Zakonca Vrabec

Zakonca Marjana Vrabca in Alenko Bole Vrabec že več kot petdeset let druži ljubezen do knjig. Poezija Franceta Prešerna ima v njuni bogati domači zbirki in njunih srcih posebno mesto. Besedni zvezi »največji slovenski pesnik« in »knjiga, najboljša prijateljica« sta pri Vrabčevih resnično dejstvo, neskončno oddaljeno od vsakodnevnih klišejev.

     besedilo MARJANA AHAČIČ         
      fotografija GORAZD KAVČIČ

Radovljičan Marjan Vrabec ima v družinskem stanovanju v četrtem nadstropju enega od blokov v Radovljici izjemno zbirko Prešernovih Poezij. Po en pri-merek iz vsake od izdaj, številne prevode – več kot sto dvajset jih je vseh skupaj – pa tudi romane in drugo literaturo, ki se ukvarja s Prešernom. Njegova so-proga Alenka Bole Vrabec, prevajalka in dramska igralka, deli moževo ljubezen do tega pesnika svetovnega kova in tudi do knjig, njunih najboljših prijateljic v pomenu, ki je daleč od klišejskega. 

Ko sva se zadnjič pogovarjala, gospod Vrabec, ste rekli, da vam v zbirki manjka izvod Prešernovih Poezij v bengalščini. Ste mu že kaj bliže? 

Marjan Vrabec: »Imam ga že, imam, pred časom sem ga dobil; kot večino v Trubarjevem antikvariatu v Ljubljani.« 

Kako ste se počutili, ko ste ga držali v rokah? 

Marjan Vrabec: »Čudovito! Celo takoj sem našel mesto, kjer je Zdravljica ... Vrstni red pesmi je tudi v tej izdaji takšen kot v slovenski.« 

Že desetletja sta med najbolj zvestimi obiskovalci radovljiške knjižnice. Pa vseeno imata tudi svojo lastno, izjemno bogato knjižnico. Zakaj si želita biti doma fizično obkrožena s knjigami? 

Marjan Vrabec: »Zame je knjiga kot živo bitje. Ko jo vzamem v roke, jo poznam – čisto vse, ki jih imam doma, sem seveda prebral – in točno vem, kaj bom v knjigi poiskal. Morda občutek, ki ga potrebujem, da preženem slabo voljo ... Tu bi lahko pravzaprav našteval brezštevilne definicije o tem, kaj pomeni knjiga ... Jaz jih potrebujem – kot kruh.« 

Alenka Bole Vrabec: »Soprog je zbiralec, jaz sem prevajalka. Sicer pa: imeti odnos do knjige je tako, kot ko si želiš nekoga pobožati. Lepo je, če je blizu in to lahko storiš v tistem trenutku. Gre za občutke topline, pričakovanja ... Sicer pa bi odgovor na vaše vprašanje najbolje pojasnil naslov dokumentarnega filma, ki ga je o meni in mojem delu za nacionalno televizijo posnel Peter Ovsec: Nikoli brez knjige. Veste, jaz imam vedno, kamorkoli grem, s seboj vsaj eno knjigo. Zato mi tudi nikoli ni težko počakati – pri zobozdravniku, v čakalnici specialista, na uradu ... Se ne razburjam, da moram čakati, saj imam s seboj prijateljico.« 

Za vaju torej dilema knjiga da ali ne tudi v času novih medijev ne obstaja? 

Alenka Bole Vrabec: »Nikakor, a za generacijo, ki zdaj odrašča, je morda to res relevantno vprašanje ...« 

Marjan Vrabec: »Ljudje ni­so več takšni, kot so bili ... Problem je človek, ne knjiga, in priznati je treba, da smo trenutno res v situaciji, ko se knjiga nekako odriva vstran, ko se ji jemlje zgodovinska vloga, ki jo je vedno imela. Žal ima mlada generacija nanjo verjetno res svoje poglede, drugačne od naših, tudi za-radi novih medijev. Koliko časa bo ta filozofija novih medijev zdržala, težko rečem, a če poslušam različne filozofe, strokovnjake s področja literature, družbo-slovja, lahko verjamem, da bo knjiga tudi kot medij spet pridobila veljavo. Nekatere stvari pač ostanejo večne.« 

Je vonj papirja tisti, ki zmaga v primerjavi z elektronskimi bralniki? 

Marjan Vrabec: »Eden od razlogov je prav gotovo.« 

Alenka Bole Vrabec: »Tudi!« 

Marjan Vrabec: »Najlažje knjigo – in mojo ljubezen do nje – razumemo, če jo vzamemo kot del umetniškega sveta. Pri tem pogledu se nam jasno približajo tudi ilustratorji, vsi mogoči komentatorji, esejisti in množica drugih ljudi, ki se s knjigo ukvarja. Dejstvo je pač, da je knjiga človeku nujni spremljevalec, pogo-sto vodnik, mentor ... Zato je imeti doma knjige užitek svoje vrste. Poglejte (s pogledom pokaže proti knjižni polici) Orfejev spev ... Kdaj sem ga že zadnjič imel v rokah? Pa Faust zraven njega, luksuzna izdaja, slovenska enciklopedija, katere prva polovica je izšla še v Jugoslaviji, druga pa v samostojni Sloveniji, za njo v drugi vrsti francoska enciklopedija ...« 

Spomnim se še časov, ko so nekateri knjige kupovali v zbirkah »na metre«, da so se postavljali z njimi pred obiski. Ste tudi vi poznali koga, ki si je tako opremil stanovanje? 

Alenka Bole Vrabec: »Sem. A se spomnim tudi, da sem pripomnila, da imamo, če že govorimo o dolžinah, pri nas ti metre samo Franceta Prešerna! 

