Nobelov Nagrajenec Peter Handke

Bo s Petrom Handkejem na podelitvi Nobelove nagrade za literaturo prvič slišati tudi stavek v slovenskem jeziku? Mojster nemške besede je tesno povezan s slovensko besedo in tudi s svojim domačim Grebinjem.

    besedilo BOJAN WAKOUNIG
    fotografija BOJAN WAKOUNIG, VINCENC GOTTHARDT

»Peter Handke se je rodil na god sv. Miklavža leta 1942 v Stari vasi pri Grebinju na južnem Koroškem, v okolici torej, v kateri je bil pogovorni jezik (tudi) slovensko narečje. Večina prebivalstva ga je sicer obvladala, kar pa ne pomeni, da ga je tudi uporabljala. Razlog za to ni bilo samo preganjanje Slovencev v dobi nacizma. Že v času koroškega plebiscita je večina čutila in mislila nemško, ne glede na jezik, v katerem je pela in preklinjala. Zato so Handkejevemu dedu Gregorju Siutzu (ali Sivcu, kakor so priimek pisali v 19. stoletju), po domače Bundru, grozili z ubojem, ko se je razvedelo, da je glasoval za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Imel je tri sinove, med katerimi je bil najstarejši Gregor, kakor pravi Handke, zadnji zavedni Slovenec v družini.« Tako je zapisal Fabjan Hafner v knjigi z naslovom Peter Handke – Na poti v deveto deželo (Peter Handke – Unterwegs ins Neunte Land; Založba Zsolnay, 2008), ki je nastala kot njegovo doktorsko delo, o tesnih vezeh letošnjega dobitnika Nobelove nagrade za literaturo Petra Handkeja s slovenščino, slovenskim poreklom in slovenstvom. In Hafner dodaja, da je bil stric Gregor, ki je padel v drugi svetovni vojni, Handkejev krstni boter in pisateljevo sidrišče v slovenskem narodu. Na več mestih ga je v svojih literarnih delih upodobil, med drugim izstopa Gregorjeva vloga v knjigi Še vedno vihar, v kateri se je Handke tudi spoprijel z družinsko zgodovino in uporom koroških Slovencev zoper nacionalsocializem.

Od začetnega jezika do devete dežele

Po materini strani je Peter Handke slovenskega rodu, njegov biološki oče pa je bil vojak iz vzhodne Nemčije, prav tako tudi njegov očim. Kakor piše Hafner, Handke na več mestih poudarja, da je bil »njegov začetni jezik slovenščina. Pisni jezik pa je postala zaradi zgodnje selitve v Berlin, očimovo domače mesto, nemščina.« Sklep, da je Handke zato mogoče celo slovenski pisatelj, je vseeno preveč preprost, vprašanje je precej bolj kompleksno, opozarja pokojni raziskovalec literature. Sklicevanj na slovenski jezik, kulturo, ozadje v Handkejevem opusu ne manjka. Tudi ne ambivalentnega odnosa. Tako se v avtobiografskem besedilu z naslovom 1957 spominja časa v škofijskem malem semenišču na Plešivcu pri Gospe Sveti. »Pri opisu svojih slovenskih sošolcev je sicer osamljeni mladenič nenadoma član skupine – večine, ki manjšini priporoča, da zapusti deželo in se pridruži svojim.« Hafner tu jasno omenja, da prvotno Handkejev odnos do slovenščine ni bil nujno naklonjen – tudi v skladu s prepričanjem večine njegove družine in splošnega ozračja na Koroškem.

