KOŠNJEK, IZ KNJIGE O JANEZU GALLOBU TRUPIJU - FRANCETU, MOHORJEVA HERMAGORAS

Dvojezična slovensko-nemška knjiga s tem imenom gotovo ne bi zagledala belega dne, če ne bi Lojzi Gallob, eden od otrok Janeza Galloba Trupija, ki je umrl pred dvema letoma, priganjal svojega sina Marka, naj vendarle zgodbo svojega deda spravi med ljudi. Janez Gallob Trupi s partizanskim imenom France se je rodil 28. avgusta leta 1905 na Trupijevi planini kot prvorojenec staršev Janeza Galloba in Alojzije, rojene Mertel, kot 72. član Trupijeve rodbine. Markov oče Lojzi je hranil zvezke, v katere je njegov oče Janez pisal spomine na otroštvo in mladost, še posebej pa na vojno. Marsikaj, kar je spominjalo na Trupijevega Janeza, pa so hranili tudi drugi člani rodbine. Del spominov je leta 1984 objavil Vestnik koroških partizanov, vendar so Trupijevi spomini zaslužili objavo v knjigi, ki jo je z naslovom Nekje med zemljo in nebesi lani izdala Celovška Mohorjeva družba.

Naslov je nekaj posebnega zato, ker ga je 12. maja leta 2018 v pesmi v spomin na ta dan umrlemu očetu Lojziju napisal sin Marko. Ta dan je tudi obletnica njegove poroke. In zato, ker Trupijeva planina res leži nekje med zemljo in nebesi …

Zapor in partizanstvo

Leta 1928 je Janez Gallob prevzel skrb za Trupijevo domačijo, na kateri so leto pred tem zgradili novo gospodarsko poslopje in hlev. Januarja leta 1929 se je poročil z Marijo Warum, Mici po domače, s katero sta se poznala že od leta 1924. »Kjer si ti, bom tudi jaz,« sta si obljubila mladoporočenca. Družina se je večala. Do leta 1940 se jima je rodilo šest otrok, po vojni pa še dva.

Življenje je teklo naprej in prinašalo vesele in tudi grenke trenutke. Nemštvu vdani vaščani Malošč oziroma sedanjega Bekštrajna ter sosednjih vasi so vedno pogosteje kazali svoje sovraštvo do slovensko zavednih Trupijevih, po pripojitvi Avstrije k nemškemu rajhu pa so jih večkrat zalezovali, vendar je znal Janez zalezovalce spretno zavesti na napačno sled.

Sredi aprila so bili Trupijevi ena od tistih koroških slovenskih družin, ki so bile izseljene. Ko so jih prišli policisti iskat, so jim dali nekaj časa, da so lahko vzeli s seboj čim več stvari, kar pri izselitvah ni bil običaj. Janez je v jezi najprej pripeljal otroke in ženo v kuhinjo, jih postavil pred policiste in jim ukazal, naj jih postrelijo, saj nočejo od doma. Pa so jim ti odgovorili, zakaj, saj niso ničesar storili. Nato je šel v skrivališče po pištolo, da bi postrelil policiste … V zadnjem hipu, ko je že odpiral kuhinjska vrata, je pomislil, da so bili policisti sem poslani in imajo morda tudi sami doma žene in otroke. »Zapel sem pištolo, jo vtaknil pod jopič, šel na Gorico in jo vrgel preko skale,« je zapisal v spominih. Sredi julija, tri mesece po izselitvi, so smeli domov. Janez je vedel, zakaj so morali zdoma in kdo ga je ovadil …

»Kadar tvoje pesmi bomo spet prepevali, takrat, o Bog, srca skupaj nam obesi, in k Trupiju bomo gor pogledali, nekje med zemljo in nebesi.« (Marko Gallob ob smrti svojega očeta Lojzija)

Poleti leta 1943 je na Blekovi planini prvič srečal partizane, aprila leta 1944 pa so se partizani oglasili pri njih. Trupi, po partizansko France, je začel sodelovati z njimi. Policiji je postal sumljiv. Dne 7. novembra leta 1944 se jim je pod pretvezo, da so ga mobilizirali, pridružil partizanom. Držal je obljubo, ki sta jo dala z ženo po srečni vrnitvi iz izgnanstva, da se bosta po svojih močeh borila proti nacizmu.

