Josip Vandot

Občina Kranjska Gora je podprla ponatis pesniške zbirke v Kranjski Gori rojenega mladinskega pisatelja Josipa Vandota. Bralci ga seveda najbolj poznajo po njegovem legendarnem literarnem junaku Kekcu, manj znano pa je, da je pisal tudi pesmi; v zbirko jih je pod naslovom Bele noči: gorska romanca pred tridesetimi leti prvič izbral in uredil Benjamin Gracer.

    besedilo MARJANA AHAČIČ

»Poezija – senčnejša stran njegovega ustvarjanja – razbija mit o Vandotu Kekcu sredi idiličnega gorskega sveta, hkrati pa prav ona potrjuje, da je samotarske, čudaške originale lahko oblikoval le človek, ki je tak posebnež tudi bil – in ga je ustno ljudsko izročilo ozaveščalo in vzpodbujalo k ustvarjalnemu delu,« je v spremni besedi k zbirki, naslovil ga je Pesem je zarodek strašne resnice ..., zapisal Benjamin Gracer.

Kranjska Gora – Borovška vas, kraj Vandotovega rojstva, je bila stoletja skoraj povsem zaprta, opozarja Gracer. Redki obiskovalci Zgornjesavske doline so bili prehodni trgovci, ki so jih kupčije vodile čez Karavanke na Koroško. »Neizprosen boj domačinov za preživetje, življenje po strogih zakonih narave s takratno nič manj strogo katoliško vzgojo so bile realije, ki so v Vandotovi občutljivi, prirojeno svetovljanski, otroški duši – v rodu je bilo nekaj francoske krvi – brez dvoma pustile svoj pečat. Osebnostno močna in pripovedno nadarjena mati ga je z zgodbami, pravljicami in z ljubeznijo do narave emocionalno in umsko prebujala in razvijala že v zgodnjih letih,« ugotavlja Gracer. »Slutila je, da bo le Kekec v njem kos prihajajoči psihosocialni resničnosti. In res ga vse do Vidinega prihoda – v zrelih letih, do poetičnega vdora muze v njegovo notranjost, ko resnično polno erotično vzcveti, rešuje iz zank zapletene nature.«

Muza iz kavarne Prisank

Videti je, da je bilo leto 1928 zanj prelomno, ugotavlja Gracer. »Osemnajstletna krasotica Vida Doboviškova (doma iz Radovljice, pozneje poročena Kovačič) se z mamo preseli v Kranjsko Goro. Ob cesti na Vršič dogradita majhno kavarno Prisank, pri njima se ustavljajo planinci, potrebni počitka in osvežitve. Ob hrani in pijači radi prisluhnejo klavirju, za katerim sedi poduhovljena lepotica. Med obiskovalci je pogosto tudi Vandot. Sam ali z družino se z vlakom pripelje iz Ljubljane. In nekega dne v maju se začne 'Gorska romanca', poskus združitve sanj in resničnosti, poezije in vsakdanjosti: na občudovanja vreden – donkihotski – način, v vlogi trubadurja ...« Pesmi na belih listih je rad primerjal s šopkom cvetja s planine. Ob vsakem obisku, ve povedati Gracer, jih je potegnil iz žepa suknjiča na srčni strani, od svoje ljubljene pa se je poslavljal s hrepenečim poljubom na roko.

Gorska romanca

Pesmi za Vido ni objavljal, ne popravljal, hranil pa je prepise. Pet let pred smrtjo jih je poskušal zbrati v nekakšno zbirko z naslovom Gorska romanca, v spremni besedi še pojasnjuje Gracer. »Sodeč po pesmih v rokopisu, ki jih je gospa Kovačičeva skrbno hranila triinpetdeset let in je njihovo kopijo ljubeznivo izročila kranjskogorskemu turističnemu društvu za Vandotovo spominsko sobo, je njihovo število okoli tristo – samo njenih je okoli 250 – in zaobsegajo celo desetletje, od leta 1928 do 1938.«

Knjižica Bele noči s podnaslovom Gorska romanca je izbor po mnenju urednika najboljših raznolikih besedil, ki kljub vsemu tvorijo neko celoto in bralcem omogočajo vpogled v celotno pesniško ustvarjanje.

Rojen v svet pod Triglavom

Josip Vandot se je rodil januarja 1884 v Kranjski Gori kot deseti otrok železničarskega delavca, kasneje postajenačelnika Franca in njegove žene Neže, rojene Robič, iz Gozda - Martuljka. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v Novem mestu. Zaradi pomanjkanja sredstev se je moral odpovedati študiju medicine in se tako kot oče zaposliti pri železnici.

