Miklavova Lipa

V okviru čezmejnega projekta Interreg Smart Tourist, katerega del je tudi pričujoča priloga Karavanke, bo izšlo devetnajst knjig. Prvi dve bosta pravkar prišli iz tiskarne – ponatis zgodovinskih povesti Frana Zbašnika v slovenskem izvirniku in nemškem prevodu.

    besedilo BOJAN WAKOUNIG
    fotografija BOJAN WAKOUNIG, JUSTINE HRIBERNIK, MOHORJEVA HERMAGORAS

»Bilo je v soboto, 23. septembra leta 1473. Čeprav se je bližala torej že jesen, je bilo vendar še prav toplo. Nebo je bilo temno modro in v pravem pomenu čisto kot ribje oko. Niti najmanjšega oblačka ni bilo videti na nebesnem oboku. Ob takih dneh se od Miklavovega doma očesu odpira krasen pogled na razne gorske velikane. Na desno, to je že skoraj proti severu, se vidi Obir s svojim široko razprostrtim grebenom. Na jugozahodni strani strmi koničasti Storžič v nebo, a še bolj tja na desno dviga navpična Košuta svoja dva rožička kvišku. Na vzhodu imaš ponosno Olševo, a proti jugu ti srečuje oko najkrasnejše gozde, ki so bili včasih še vse drugače zarasli, kot so dandanes.
Bilo je še zgodaj zjutraj in zrak je bil torej še čist. Vsaka posamezna brazda na snežnikih se je dala razločiti in človeku se je zdelo, kakor bi se bile gore za nekoliko kilometrov približale, tako dobro so se videle vse podrobnosti na njih.
Toda pri Miklavu ni bilo danes nikogar, ki bi bil opazoval gore in se veselil lepega razgleda. Nad hišo se je razprostiralo jasno nebo, v hiši pa so imeli hudo uro in bliskalo se je in grmelo. Jezni pogledi so švigali kakor strele sem ter tja in čulo se je rohnenje in ropotanje, ki je res spominjalo na grom. Človeški rod si je pač od nekdaj enak in nespametno je misliti, da se je skozi stoletja kdove kaj spremenil. Spremenil se je morda nekoliko po svojih zunanjih odnosih, v bistvu pa je človeška narava vedno ena in ista. Ista nagnjenja, iste strasti, iste dobre in slabe lastnosti je imel človek že pred stoletji,  kakor jih, ima še danes!«

»Toda pri Miklavu ni bilo danes  nikogar, ki bi bil opazoval gore in se veselil lepega razgleda. Nad hišo se je razprostiralo jasno nebo, v hiši pa so imeli hudo uro in bliskalo se je in grmelo. Jezni pogledi so švigali kakor strele sem ter tja in čulo se je rohnenje in ropotanje, ki je res spominjalo na grom.«

Zgodba, ki je šla iz roda v rod

Tako se začenja povest Miklavova lipa – v izvirniku sicer Miklova lipa – pisatelja Frana Zbašnika, ki je leta 1903 kot večernica izšla pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu. Zgodba naj bi nastala po resničnih dogodkih, po takih, kakršne so v družini pri Miklavu v Lepeni, visoko nad Železno Kaplo na Koroškem, pripovedovali iz roda v rod. In kakor jih je gospodar domačije Florijan Miklav povedal pisatelju Zbašniku (1855–1935) ob koncu 19. stoletja. Tisti Florijan, o katerem bo na tem mestu še govora in ki je posebej zaslužen za to, da so korenine Miklavovih v Lepeni tako čvrsto ohranjene. Dokumentirano ohranjene.
Sicer pa še kratko nazaj k povesti in njenim zgodovinskim ozadjem. Pravijo, da sta se v tistih časih, ko so turški vpadi ljudem na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem bili v strašansko nadlogo, tedanji gospodar pri Milklavu Florijan, ja, tudi on je bil Florijan, in njegova mlada žena Matilda hudo sprla. Biti je moral res temeljit prepir, saj je žena Matilda zapustila svoj dom in pobegnila k svojim staršem v dolino. A prav tistega dne, bilo naj bi to leta 1473, so na Koroško čez Jezersko pridrle turške horde, morile, požigale in lovile ljudi. Ujeli so tudi Matildo. Kazala se ji je že najtemnejša prihodnost, ko je bila po čudežu osvobojena. Vrnila se je na svoj dom pri Miklavu, njen presrečni mož Florijan pa je v zahvalo zasadil lipo, kakor so pripovedovali iz roda v rod.
»Florijan je res šel drugi dan v gozd in izkopal tam lepo mlado, ravno lipo in jo prinesel domov. Zasadil jo je na kraj, od koder bi se videla, če bi zrasla, daleč naokoli. In lipa je res lepo uspevala. Razraščala se je od leta do leta in se je sčasoma razvila v veličastno drevo. Mogočna, krasna lipa dviga svoj ponosni vrh proti nebu in široko razprostira svoje košate veje. Kdor zaide sem gor, se čudi temu veličastnemu drevesu, ki je znano pod imenom Miklavova lipa.« Tako je Fran Zbašnik zaključil povest, v kateri je literarizirano obdelal stoletja staro izročilo.