»Žena se je izkazala kot prava herojka, kajti ostati sama s šestimi malimi otroki pozimi v rutah je res herojstvo, « je v svojih spominih zapisal Janez. Ženo je gestapo decembra zaprl v Beljaku, za otroke pa so skrbeli njeni starši. Janez oziroma partizan France se je gibal na slovenski in rožanski strani Karavank in se zaradi svoje previdnosti in izkušenosti izognil zanesljivi smrti. Tudi Bog je bil z njim, je zapisal, ko je reševal življenje. In tudi sanje, ki jih je sanjal, so se uresničevale. Rešil se je, ko so ga Nemci decembra leta 1944 čakali doma. Tudi usodni 14. januar leta 1945 je preživel, ko so belogardisti zaradi izdaje napadli bolnico Krtina na Jezerskem, kamor ga je poslal poveljnik Matjaž zaradi popolne ohromelosti in bolečin v nogah. Straža se je razbežala, on pa se je zavlekel v bližnje smrečje, se usedel na nahrbtnik, vzel v roke angleško ročno bombo, da bi jo sprožil, če bi ga našli. Če bi umrl, ne bi sam, je zapisal. Potem je bil nekaj dni v bolnici pod Storžičem. Svoje partizanstvo je sklenil kot borec Koroškega bataljona in terenski aktivist v Rožu na Koroškem. Konec aprila se je na skrivnem kraju srečal z ženo, sredi maja pa je bil spet doma, pri družini.

Za mir, brez maščevanja

Sklenil je, da se ne bo nikomur maščeval. Tudi sovaščanu U. ne, ki ga je zalezoval in dneve prežal nanj doma, žena pa mu je morala dajati hrano. Srečal ga je. »V mojih prsih se je vnela nevihta kakor malo kdaj. En glas je pravil: Pritisni! Drugi pa: Pusti ga. Živi in zdravi so! Prijatelj me je vprašal, zakaj ga nisem podrl. V meni pa je vzkipela hvaležnost do Njega, ki me je preizkušal, in radost, da sem spet premagal samega sebe.« Tega U-ja je 9. maja leta 1945 spet srečal, ko je hitel na žandarmerijsko postajo v Maloščah, vendar se je ta že predala, zato je izginil, kot bi ga zemlja požrla.
Ponoči s 13. na 14. maj je bila Trupijeva družina znova pod domačo streho. Začel se je novi čas. Na svet pa sta prijokala še dva nova družinska člana: Slavka in Toni. »Postali smo desetčlanska družina,« je zapisal Janez.

Janez Gallob Trupi je umrl leta 1987. Je zgled človeka visokih moralnih in etičnih vrednot. Ni se maščeval nad preganjalci svoje družine. Pogosto je dejal: »Vojne je konec, začenja se novo življenje. « Ne iz sovraštva, še manj iz jeze, ampak zaradi resnice je tudi zapisal: »Za časa partizanstva smo imeli precej žena in mater, ki so za partizane prale, šivale, pletle nogavice in rokavice, pekle kruh in smo jih imenovali 'naše mamice'. Nekaj let po osvoboditvi, ko je šlo za okrevališča, pa so jih ugledni tovariši imenovali 'stare babe'.« Zgodovinar dr. Marjan Linassi pa je v uvodu zapisal, da je bila Trupijeva družina deležna obrekovanja celo s strani dušnih pastirjev, čeprav je bila tako kot Janez večina koroških partizanov vsaj v mislih in ciljih daleč od komunizma.

»Lažniv in obrekovalni jezik je nevarnejši kot najostrejši meč. Meč lahko uniči človeško truplo, lažniv obrekovalni jezik pa uniči dušo posameznika, ja, celo duše celih družin.« (Janez Gallob Trupi o sramotenju njega in njegovih otrok v času po vojni)