Gorski svet zahodno od Kepe

Veriga Karavank je dolga več kot sto dvajset kilometrov in se začne pri tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Italijo in zaključi na Hrvaškem. Tokrat predstavljamo nekaj zanimivih, a manj znanih vrhov, ki pa so vredni obiska.

    besedilo JELENA JUSTIN

Za Slovence so bili vrhovi zahodno od Kepe dolga desetletja nedostopni, saj je tam potekala meja, zato je bilo področje zaprto za planince. Po osamosvojitvi je ta del Karavank postal dostopen, a so se v prvih letih steze zaraščale in samevale. Danes je precej drugače, čeprav je na slovenski strani ta del Karavank, zahodno od Kepe, nemarkiran. Iskreno upam, da bo tako za vedno ostalo. Steze so sicer dobro vidne, a za občutek, kam gremo, je potrebnega nekaj smisla za orientacijo. Ko smo enkrat na grebenu, so nam odlični smerokazi mejni kamni med slovensko in avstrijsko stranjo. Če se držimo teh, se ne bomo izgubili.

Vrhovi zahodno od Kepe, ki so v zadnjih letih pogosto obiskani, so Kresišče, Maloško poldne, Trupejevo poldne in Vošca. A vendar tisti del grebena do Korenskega sedla bolj sameva kot ne, skriva pa zanimive, manj znane vrhove, s katerih se odpira čudovit razgled na vršace Julijskih Alp. Taki vrhovi so Jerebikovec, Kamnati vrh, Visoka in Nizka Bavha. Da s slovenske strani obiščemo vrhove, je najbližje izhodišče Korensko sedlo, logistično pa nas ob vrnitvi čaka nekaj kilometrov odvečne makadamske ceste. Lahko se povzpnemo tudi iz Kranjske Gore, a premagana višinska razlika bo bistveno večja.

Na Jerebikovec

Odpeljemo se do nekdanjega mejnega prehoda Korensko sedlo, kjer pri prvi opuščeni stavbi na desni strani, tik pred prehodom, parkiramo. Če bomo obisk načrtovali v pašni sezoni, previdno prestopimo ogrado, ki jo omejuje električni pastir. Vzpenjamo se ob potoku, ko kar naenkrat pred seboj zagledamo stezo, ki se začne v okljukih dvigovati. Prijetna pot, lahko sledljiva in vzdrževana, nas pripelje na gozdno cesto, ravno na ovinku. Zavijemo levo, nekaj deset metrov, ko spet zagledamo stezo, ki nas popelje desno v breg. Pot je na začetku dobro vidna, nato sledljivost izgine. Svetujem, da se držimo bolj desno. V vsakem primeru moramo priti na vrh grebena. Stezic je ogromno in vse vodijo navzgor. Tik pred Jerebikovcem pogledamo v nedrje doline Tamar, na koncu katere kraljuje Kristal, kot ogromno ljudi reče Jalovcu. Jaz mu pravim kar Diamant. Odpre se tudi pogled na greben Mojstrovk in Travnika ter greben od Struga do Velike Ponce, za njimi pa k nebu kipi Mangart. Travnik, na katerega bomo stopili, označuje naš vrh, Jerebikovec (1617 m n. m.). Vrh navduši z mirom in tišino. Prehodimo ga in sestopimo na sedlo Rekarščica (1554 m n. m.), kjer je avstrijska lovska koča. Nadaljujemo kar po grebenu do gozdne ceste, kjer zasledimo oznako poti 603 (oz. 03), ki vodi na Kamnati vrh. Gre za avstrijske smerokaze, saj so s severne strani ti vrhovi v večini markirani.

Za Slovence so bili vrhovi zahodno od Kepe dolga desetletja nedostopni, tam je potekala meja, zato je bilo območje zaprto za planince.

Na Kamnati vrh, na Visoko in Nizko Bavho

Sledimo cesti, na koncu katere nas smerokaz usmeri ostro desno po gozdnem slemenu. In že smo na vrhu Kamnatega vrha (1647 m n. m.). Drevje okoli vrha nam ne privošči nobenega posebnega razgleda. Po travnatem slemenu se spustimo mimo mejnih kamnov, ki jim zvesto sledimo. Pri mejnem kamnu številka 179/01 se pot usmeri desno in se spusti skozi pas gozda do poseke. Na tem mestu je razgled več kot čudovit, saj se pred nami razpre veriga vzhodnih in zahodnih Julijcev, od Kukove špice pa vse tja do Montaža. Tik pred seboj zagledamo poseko, preko katere se bomo povzpeli na Visoko Bavho. V tem delu je zaradi zaraščenosti težko slediti mejnim kamnom, zato do ceste, ki jo vidimo, sestopimo kar po zvoženem kolovozu. Na cesti zavijemo desno in nadaljujemo sestop skozi gozd. Ko dosežemo dno, se pot spet postavi pokonci, kjer v strmem vzponu dosežemo Visoko Bavho (1647 m n. m.). Če z njenega vrha pogledamo nazaj proti Kamnatemu vrhu, bomo na njegovi južni strani videli grozeč podor. Z Visoke Bavhe strmo sestopimo na sedlo Bavhica (1531 m n. m.), kjer je ličen zasebni vikend. Na naši desni strani je gozdna cesta, ki nas proti vzhodu popelje skoraj do Jureževe planine. S sedla nadaljujemo ob mejnih kamnih, strmo do vrha Nizke Bavhe (1642 m n. m.). S travnatega vrha, ki nudi čudovit razgled na Julijce, se po travniku povzpnemo še do prostrane planine Grpišce (1676 m n. m.). Od tod nas čaka spust na sedlo Dolič (1612 m n. m.), od tam pa strm vzpon do Tamarče (1728 m n. m.). Skozi drevored dreves se sprehodimo do rajske Vošce (1737 m n. m.), planine, ki je v vseh letnih časih dobro obiskana. Sploh je lepa jeseni, ko žarijo macesni, pozimi pa nudi obilo užitkov turnim smučarjem in krpljarjem. Zasluženi počitek ob ruševinah nekdanjega pastirskega stanu nam bo dobro del, sploh, ker nam Vošca nudi tako čudovit razgled. Pred nami se bo razprostrla veriga vršacev, ki tako dobrohotno in spokojno že stoletja navdušujejo s svojo mogočnostjo, od Kukove špice, Široke peči, Oltarjev, Špika do Razorja, Prisojnika itd.

Z Vošce se spustimo do Jureževe planine, potem se po panoramski cesti, ki od Korenskega sedla pelje do Železnice, vrnemo na izhodišče.