Vendar je za Handkeja značilen preobrat v mišljenju, vse bolj se je zanimal tudi za svojo slovensko stran. Leta 1975 se je v televizijskem nagovoru ob dvajseti obletnici podpisa Avstrijske državne pogodbe zavzel za postavitev dvojezičnih krajevnih tabel na južnem Koroškem, leta 1987 je postal dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. S prevajanjem knjige Zmote dijaka Tjaža pisatelja Florjana Lipuša in pesmi Gustava Januša (za katerega pravi, da je edini živi genij, ki ga pozna) v nemščino, je dva slovenska besedna ustvarjalca s Koroškega umestil v nemški kulturni prostor in to celo v prestižni založbi Suhrkamp. In Slovenija je počasi postala njegova sanjska »deveta dežela «. Sanjska podoba, ki je nujno morala priti v neskladje z resničnimi, povsem človeškimi dogajanji.

Celo popoldne sva sedela skupaj  in razpravljala. Pa je on načel vprašanje o besedi. Rekel je, da moraš do besede imeti spoštovanje, moraš jo ljubiti. Starši so jo posredovali in s častjo jo moraš nesti naprej. »In zato, Hanzi,« mi je rekel, »me boli, da včasih tvoji sobratje razglašajo božjo besedo s tako malo ljubezni. Pa saj je to božja beseda.« Materina in božja beseda sta za Handkeja v eni vrsti.

Na strani slovenskih pisateljev

S Slovenci, tudi koroškimi Slovenci, je Handke kljub vsem občasnim napetostim (njegovo nerazumevanje za slovensko osamosvajanje ali pa njegovo zavzemanje za Srbijo) ostal globoko povezan. Ko je leta 2002 prejel častni doktorat univerze v Celovcu, je občinstvu priporočil, naj berejo tri slovenske koroške avtorje: Andreja Kokota in njegove spomine na izseljenstvo ter Karla Prušnika - Gašperja in Lipeja Kolenika in njune spomine na partizanstvo. In ko sta mu leta 2013 Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza podelila Einspielerjevo nagrado za njegovo »zavzemanje za slovensko literaturo na Koroškem,« se je ponovno postavil na stran slovenskih ustvarjalcev. »To, kar Lipuš piše, je svetovna literatura. Gre za to, da ljudje berejo Lipuša, Januša in Majo Haderlap in da dobijo svoje mesto. Jaz sem sopotnik in samo podkrepim to, kar se je zgodilo univerzalnega v literaturi koroških Slovencev. In to je silovito ob nevarnosti, da bo ta literatura izgubljena. Ta literatura je nastala z bolečino – Lipuš je izgubil svojo mater v koncentracijskem taborišču – in jo je treba posredovati naprej. To literaturo je treba brati s srcem. Bralčevo srce je največje srce sveta. Pri branju te literature odkrivamo svoje srce. Srce postaja večje in bolj žalostno, bolj tragično in prijaznejše. Tragično pri tem pa je, da je ta literatura ogrožena, da bo izginila.«

Dolgo prijateljstvo iz podeželske gostilne

Že pol stoletja s Petrom Handkejem prijateljuje upokojeni uslužbenec Občine Grebinj Valentin Hauser. Spoznala sta se, ko je Handke obiskal navadno podeželsko gostilno, Hauser pa je tam igral s svojim ansamblom. »V podeželskih gostilnah se počuti dobro. Kadar pride iz Chavilla pri Parizu, kjer živi zelo preprosto – v primerjavi z njim živimo vsi v luksuzu –, v Avstrijo in svoj domači kraj, mu ni pomemben sprejem pri predsedniku države ali v krogu umetnikov, temveč, da se enkrat letno sreča s komunalnimi delavci v Grebinju. Najraje je z ljudmi, ki pometajo ceste, se vozijo s tovornjaki ali z valjarji. In namesto velikega slavja ob svoji 75-letnici je komunalcem raje plačal izlet na štajersko vinsko cesto.«

Potem ko sta se slučajno spoznala v gostilni, sta sprva imela opraviti predvsem službeno. Hauser je za Handkeja urejal dokumente, počasi pa se je razvilo prijateljstvo. »Če Handkeja poznaš kot prijatelja, imaš o njem povsem drugačno podobo, kakor če ga poznaš samo iz medijev, s televizije, kjer tudi provocira. Zame je najbolj tenkočuten človek. Seveda – če se počuti stisnjen v kot, potem zna biti oster. Za dobrega prijatelja pa bi naredil vse.«

