Liharda Kamenska

V okviru čezmejnega evropskega projekta SmartTourist bo izšla tretja knjiga, v obliki romana predstavljena življenjska zgodba Liharde Kamenske, koroške svetnice iz desetega stoletja. V nemščini jo je napisala Regina Schaunig.

    besedilo BOJAN WAKOUNIG

Obdobje na prelomu iz prvega v drugo krščansko stoletje, čas med 10. in 12. stoletjem, prav gotovo ni bila samo era moških zavojevalcev, cerkvenih velmož in možatih učenjakov. Dobo so zaznamovale in s svojim znanjem in sposobnostmi obogatile tudi ženske. Hildegarda Bingenska, pesnica, skladateljica, učenjakinja in redovnica na Nemškem na primer, ali pa Ema Krška, plemkinja in dobrotnica na tedaj še izrazito slovenskem Koroškem. In Liharda Kamenska, prav tako koroška plemkinja iz Podjune. Dobrotnica in svetnica, ki jo Korošci častijo še danes in ki njej v spomin na začetku februarja mečejo kruhke med ljudi. In ki je verjetno bila tudi sorodnica Eme Krške. O njej je koroška pisateljica Regina Schaunig napisala življenjsko zgodbo v obliki romana Liharda.

Liharda Kamenska z nemškim imenom Hildegard von Stein se je rodila okoli leta 910, umrla pa 5. februarja leta 985, po Antonu Martinu Slomšku pa prav tako na god sv. Agate, vendar šele leta 1024. Bila je žena plemenitega Albuina (tudi: Alboina), gospodarja gradu Prosnica pri Škrbini na vzhodnem koncu Gur, koroškega hribovja severno od reke Drave. Njun najstarejši sin Albuin je bil eden prvih škofov v južnotirolskem Brixnu, bil je torej na čelu škofije, ki je stoletja imela v lasti gorenjski biser Bled.

Zavrnjen snubec se je Lihardi maščeval

Legenda o Lihardi se je skozi stoletja ohranjala v ustnem, seveda slovenskem izročilu, saj je prebivalstvo koroške Podjune do dvajsetega stoletja skoraj v celoti govorilo samo slovensko, o njej je pisal tudi Anton Martin Slomšek, najprej v Djanju svetnikov božjih, potem pa obširneje še v Drobtinicah. Med odsotnostjo njenega moža Albuina naj bi Lihardo zalezoval njegov brat Pero, a žena je ostala stanovitna in ni podlegla njegovemu dvorjenju. Zavrnjeni snubec se je odločil se maščevati in ko se je Albuin vrnil na grad Prosnica, je Lihardo zatožila zlobna dekla Lupa, češ da žena svojemu možu ni bila zvesta. Ta se je tako razsrdil, da je ljubosumen in v besu vrgel Lihardo in njeno deklo Dorotejo skozi okno v prepad. A angeli so ju prestregli in ju odnesli v graščino na skali v Kamnu (Stein) na drugi, južni strani Drave. Po čudežni odrešitvi je Liharda sklenila, da bo odtlej živela na Kamnu.

Ko je Albuin zagledal okamenelo deklo Lupo, je uvidel svoj zločin in se skesal. Zjokal se je in prelil toliko solz, da je oslepel. Liharda mu je tedaj že odpustila, prosila ga je le, da naredi pokoro. Slep je odšel na romanje v Oglej, Rim, Santiago de Compostela in v Jeruzalem, ob vrnitvi pa je umrl v Mohličah (Möchling), čisto blizu doma, kjer je pokopan v tamkajšnji cerkvi. Njegova vdova Liharda je po tistem skrbela za otroke, služila Bogu in pomagala revežem, katerim je njen grad postal pribežališče. Slomšek je o njej zapisal: »Bila je usmiljena mati Slovencev, kateri so ob krajih Drave živeli, in tudi po svoji smerti jih pozabila nij, kajti je sporočila, naj se vsako leto na dan njene smerti ubogim gosti narede, ki se na Kamenu pri božjem opravilu snidejo.«

