Moje pesmi govorijo moje življenje

    besedilo DANICA ZAVRL ŽLEBIR

Slovenska pesnica, pisateljica, novinarka, publicistka, urednica in pedagoginja Neža Maurer, ki zadnja štiri leta prebiva v Domu starejših občanov Preddvor, bo letos dopolnila devetdeset let. V domu smo jo nazadnje obiskali ob slovenskem kulturnem prazniku pred tremi leti, ko je bila še polna pesniškega navdiha. Letos obisk zaradi preprečevanja širjenja okužb s koronavirusom ni bil mogoč, z njo smo ob pomoči njene hčerke Eve Škofič Maurer »poklepetali« na daljavo.

Neža Maurer se lahko pohvali z zavidljivo literarno zapuščino: več kot štiridesetimi proznimi in pesniškimi deli, pisala je literaturo za otroke, mladino in odrasle, največji del njenega opusa zajema poezija. Ukvarjala se je tudi s prozo, publicistiko, pisala otroške igre, prevajala, mnogo njenih pesmi je uglasbenih. Kako cenjena je v literarni srenji, pričajo tudi številne nagrade. Ko smo jo povprašali, ali je morda razmišljala o tem, da o svoji dolgi in plodni življenjski poti napiše avtobiografijo, je odgovorila: »Moje pesmi govorijo moje življenje. Sem pa že razmišljala, saj je bilo želeno, da bi jo napisala. Ampak me to nekako ni pritegnilo. O ljubezni ne smem pisati, vse drugo pa pravzaprav ni toliko vredno.« Temu pritrdi tudi hčerka Eva: »Jaz mislim, da so njen življenjepis njene pesmi. Ko sem urejala mamino zapuščino, preden sem jo oddala v NUK, sem lahko opazila, da je do določene starosti Neža pisala dnevnik, a zvezki, prej namenjeni dnevniku, so čez čas postali zvezki, namenjeni zapisovanju pesmi.«