Janko Messner

     besedilo DR. JURIJ KURILLO

Letos mineva sto let od rojstva in deset let od smrti koroškoslovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, esejista, scenarista in prevajalca Janka Messnerja. Ob teh obletnicah sem se odločil, da obudim nekaj spominskih trenutkov na srečanja s tem našim velikim koroškim rojakom. Spodaj opisano se je zgodilo 21. aprila 2004, ko smo Janka Messnerja čisto naključno spoznali na celovškem Novem trgu. Ko se je bil poslovil od znanca, sem pristopil k njemu in mu dejal, da je on zagotovo koroški pisatelj Janko Messner – poznal sem ga pač zgolj iz medijev, zato pa sem toliko bolj občudoval njegove ganljive zgodbe o usihanju koroških Slovencev. Vidno razveseljen nas je pri priči povabil na svoj dom, kjer nam je tudi malo zaigral na klavir, vsakemu gostu pa je podaril svojo knjigo z ljubeznivim posvetilom. Še istega leta smo se z Jankom Messnerjem srečali na Jezerskem, takrat smo se odpravili tudi na starodavno kmetijo Murijevih, tam nam je Janko pripovedoval svojo zgodbo o gospodu župniku Ignacu Muriju (1891–1975), ki je bil, kot je dejal Janko, njegov duhovni oče in velik slovenski domoljub.

Z Jankom sem se potlej še srečal ali sem bil z njim v telefonskih in pisnih stikih. Škoda je, da ni doživel velikega pozitivnega premika v odnosu med obema koroškima narodoma, slovenskim in nemškim, kar je pokazala tudi proslava ob stoti obletnici usodnega plebiscita lanskega oktobra v Celovcu. In kako bi bil vesel opravičila avstrijskega zveznega predsednika Alexandra Van der Bellna v slovenščini koroškim Slovencem za vse krivice in zamude pri uresničitvi njihovih ustavnih pravic ...