Na televiziji je povsem drugačen

Kot primer Handkejeve tenkočutnosti Hauser navaja zelo oseben primer: »Pred tremi leti je umrla naša snaha. Kakšnih deset dni za tem zazvoni telefon in Handke vpraša, ali je pri nas vse v redu. Vprašal sem ga, zakaj. In je odvrnil, da ima občutek, da je nekaj narobe. Ko sem mu povedal, kaj se je zgodilo, je dejal, da že tri dni hodi k telefonu, vzame v roke slušalko, pa si ne upa poklicati; da je nekaj slutil. In to se je pogosto zgodilo, da je nekaj slutil. Na televiziji pa je kar za dvesto odstotkov drugačen, kot je v resnici.«

Letošnji dobitnik Nobelove nagrade za literaturo je za Hauserja, ki je sam avtor knjig o lokalni zgodovini Grebinja in okolice, lektoriral tudi besedila. »Črtal mi je cel kup pridevnikov z utemeljitvijo, da mora bralec sam ugotoviti, da je kakšno dejanje grozovito, ni mu tega treba napisati vnaprej.«

Nazadnje je Hauser pisal o umorih sredi druge svetovne vojne v grebinjski občini. Izkazalo se je, da je pri umorjenih šlo za Handkejeve sorodnike in da je svetovno znani pisatelj tudi sam pisal o tem. »Ko sem mu pokazal njegovo besedilo, na katero je že skoraj pozabil, se je začel krohotati in ni mogel nehati. Dejal je, da tako ni mogoče pisati; ne, tako se ne more pisati. O lastnem besedilu je to rekel. In dodal: ''Bil sem mlad, izzival sem, moral sem izzivati.'' In mi je pokazal stavek, ki se je začel na začetku strani in končal šele na sredini. ''Danes,'' je rekel, ''bi to napisal drugače.''«

Raje med delavci kakor na premieri

Hauser se spominja tudi dogodka, ki priča tako o Handkejevi bližini do navadnih delavcev kakor o njegovem odnosu do slovenščine. »Ko je sedel s komunalnimi delavci, bilo je že po polnoči, ko so bili že vsi malo okajeni, mu je delavec dejal, da z njimi lahko govori tudi slovensko. Saj razumejo. Odgovoril jim je, da ne zna tako dobro govoriti, saj se je jezika priučil šele pozneje. Potem je obmolknil. Nenadoma pa je vstal in sporočil, da vendarle zna. In je začel preklinjati po slovensko. Dejal je, da so to besede njegovega starega očeta. Kadar se je jezil, je preklinjal po slovensko.«

Hauser se tudi spomni, da Handke v mladih letih nikdar ni omenil besede domovina, govoril je samo o kraju porekla. »Sedaj jo pa spet omenja, če gre ali za župana domače občine ali pa za prijatelje iz domačega kraja. Tudi pri nogometu se je navezal na domači kraj. Dolga leta sem mu moral pošiljati po faksu rezultate grebinjskega nogometnega moštva. To je nogomet iz njegove domovine.« In ko so ga leta 2008, ko je v Avstriji potekalo evropsko nogometno prvenstvo, vprašali, kaj meni o njem, je kratko malo odvrnil, da ga to sploh ne zanima. Zanimajo ga rezultati nogometnega moštva iz njegove domovine.