Pri službovanju v Št. Vidu pri Celovcu, ki je bilo zanj tlaka, je okusil toliko zapostavljanja, ker je bil Slovenec, da se je vrnil v Kranjsko Goro in se več let ukvarjal s kmetijstvom in pastirstvom, pravi Benjamin Gracer, odličen poznavalec življenja in dela Josipa Vandota. Nato ga je gmotna stiska spet prignala k železnici, leta 1923 pa se je zaradi zdravstvenih razlogov upokojil in se povsem posvetil pisateljevanju.

V tem času so nastajale tudi zgodbe o Kekcu. Prva, Kekec na hudi poti, je izšla leta 1918 v Vrtcu, druga, Kekec na volčji sledi, leta 1922 v reviji Zvonček in tretja, Kekec nad samotnim breznom, leta 1924 prav tako v Zvončku. »Vandot je bil v Kranjski Gori rojen v času, ko je njegov kraj še živel starosvetno življenje pastirjev in kmetov. V tem svetu so tako zrasle Kekčeve zgodbe, dragocene predvsem zato, ker so vzete iz resničnega življenja v Kekčevi deželi,« pravi Dušica Kunaver, ki je zaslužna tudi za to, da je ena od zgodb, Pripoved o Kekcu in Pehti, prevedena tudi v angleški jezik. Delo je pred dvema letoma izšlo pod okriljem društva Naše gore list.

Benjamin Gracer pravi, da je Vandot skozi otroške oči orisal pogosto grob in trd svet, v katerem so živeli ljudje pod Triglavom. Popisal je mnogokrat temačne zgodbe, ki so živele nekakšno svoje življenje v neprijaznem gorskem svetu, v njih zgostil življenjsko silo, ki je se je v krajih pod Triglavom oblikovala skozi tisočletja, in ohranil poetični sen, ki Vandotove zgodbe naredi tako zelo posebne.

Kekec, junak našega otroštva

Kekec – prijazen, pogumen, vesel, prijateljski pastirček – je postal najbolj priljubljen otroški junak in pomeni del otroštva številnih slovenskih otrok, in kot pravi Kunaverjeva, takšnega junaka, kot ga imajo naši otroci v Kekcu, v evropskem prostoru lahko najdemo le še morda v nemški Heidi. »Gre za neizmerno bogastvo ljudske ustvarjalnosti, na podlagi katere so nastale Vandotove pripovedi. V časih, ko je ustvarjal Josip Vandot, so v mislih tukajšnjih ljudi zares živele vile, gozdni in gorski možje in med njimi modra tudi zeliščarica Pehta, ki že s svojim imenom nakazuje, da je v neki povezavi s prastaro skrivnostno Pehtro babo, davno pogansko starko Zimo,« pravi Dušica Kunaver.

»Naši ljudje so se v tistih časih še bali gora. To so bila območja, za katera so rekli, da se ''tam noben žegnan zvon ne čuje, kamor noben žegnan človek ne stopi'', tako so govorili. Šli so, do koder je segala pašnja, kakšen lovec morda malo dlje, sicer pa so bili ti skrivnostni gorski kraji za ljudi tabu! Še slavni Valvasor si proti goram niti pogledati ni upal!«

Naj svet ve, kaj imamo, naj Evropa pride k nam in vidi, zato poziva Dušica Kunaver in na primeru Vandotove Pehte opiše bogastvo ljudskih verovanj in tradicij v eni od najbolj slikovitih gorenjskih pokrajin. »Kot kaže, je bila Pehta resnično bitje, zeliščarica, ki je tu živela. Pehtra baba pa je tisočletja staro pogansko bitje. Vandot je očitno vso to mitologijo in zgodovino zelo dobro poznal; Pehto in Pehtro je v svojih pripovedih združil v eno bitje: Pehtra, ki predstavlja zimo, je po eni strani dobra, ker poljem in kmetom omogoča počitek, in po drugi huda, ker je takrat ljudi pogosto zeblo in so bili lačni. Dvojnost zime je Vandot prikazal v Pehti: vsi se je bojimo kot strašne starke, a prav ona je na koncu tista, ki prinese zdravila in se tako pokaže tudi kot zelo pozitivna ženska.«

Smrt v izgnanstvu

Družina Josipa Vandota je pred drugo svetovno vojno petnajst let živela v Ljubljani, od koder se je pisatelj sicer rad in redno vračal v domačo Kranjsko Goro. Leta 1940 so se Vandotovi preselili v Maribor, kjer so pisatelja po zasedbi mesta Nemci aretirali, mu zažgali obsežno knjižnico in zaplenili vse imetje. Nato so ga skupaj z družino izselili. Umrl je malo pred koncem vojne, leta 1944, med bombnim napadom v izgnanstvu na Hrvaškem. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.