Kljubujejo tudi današnjim viharjem

Mogočne lipe, ki naj bi bila zasajena leta 1473 in ki naj bi bila tako velikanska, da jo je s svojimi rokami lahko objelo kar pet mož, danes žal ni več. Podrl jo je mogočen vihar leta 1919. Miklavov rod pa na domačiji danes še vedno trdno živi. Vztraja in kljubuje današnjim viharjem. Na domačiji, vpeti v strmino visoko nad dolino, danes gospodarita Zdravko in Lisi Miklau. Pri Miklavovih so tako ena redkih domačij, kjer se še danes skladata hišno ime in priimek, četudi je slednji uradno zapisan na nemški način. 
In pri Miklavu so tudi med zadnjimi štirimi kmetijami v Lepeni, kjer se še danes poklicno ukvarjajo s kmetijstvom. »A to v resnici velja le za moške, na dveh domačijah ženi namreč že hodita v službo,« dodaja Lisi. A hkrati zaskrbljeno pove, da ni prepričana, da bodo tudi v desetih letih še lahko živeli samo od kmetovanja. V lasti imajo sicer 110 hektarjev gozda, od tega večino v strmini, kar štirideset hektarjev pa jim je podrl vihar tik pred božičem leta 2017. »Potem pa se je zaredil še lubadar. Četudi smo sami hitro počistili prizadeti les, pa kakšen sosed na svojem ni bil tako marljiv. Lubadar pa ne pozna meja.« Mož Zdravko in sin Štefan, ki bo prevzel Miklavovo domačijo, sta zato zadnje čase skoraj samo še v gmajni, motorna žaga v njunih rokah poje in rohni cele dneve. Ujma izpred dveh let je korenito spremenila tudi podobo narave, namesto nekdaj značilnega gozda se danes na širnih posekah razprostirajo goličave, v pobočja pa so se dodatno zarezale široke gozdne ceste za spravilo lesa s sodobnimi tovornjaki. »Če bo šlo tako naprej, se bojim, da bo vsa prisojna stran Lepene ostala brez dreves,« pravi Lisi Miklau. Les pa je kmetom v kapelskih grapah skozi stoletja zagotavljal samostojnost, bil je njihova varna naložba v prihodnost. Do usodnega viharja leta 2017.

Pravočasna investicija je danes močen steber

Danes sta Zdravko in Lisi Miklau vesela, da sta pred desetimi leti investirala in postavila nov hlev. Čeprav se jima je tedaj marsikdo smejal, češ kdo danes še stavi na kmetovanje. Pri Miklavu sedaj redijo 54 goved pasme angus, ki jih zakoljejo in predelajo na lastnem posestvu. Goveje meso, znano po svoji fini marmoriranosti, mehkobi in sočnosti, prodajajo v glavnem gostinstvu, s tem pa si kmetija zagotavlja vsaj delno neodvisnost od ta čas težavnih razmer na trgu lesa.
Četudi skrbi ne manjka, pa Lisi Miklau ni žal, da se je pred 35 leti primožila na kmete. Kmetovanja se je celo morala priučiti, saj so pri njej doma bili to, na kar so kmečki gospodarji nekdaj zvrha gledali in čemur se je včasih reklo kajžarji, danes pa je velika večina vesela, da ima opravka le s svojo kajžo, čemur se lepše reče hiša in s čimer po navadi ni dela od jutra do večera. »Z velikim veseljem sem postala kmetica in še danes to delam z veseljem.« Obenem pa se je z možitvijo naučila tudi slovenščine, saj je njena materinščina nemščina. V zakonu so se Zdravku in Lisi rodili štirje otroci, sinova Štefan in Florijan ter hčerki Katarina in Kristina.
Mogoče bo Štefan kdaj moral celo v službo, ker se je vse teže preživljati zgolj s kmetijo, razglablja Lisi in pravi, da bi to bilo prvič v stoletni zgodovini Miklavovih. A obenem današnjih težav noče obešati na veliki zvon, »če primerjam to s problemi v preteklosti, se to vse spet relativizira.« In gospa ve, o čem govori, za to ima trdne dokaze. Našla jih je v stari kmečki skrinji.