Metanje kruhkov za srečo in zdravje

Spomin na Lihardino dobrodelnost je ohranjen še danes s tradicijo »metanja štrucejev « ali »metanja kržejev.« Vsako prvo nedeljo v februarju se verniki (in nedvomno tudi manj verni) po nedeljski maši zberejo pred cerkvijo na Kamnu blizu Klopinjskega jezera, da prejmejo blagoslovljene kruhke, tako imenovane štruceje ali kržeje. Po tradiciji so pečeni z rženo moko, toda kakor pravi škocjanski župnik Mirko Isopp, ki je pristojen tudi za kamensko župnijo, danes pogosto uporabljajo že mešano, pšenično-rženo moko. Po ljudskem verovanju naj bi blagoslovljeni kruhki varovali pred uroki, udarom strele in nezgodami v gorah, pomagali naj bi tudi živalim, zaradi česar kruhke še danes kmetje dajejo za hrano živini, prinašali pa naj bi tudi srečo in obvarovali pred nesrečami. Zato jih med drugim dajo tudi v avtomobile. Vsako leto tako porazdelijo in blagoslovijo dobrih tri tisoč štrucejev ali kržejev, kakor pravi župnik Isopp.

Potem ko je Hans zaključil svojo pripoved in sem jo prebrala njegova zakonska žena Mirka, imenovana Doroteja, se mi je zdelo potrebno, da še marsikaj dodam. Moj dobri Hans, ki je kmalu zatem umrl, je vedno rad sprejel kakšen moj nasvet. Vendar pa je v svojih pergamentih povsem pozabil, da bi podrobneje spregovoril o blagodejnem delovanju naše gospe, Liharde Kamenske, plemenite soproge njegovega gospodarja Albuina. Hans je tudi pustil marsikaj vnemar, kar se tiče življenjskih okoliščin žensk. Ker so pergamenti bili že popisani, sem se odločila, da z njih strgam nekaj poglavij in na njihovem mestu pripovedujem o grofici Lihardi Kamenski.

Prikaz obdobja, kulture in družbe pred tisočletjem

Avtorica romana Liharda Regina Schaunig, študirala je germanistiko, splošno in primerjalno jezikoslovje ter filozofijo, je knjigo zasnovala tako kot življenjepis Liharde Kamenske kakor tudi kot poglobljeno ilustracijo njenega obdobja. V desetem stoletju je iz kneževine Karantanije, ki je tedaj že dolgo bila pod frankovsko nadoblastjo, leta 976 nastala vojvodina Koroška, v tistem času so prav na Koroškem nastali Brižinski spomeniki, najstarejši ohranjeni zapis v slovenskem jeziku, kljub dobrim dvem stoletjem pokristanjevanja se je še vedno držala stara vera v poganske bogove, slovenščina pa je tedaj bila še veljaven deželni jezik na Koroškem. Tema knjige je zato tudi odnos med slovenskim in nemškim prebivalstvom ter pokristjanjevanje karantanskih Slovencev.

Liharda Kamenska je bila, kakor pravi avtorica, med redkimi ženskami, ki so imele pomembno vlogo tudi v družbi. »Ko sem brala legendo o njej, sem začutila željo, da to koroško slovensko ljudsko svetnico vzamem iz njenega ''temnega stoletja'' in ji – po več kot 1000 letih – spet dam besedo. « Pri tem ji je šlo za »čim bolj zanesljivo rekonstrukcijo njene življenjske zgodbe in okoliščin ter za prikaz obdobja, kulture in družbe. Nastal je torej zgodovinski roman, lahko pa rečemo tudi ženski roman, čeprav je zasnovan tako, da bralec lahko preklaplja med žensko in moško perspektivo.«

Brezplačen prenos e-knjige