Mimi Malenšek

Ob stoti obletnici rojstva plodovite pisateljice in prevajalke Mimi Malenšek (1919–2012) je v zbirki Znameniti Podbrežani izšla monografija V vročem soncu vonj pelina. Izdalo jo je Kulturno društvo (KD) Tabor Podbrezje, ravno s tem krajem in Podbrežani je bila Malenškova iskreno povezana. Rodila se je v Dobrli vasi na Koroškem ...

     besedilo SUZANA P. KOVAČIČ
     fotografije TINA DOKL

Bil je 8. februar 1919, ko se je rodila Mimi Malenšek v Dobrli vasi na Koroškem: »... v kraju torej, kjer so prevladovali slovensko govoreči prebivalci, a je imel tedaj še nejasno usodo; ko se je razjasnila, pa je pripadel novi državi Avstriji – sveži, močno obrezani in skrčeni republiki Avstriji. Oče je bil s te strani nove meje, z otrokovo materjo pa kmalu sprt. Končno sta se dogovorila tako, da so dete iz Dobrle vasi dostavili na jug, do Jesenic, nato pa jo je prevzel oče in odnesel naprej, ne prav daleč, na pol poti od Jesenic do Ljubljane, v Podbrezje. Ampak v novo državo Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma v Jugoslavijo. Zakaj oče in kje je skrita mama? Ta prvina sodi v svet, ki ga je vojna spravila s tira. Zveza med mladim moškim in žensko se je spletla v zasilni bolnici, kjer se je on zdravil, ona pa je bila bolničarka, in v času, ko je bil njen prvi fant odsoten, v vojski, pogrešan, verjetno padel. A potem se izkaže – ko je ona že noseča, in to z drugim –, da prvi ni mrtev. Živ je in prihaja domov! Tako se mlada ženska znajde v hudi, dvojni dilemi: v precepu med dvema fantoma ter za nameček še v dilemi, ali ostati z otrokom ali brez njega. Sprejme odločitev – ki jo bo potem zelo težila –, da ne more razočarati tistega, ki je vstal od mrtvih, in raje prizadene tistega, s katerim ima otroka. Pa seveda tega otroka, ki ga nato kot trimesečnega dojenčka odpošljejo čez hribe, ne prav daleč, toda v drugo državo in v druge kraje, na očetov dom ...« so besede o »Gorenjki s koroško senco« vklesane v monografijo. 

Domačega kruha nikdar ne pozabiš

Na otroška leta pri očetu Francu v Podbrezjah je imela Mimi lepe spomine. Po srednji šoli, ki jo je opravljala najprej v Tržiču in nato v Kranju malo pred drugo svetovno vojno, je delala pri časopisu Naša moč. Od konca vojne naprej se je posvečala večinoma pisateljevanju in v svojem dolgem ustvarjalnem obdobju prelila v besede svoja življenjska spoznanja in izkušnje. Malenškova je kasneje živela v Ljubljani, a so se s Podbrežani stkale tako tesne vezi, da je postala najprej častna članica KD Tabor Podbrezje, potem tudi častna občanka občine Naklo. Podbreški knjižnici je zapustila svoj celotni pisateljski in prevajalski opus. Umrla je 13. aprila 2012 v Ljubljani, na njeno željo so jo pokopali ob očetu v grobu pri farni cerkvi sv. Jakoba v Podbrezjah. Leta 2013 so pred farno cerkvijo odkrili njen doprsni kip, vanj so vklesane njene besede: Domačega kruha nikdar ne pozabiš.

Monografija darilo pisateljici

Monografija, darilo KD Ta­bor Podbrezje pisateljici, je v dobri polovici raziskovanje Alenke Puhar, ki se je posvetila življenju in delu Mimi Malenšek. Monografijo je uredil Jožef Perne, ki se Malenškove spominja kot spoštovane gostje, iskrive sogovornice in modre učiteljice, ki je rada in pogosto obiskovala kulturne dogodke v Podbrezjah. »Zdaj simbolno zopet prihaja nazaj in se vrača z monografijo.« Avtorji krajših prispevkov v monografiji so prijatelji, sorodniki, vaščani ...: Milan Debeljak, Marta Frantar, Niko Grafenauer, Berta Golob, Janez Janša, Meta Kušar, Nataša Kne Leben, Neža Maurer, Stane Mihelič, Dragica Perne, Jožef Perne, Tone Strlič, Mira Uršič Šparovec. Jezikovni pregled je opravil dr. Jože Gasperič, oblikovno jo je zasnovala Eva Remškar. »O naših znamenitih Podbrežanih govorimo zadnja leta in skoraj o vseh smo že izdali vsaj broširano izdajo. Po izdaji monografije o slikarki Ivani Kobilca leta 2016 je kar sama od sebe prišla ideja o monografiji o naši dragi pisateljici in prevajalki Mimi Malenšek,« je pojasnil Perne, ki si je kot urednik zastavil cilj, da k besedilom Alenke Puhar poudarijo tudi povezanost Mimi Malenšek s Podbrezjami in Podbrežani. Kajti ona domače vasi ni nikoli pozabila. 

V vročem soncu vonj pelina

Štirideset del je izdala Malenškova, večinoma romane, zajetna dela. Tudi glavna avtorica monografije Alenka Puhar o Mimi Malenšek zapiše, da je »daleč čez vse imela rada romane in povesti. Pisala je tudi pesmi in igre, scenarije in dnevnike, pravzaprav je znala napisati kar koli, a najbolj od vsega so jo pritegovale zgodbe, ki so ji prišle na pot in jo vabile: Ne bi iz mene naredila romana?«

Besede v vročem soncu vonj pelina, ki so postale na­slov monografije, je Alenka Puhar vzela iz knjige Mimi Malenšek Kavatine za angela vremenarja. »Vonj divjega pelina nastopi čisto na koncu za zaključni akord te knjige. Pisateljica je hotela z ostrim vonjem ponazoriti grenko, bridko nostalgijo. Vso noč je namreč presedela s svojim znancem iz mladosti, ki se je spovedoval o svojem nelahkem, razočaranj polnem življenju. Naslov za biografijo sem iskala po zalogi tega, kar sama imenujem zeleni jezik. Besede in podobe iz narave, rastlinskega in živalskega sveta, vremenskih in nebesnih pojavov. Pri Mimi Malenšek se najde bogata zaloga. Njena prva knjiga je bila Pesem polja, zadnja Ko dozori jerebika. Vmes pa – sonce je obstalo, labodi so zapeli, zlati čebelji roj je nabiral med. Poskusila je pogledati za temno stran meseca, začutila piš marčnega vetra, sedla je v roko pomladi,« slikovito opiše Puharjeva.

In zdaj še k rahlo izpisanim, komaj opaznim besedam na platnicah monografije. Svetloba, vodovje, veter, drevesa, daljave, bližina, minevanje, vprašljivost, iskanje, ranljivost, slepilo, resničnost. To so besede, ki jih je Malenškova sama izbrala kot najbolj nepogrešljive, najljubše, zanjo najbolj značilne. Puharjeva bi dodala še eno besedo, tradicija, saj je bila Malenškova prepričana o pomenu običajev, ki se podedujejo iz roda v rod.

Več o avtorju

v leksikonu Wikipedije