Najmanj petsto let že na svojem

Vedno se je v hiši govorilo, da je nekdo zapisal zgodovino, a kje naj bi ti zapiski bili, ni vedel nihče. Ko je Lisi Miklau pred leti na Koroški kmetijski zbornici opravila zgodovinski seminar, so udeležencem naročili, naj doma brskajo za starimi dokumenti. Šla je v kaščo, staro kmečko shrambo, in, kakor se spominja, »slučajno pogledala v kmečko skrinjo. V njej je bila vsa mogoča stara šara – in ko sem vse izpraznila, sem na dnu odkrila stare papirje.« Sveženj starih dokumentov, med njimi je najstarejši iz leta 1522. Na listini potrjuje prošt samostana v Dobrli vasi v Podjuni predajo posestva v roke »Petra, sina starega Miklava na Miklavovi kmetiji«. Celo točen dan je dokumentiran. Bil je to 22. april leta Gospodovega 1522. Še tri leta in Miklavovi bodo dokazano že petsto let na svoji domačiji, korenine pa segajo zagotovo še nekaj stoletij globlje v zgodovino.
Zbral je vse te stare listine in jih najbrž tudi shranil v kmečki skrinji Florijan Miklav, gospodar domačije s konca 19. in začetka 20. stoletja, o katerem je že tekla beseda na začetku tega zapisa. Florijan Miklav je bil tudi tisti, ki je moral pred natanko sto leti po silovitem viharju pospraviti stoletja staro lipo, ki jo je zasadil njegov prednik in soimenjak leta 1473 po vrnitvi žene Matilde iz turškega ujetništva. Iz lipe je naredil deske, iz njih pa med drugim še danes ohranjeni čebelnjak. »To je čisto poseben občutek, kadar primeš les, ki je začel rasti pred več kot pol tisočletja,« s spoštovanjem govori o zgodovini in njenih pričah pri Miklavu današnja gospodinja Lisi.

Šla je v kaščo,  staro kmečko shrambo, in, kakor se spominja, »slučajno pogledala v  kmečko skrinjo. V njej je bila vsa mogoča stara šara – in ko sem vse izpraznila, sem na dnu odkrila stare papirje.« Sveženj starih dokumentov,  med njimi je najstarejši iz leta 1522.

Angel pozabe in rod Miklavovih

Zbiratelju dokumentov Florijanu Miklavu je njegova žena rodila trinajst otrok, pri zadnjem porodu pa je umrla. Gospodar se je na novo poročil, druga žena je v zakon pripeljala hčerko. Ko je odrasla, pa se je zaljubila v očimovega, torej Florijanovega sina iz prvega zakona. In ker nista bila v krvnem sorodstvu, sta se lahko poročila. Rodilo se jima je deset otrok, med njimi je bila tudi Mici, ki se je pozneje omožila na Vinklovo domačijo v Lepeni. V literarno zgodovino se je zapisala kot babica pisateljice Maje Haderlap, ki jo je v svojem nagrajenem romanu Angel pozabe opisala podrobno in z veliko naklonjenostjo.
Očeta Vinklove Mici in starega očeta današnjega gospodarja pri Miklavu Zdravka pa je doletela sila tragična usoda. V isti noči, 17. decembra leta 1937, ko mu je žena v Celovcu rodila sina, Zdravkovega očeta, so ga cariniki ustrelili na domači zemlji. Po nedolžnem se je znašel med kontrolo tihotapcev in orožnik je prehitro dvignil in – v veliko nesrečo – tudi sprožil orožje. Da bi na kmetiji lahko preživeli, se je vdova poročila s pokojnikovim bratom – in Miklavov rod se je lahko neprekinjeno nadaljeval. Z žilavostjo in kmečkim ponosom kljubujejo težavam in se spretno soočajo z novimi izzivi.
Tako kakor na primer v društvu Coppla Kaša, ustanovljenem leta 1994. V tistem letu je Avstrija glasovala za vstop v Evropsko unijo, kmetje v občini Železna Kapla - Bela so se na nove čase pripravili z združenjem, ki trži njihove domače pridelke – od domačih rezancev do mesa ali ovčje preje. Vsak september pripravijo tudi veliko kmečko tržnico, Praznik Copple Kaše. Ime Coppla Kaša je sicer sestavljeno iz srednjeveškega zapisa imena Kaple – Coppl – ter iz narečnega izraza za kaščo, značilno kmečko shrambo v grapah okoli Železne Kaple. Od samega začetka je Lisi Miklau s Copplo Kašo povezana najtesneje, dolga leta je bila tudi njena predsednica.

Spet izšla Miklavova lipa in Pogreb

A vrnimo se za konec še k povesti o Miklavovi lipi. Kot že zapisano, je leta 1903 izšla kot 55. večernica Mohorjeve. Leta 1970 je ponovno bila objavljena v devetih nadaljevanjih v celovški reviji Družina in doma, spomin na nekdanjo večernico pa je potem zbledel. Nikjer ni bilo več kakšnega izvoda knjižice iz leta 1903. Očitno edini ohranjeni izvod se je naposled dalo izbrskati v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, dokler ni direktor celovške Mohorjeve družbe Karl Hren v arhivu ustanove našel še dveh originalnih izvodov. Enega danes s ponosom hranijo na Miklavovi domačiji, ki v zgodbi igra osrednjo vlogo.
Povest o Miklavovi lipi bo skupaj s še eno povestjo Frana Zbašnika, Pogreb (tudi ta se dogaja v kapelskih grapah), izšla v slovenskem izvirniku ter v nemškem prevodu (Miha Traunik in Julija Schellander-Obid) v knjižni obliki v sklopu čezmejnega projekta Smart Tourist, pri katerem sodelujejo Gorenjski glas, celovška Mohorjeva ter računalniško podjetje xamoom. Javnosti bodo obe knjigi predstavili v petek, 25. oktobra 2019, ob 14.30 pri Miklavu v Lepeni pri Železni Kapli (Lepena 3).