Kako blizu mu je domači nogomet, ponazarja tudi anekdota, ki se je spominja Hauser: »Handke ne gre rad na uprizoritve svojih iger. Ko so na Dunaju prvič uprizorili eno izmed njih, je tudi meni priskrbel vstopnice. Ob dveh popoldne bi se morali odpeljati na Dunaj. Sedeli in pogovarjali smo se z grebinjskim županom, ki je omenil, da gre tisti dan gledat nogometno tekmo med Grebinjem in Velikovcem. In Handke je takoj vprašal, kdaj je to. ''Danes? Valentin, ne greva na Dunaj, ostala bova tukaj in si ogledala nogometno tekmo,'' je nato sklenil.«

Odgovoril jim je, da ne zna tako  dobro govoriti, saj se je jezika priučil šele pozneje. Potem je obmolknil. Nenadoma pa je vstal in sporočil, da vendarle zna. In je začel preklinjati po slovensko. Dejal je, da so to besede njegovega starega očeta. Kadar se je jezil, je preklinjal po slovensko.

Doma so Handkeju zamerili odkrito pisanje

Dober prijatelj Petra Handkeja je tudi grebinjski župnik Hanzi Dersula, ki o njem prav tako pravi, da je »zelo senziblen, zelo tenkočuten, zna se poglobiti v dušo drugega in opazovati. Dojema podrobnosti in potankosti življenja in tudi sveta.« In tudi Dersula pravi, da ima pisatelj svetovnega slovesa, ki živi v Parizu, do domačega Grebinja poseben odnos. »V štiridesetih letih, kar sem v Grebinju in odkar poznam Handkeja, je odnos postal čisto drugačen. Prej je imel predsodke, naklonjenost se je razvila šele počasi. Niso ga dobro sprejeli, tudi zaradi opisa razmer v domači občini v knjigi Žalost onkraj sanj, v kateri opisuje življenje in samomor svoje matere. Ljudje so bili jezni, da jih je ožigosal. Zamerili so mu njegovo pisanje.«

O narodnih in jezikovnih razmerah v Grebinju ve župnik Dersula povedati marsikaj. Povsem odkrito govori tudi o tem, da je slovenščina v teh krajih medtem popolnoma izginila. »Pri pogrebu mogoče v petih letih enkrat, dvakrat prosi kakšna družina za besedo v slovenščini.« Čeprav, kot ugotavlja dušni pastir, stari ljudje nemalokrat še znajo slovensko, mladi pa bi to najraje zatajili.

»Nekoč je prišla mlajša ženska. Njena teta je bila bolna. Izvijala se je nekam, pa ni znala povedati, za kaj gre. In sem jo vprašal, ali teta govori slovensko. Odgovorila je, da sploh ne zna nemško. Sem ji pa odgovoril, da znam oboje. S teto se bova odlično pogovarjala. Ko sem potem bil pri njej, je bila tako srečna, da je lahko govorila po domače. Njen zdravnik mi je rekel: ''Gospod župnik, morate z mano h gospe, da mi boste prevajali, tako rad bi govoril z njo.'' Nemško namreč ni znala.«

Spoštovanje do božje in materine besede

Tako kakor Valentin Hauser tudi župnik Hanzi Dersula potrjuje, da ima Peter Handke poseben, iskren odnos do vere in katoliške Cerkve. »Celo popoldne sva sedela skupaj in razpravljala. Pa je on načel vprašanje o besedi. Rekel je, da moraš do besede imeti spoštovanje, moraš jo ljubiti. Starši so jo posredovali in s častjo jo moraš nesti naprej. ''In zato, Hanzi'', mi je rekel, ''me boli, da včasih tvoji sobratje razglašajo božjo besedo s tako malo ljubezni. Pa saj je to božja beseda.'' Materina in božja beseda sta za Handkeja v eni vrsti,« pravi župnik Dersula, ki se tudi spominja, da je Handke s svojo družino posebej prišel iz Pariza, da je dal v Grebinju krstiti svojo hčer Leocadie. In pred kratkim je Peter Handke prosil grebinjskega župnika Dersulo, da mu pošlje litanije Matere Božje in vseh svetnikov v slovenščini. Na podelitvi Nobelove nagrade za literaturo želi v Oslu na vsak način povedati vsaj stavek v slovenščini.