Kozolci

    besedilo URŠA PETERNEL

»Če danes v kozolcih namesto sena pogosto vidimo reklamne plakate, pa je nekoč gorenjski kmet to napravo izkoristil za sušenje mnogih kmetijskih pridelkov. Še vedno velja, da je v kozolcu posušena mrva (seno ali otava) boljša od posušene na tleh. V kozolcih so se sušila vsa žita – ječmen, pšenica, rž, oves, proso, ajda ...«

Tako pripoveduje Klemen Klinar, eden od avtorjev v knjigi oziroma priročniku Od stoga do kozuca, ki je nedavno izšla pri Razvojni agenciji Zgornje Gorenjske. V njej so posebno pozornost namenili kozolcu kot pomembnemu delu kulturne dediščine tudi na Gorenjskem.

Kot je dejal Klemen Klinar, so v okviru projekta pripravili vzorčni popis kozolcev v sodelujočih gorenjskih občinah. V 18 naseljih so tako popisali 569 kozolcev, ugotavljali tip, lokacijo, umestitev v prostor, orientacijo slemena, stanje njihovih gradbenih elementov ... Kozolce so v preteklosti zvečine postavljali ob poteh, pod pobočji, umeščeni pa so tako, da niso v napoto pri kmečkih opravilih. Prav tako so raziskovali, kakšne vrste kozolcev imamo na Gorenjskem, v kakšnem stanju so, iz katerih gradbenih elementov so sestavljeni, ali imajo kakšne posebnosti, morda nabožna znamenja, letnice …

Projekt pa je imel tudi povsem praktičen namen, pripravili so namreč več delavnic in predavanj, na katerih so lastnikom kozolcev predstavili, na kakšen način jih je smiselno obnoviti, praktična navodila za obnovo in vzdrževanje kozolcev pa so vključili tudi v priročnik.