Karavanke

    besedilo JELENA JUSTIN

Ko pomislimo na težke in zahtevne planinske poti, najprej pomislimo na Julijske Alpe ter Kamniško-Savinjske Alpe. Zakaj ne na Karavanke? Verjetno zato, ker pogled nanje iz Slovenije pokaže dokaj milo in prijazno podobo, ki ne govori o pretirani težavnosti. Ko Karavanke pogledamo z avstrijske strani, pa je njihova podoba precej drugačna. Danes vam bom predstavila nekaj zelo zahtevnih poti v Karavankah.

Greben Košute je dolg več kot deset kilometrov. Eden od stranskih stolpov grebena, ki leži na avstrijski strani, je tudi prepadni Cjajnik (Lärchenturm). Na ta 1965 metrov visok prepadni skalni stolp so leta 2007 nadelali ekstremno zahtevno, super ferato, ki ima oceno D. V steno vstopimo popolnoma opremljeni: čelada, samovarovalni komplet, plezalne rokavice, morda še kakšna »gurtna« in vponka z matico – za počitek v steni. Pod vrhom nas čaka najtežji del poti, ki ima oceno D in zahteva precej moči v rokah. Na vrhu je ogromna vponka z matico. Ker smo si izbrali krožno turo, da bomo stopili še na Košutnikov turn, bomo sestopili v južno Cjajnikovo škrbino. Po grebenski markirani poti se povzpnemo na Macesje in Ostrv. Z njega se spustimo na sedlo pod Košutnikovim turnom, kjer se levo tudi odcepi zavarovana plezalna pot ÖTK Steig, z oceno B/C na severno stran Košute. Adrenalinski dodatek čez rdečo škrbino je viseči most.

Katere so še zelo zahtevne poti v Karavankah? Ena takih je tudi ferata Walter Mory na Peci. Zelo zahtevna je tudi zavarovana plezalna pot, ki pelje na vrh Stola. Tehnično zahteven je tudi vzpon na Kepo čez severovzhodni greben, ki sicer ni označen, a so na poti celo trije klini za varovanje in rdeče puščice in pike. To je vzpon, ki že meji na alpinistično dejanje, saj imajo detajli oceno II. težavnostne stopnje.