Karavanke

Karavanke, najdaljša gorska veriga v Sloveniji, so vir navdiha, v preteklosti so bile pojem ločevanja, v sedanjem času pa so izziv za sodelovanje.

    besedilo JOŽE KOŠNJEK
    fotografija GORAZD KAVČIČ

Karavanke ali Karawanken po nemško je ime za najdaljšo slovensko gorsko verigo, dolgo kar 120 kilometrov – »karavano vrhov« od Trbiža do Slovenj Gradca, Uršlje gore, Pece in Boča do Donačke gore na meji s Hrvaško. Karavanke so gorski biser s prestižnimi vrhovi, kot so najvišji Stol ali Hochstuhl po nemško z 2236 metri višine, pa Golica in Kepa, ki ji na koroški strani rečejo Jepa in nemško govoreči Mittagskogel, Begunjščica, Košuta, Obir ali Ojstrc z nemškim imenom Hochobir, Peca in že omenjeni Uršlja gora, Boč in Donačka gora. To so vrhovi, na katere lezejo ljudje s severne in južne strani in si na vrhu delijo užitke in poglede na obe strani gora.

Čez Karavanke vodi pot do Jadrana

V zgodovini so se narodi vojskovali za Karavanke. Nič čudnega, saj so že davno nazaj ugotovili, da vodi čez Karavanke, ki so zadnja gorska pregrada na poti od središča Evrope so Sredozemskega oziroma Jadranskega morja, najkrajša pot iz Evrope do že omenjenih morij. Čez Karavanke so vodile prve trgovske poti z juga priti severu Evrope. Na Karavankah, na območju Ljubelja, so se leta 1813 udarili koroški brambovci in Napoleonovi vojaki, ki so tod doživeli usoden poraz, ki je pomenil začetek konca Ilirskih provinc. Na Karavankah so se slovenski fantje in možje tolkli za slovensko zemljo in slovenski jezik na Koroškem in po drugi svetovni vojni določena meja na Karavankah je dokončno razdelila slovensko narodno telo na del, ki je ostal v Sloveniji, in na del, ki je postal del Avstrije. In po drugi svetovni vojni, ko je že zavladal mir, so bile prav na območju Karavank postavljene vojaške utrdbe, ki bi zaustavile morebiten prodor vojaštva z jugoslovanske strani na Koroško. Še v zadnjem desetletju preteklega stoletja je bil ta strah nočna mora marsikaterega prebivalca sosednje dežele. Danes nas drug drugega ni več strah, ampak so se oboroženi varuhi meje znova pojavili na Karavankah zaradi drugih razlogov. Svetovni vojaški in politični mešetarji so poslali na beg v obljubljeno Evropo, tudi čez Karavanke, na tisoče ljudi.

Vir navdiha za literate, umetnike, glasbenike ...

Karavanke niso le pojem za ločevanje, za sovraštvo, nezaupanje in vojne. Karavanke so vir navdiha. Neverjetno, koliko literatov, umetnikov in glasbenikov vseh vrst je bilo doma na obeh straneh Karavank. Spomnimo se legendarnih Avsenikov, ki v eni od svojih viž pojejo: »Lepe ste, ve Karavanke, rad vas bom vedno imel.« In na koroški strani Pavla Kernjaka. Oba sta bila samouka in oba sta zorela v vznožju teh gora. Otroci Karavank so pesnik France Prešeren, pisatelja duhovnika Fran Saleški Finžgar in Janez Jalen, eno prvih slovenskih peres Anton Tomaž Linhart in na slovenski strani Koroške Lovro Kuhar oziroma Prežihov Voranc ter Primož Suhodolčan. Na koroški strani so bili doma Ziljana Matija Majar - Ziljski in Urban Jarnik, v odmaknjenih kapelskih grapah pa Valentin Polanšek, Maja Haderlap in Florjan Lipuš. Malo dlje naprej, tudi pod Peco, je bila doma pesnica Libuškega polja Milka Hartman. Le redko najdemo kraje, kjer bi se tako zgoščeno rojevala velika imena najrazličnejših zvrsti umetnosti. Te gore, v katere se zarezujejo grape in doline, so resnični vir navdiha in ustvarjalnosti.

Gorovje povezovanja

Srčno upamo, da bodo postajale Karavanke še naprej gorovje povezovanja. Južno in severno stran povezujejo ceste in dva predora: železniški in cestni na Hrušici. Čez štiri leta bodo Karavanke znova preluknjane z dodatno cevjo cestnega predora. Čez Karavanke in skoznje se dnevno vozi na stotine ljudi s trebuhom za kruhom, žal veliko več z naše na ono stran. Naši dijaki in študentje študirajo na Koroškem, vedno več Korošcev pa v Ljubljani. Celovec in Ljubljano že tri leta povezuje avtobus. Veliko je osebnih znanstev, sorodstvenih zvez. Deželi na severni in južni strani Karavank sta turistično zanimivi, poleti in še zlasti pozimi. Sosedje na severni strani Karavank bodo pomagali pri organizaciji svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju leta 2023 v Planici. Na mnogih področjih skupaj skrbimo za varovanje narave, kulturno dediščino, varno življenje in organizacijo pomoči, če bi jo kdo na tej ali oni strani potreboval.

Pa še nekaj povezuje ljudi pod Karavankami: narodova bit, kultura in jezik. Na severni strani Karavank, v osrčju teh gora, živijo Slovenci, ki se borijo za svoj obstoj, za jezik in kulturo. Kdor še ni bil tam, ne more vedeti, da se morajo oni tam za stvari, ki se zdijo nam vsakdanje, samoumevne, boriti! Bratje in sestre smo v narodu, v kulturi, navadah in jeziku, čeprav so med nami visoke gore. Nismo daleč vsaksebi. Samo drug k drugemu je treba. Tako bodo Karavanke še nižje in še bolj skupna gora nas, ljudi, ki živimo v njihovem podnožju.