Marjan Vrabec: »Šestnajst metrov ga je že, če pomerim takole počez ...« 

Osupljiva številka, gospod Vrabec. Kako je Prešeren pravzaprav vstopil v vaše življenje in ustvaril tirnice, po katerih se ravnate še danes? 

Marjan Vrabec: »Brati sem se naučil, ko sem bil star pet, šest let, vojne še ni bilo. Spomnim se Finžgarjeve Makalonce, polne lepih ilustracij. Nato sem med očetovimi knjigami našel Gregorčičeve Poezije, prvo izdajo, se mi zdi ... Gregorčič je bil seveda enostavnejši, bolj čustven, manj zahteven od Prešerna, s kate-rim sem se srečal kasneje. Ni me takoj pritegnil, prezahteven je bil, jaz pa ne dovolj zrel, da bi ga razumel. Ampak potem je prišla vojna in povojni čas, to je obdobje, ko človek hitro dozori. Takrat se ti tudi Prešeren približa. Spomnim se, kako sem bral Uvod h Krstu pri Savici – kako domači so mi bili Črtomir in vsi drugi ljudje v pesnitvi! Spomnim se tudi, kako sem Prešernu kot mlad bralec zameril, da je Črtomira, bojevnika, na koncu poslal med duhovnike.« 

Kdaj pa ste se Prešernove pesmi začeli učiti na pamet? 

Marjan Vrabec: »Ne vem, če sem čisto odkrit. Kar bral sem in bral, spomin sem imel dober. Naenkrat sem ugotovil, da je vse v moji glavi, da ne potrebu-jem več knjige!« 

Gospa Bole Vrabec, vaša prva srečanja s knjigami pa niso bila naključja, kajne? 

Alenka Bole Vrabec: »Ne, ne, moji starši so imeli veliko knjižnico, jaz pa domačo učiteljico, ki je med vojno na skrivaj hodila k nam. Imeli smo kompletni zbirki Hram in Modra ptica ter veliko nemške literature, ker je mama jezik popolnoma obvladala. Vem, da sem začela brati pri petih letih, ko je izhajal Naš rod. Spomnim se tudi abecednika. Pri sedmih sem zagotovo že tekoče brala in pisala. Pisala kot kura, so rekli, ampak ...« 

Marjan Vrabec: Tako je še danes ...« 

Alenka Bole Vrebec: »Pri­znam, ampak moja pisava je videti lepa, čeprav jo je pogosto kar težko brati. No, tudi jaz sem do Prešerna prišla že v srednji šoli, a ne toliko zaradi poezije kot zaradi ilustracij. Knjiga je bila na zgornjih robovih opremljena s čudovitimi vinjetami, se spomnim.« 

Marjan Vrabec: »To je izdaja iz leta 1938.« 

Alenka Bole Vrabec: »Navdušena sem bila nad Železno cesto, vsega drugega takrat še nisem razumela. Potem so sledile balade in romance, ki sem jih imela rada v gimnaziji, sonetje je bilo zame še kar nekaj časa neodkrit zaklad. Zanimivo: na igralski akademiji sem morala na sprejemnem izpitu povedati Povodnega moža. Profesor Slavko Jan me je pohvalil, da odlično recitiram balado, dobro se mi je zdelo. Takrat sem se prvič srečala s tistim občutkom zado-voljstva, ki človeka prevzame, ko ugotovi, da je mogoče poezijo, ki jo imaš rad, tudi dobro povedati.« 

Je rad imeti in dobro povedati nujno povezano? 

Alenka Bole Vrabec: »Ah, ne, nikakor ni nujno povezano. Mirne duše lahko dobro poveš tudi tisto, kar ti ni prav blizu. Tega igralce naučijo na akademiji. Je pa razlika v načinu – lahko jo pripoveduješ razumsko in s spoštovanjem ali pa se te pesem tako dotakne, da te čustva celo malce ''nesejo čez'', kot rečemo. Brv med imeti rad in strokovno recitirati je zelo tanka, še kako je treba paziti, da ne padeš z nje.« 

Oba zdaj že desetletja živita v Radovljici, nekje med Prešernovim Kranjem in njegovo rojstno Vrbo.

Alenka Bole Vrabec: »Veste, da je tudi Rozamunda po prvotni verziji živela v Radovljici? Ampak se je potem Prešernu Turjak zdel bolj speven in jo je prese-lil tja. Radovljica je tako ostala samo še v strokovnih zapisih in razlagah.« 

Se vama zdi, da Prešerna tudi zato, ker sta mu geografsko tako blizu, lažje, bolje, drugače razumeta, gledata z drugačnimi očmi? 

Alenka Bole Vrabec: »Bolje zagotovo ne. Ampak če se spomnim svojih gimnazijskih let, ko sem šla vsako jutro v šolo mimo Prešernovega gaja ...« 

Marjan Vrabec: »Ne, ne, čeprav so tudi vsi biografski opomniki na njegovo življenje zagotovo vplivali tudi name.« 

Kakšna je vajina izkušnja branja Prešerna v nemščini? 

Alenka Bole Vrabec: »Ne vem, ali pri nas že ima tisto mesto, ki mu gre tudi kot nemškemu pesniku, čeprav so tudi njegove nemške pesmi sijajno napisa-ne!« 

Marjan Vrabec: »Seveda ga nima. Nam to nikoli ni ustrezalo, Nemcem pa tudi ne.« 

Alenka Bole Vrabec: Tudi pri interpretaciji je pristop povsem drugačen, čeprav je misel enaka. K sreči so nekatere Prešernove nemške pesmi zelo z občut-kom prevedene v slovenščino. In obratno.« 

Marjan Vrabec: »Prevodi Klausa Detlefa Olofa so vrhunski. Kakorkoli obrneš, Prešeren je svetovni pesnik.«