Pojdimo orat, slovensko besedo sejat!
Milka Hartman je bila desetletja edina javno prisotna pesnica med Slovenci na Koroškem. Na gospodinjskih tečajih ni učila samo kuhanja, temveč predvsem ljubezen do slovenske besede in kulture. V Pliberku sedaj nanjo spominja postaja Slovenske pisateljske poti.
besedilo BOJAN WAKOUNIG
fotografija PRIMOŽ PIČULIN, ARHIV KKZ
Okoli štirideset jih je, skladateljev, iz njene rodne Koroške in iz vse Slovenije, ki so uglasbili njene pesmi, marsikatero pa je kar sama. Od 860 njenih del jih je ob zvokih zazvenela skoraj polovica, najsibo kot ljudska ali otroška pesem najsibo z džezovsko melodijo ali kot sodobna popevka. Njene skladbe so med rednim repertoarjem pevskih zborov, predvsem seveda na Koroškem, in za marsikatero pesem pevci najbrž niti ne vedo več, da je njena. Milka Hartman je v svojem dolgem življenju, živela je 95 let, zares postala ljudska pesnica. V najboljšem pomenu te besede.
Na Koroškem, zlasti v njeni rodni Podjuni, ji pravijo tudi pesnica z Libuškega polja. S polja pod širokim plečetom Pece torej, kjer pogled iz ravnine seže daleč, a ga vseeno, za Koroško kako značilno, z vseh koncev zaokrožajo gorski vrhovi. V Libučah (Loibach), prav blizu mesta Pliberk, se je Milka Hartman rodila 11. februarja 1902, in prav tam je 19. junija leta 1997 tudi umrla. Družina je bila narodno zavedna in kulturno dejavna, veliko se je pelo in muziciralo, med koroškimi Slovenci še danes živi tudi spomin na njenega brata Folteja Hartmana, priznanega zborovodjo, čigar ime danes nosi osrednji moški pevski zbor v Pliberku.
Store dekve težva (Bandrovka)
Da bi le prišva bieva smrt
v anej dračej odrci,
da b' ma vzava še pred vienahtmi,
da kne bo trebi bondrati.
Pa liet's še nči prišva bieva smrt,
zdaj puntlc sem puvezova,
da bom h ta novmu pavru bondrava,
sa bom pa kej navoduva.
Štek sa na svieti mi gudi,
da meram zmirem bondrati;
za ma nikir ta pravga domu ni,
oh, bo pa kej tam v večnosti.
Brez posebnih šol, zato pa zares z omiko
Šest let je obiskovala ljudsko šolo, ko pa je izbruhnila prva svetovna vojna in sta oče ter brat Anzej morala med vojake, je morala opustiti šolanje. Na domači kmetiji je bilo treba poprijeti za delo in pomagati. Šolske poti je bilo konec, nikakor pa to ni zadušilo njene vedoželjnosti in sle po ustvarjanju. S 16 leti je napisala prvo ohranjeno pesem z naslovom Zakaj bi jaz ne pela (ali pa tudi: Junaška pevka). Poznavalka njenega dela, pranečakinja Eva Verhnjak - Pikalo, pojasnjuje, kako je mlado dekle s komaj nekaj leti šole (pa še tam je bil namen, da slovenski mladini čim prej privzgojijo nemški jezik), ki je odraščalo v preprostem kmečkem okolju, začelo pisati: »Bila je zelo inteligentna. Veliko je brala, že njena družina je bila zelo razgledana in kulturna. Doma so bile knjige pa tudi glasba. Čutila je, da je treba za identiteto koroških Slovencev nekaj storiti, kar jo je privedlo do pisanja. Poleg vzgoje v narodno zavedni družini se je Milka Hartman šolala v slovenskem Katoliškem izobraževalnem društvu v Pliberku, kjer je prišla v stik z literaturo in kjer je sodelovala v ženski sekciji. Tam se je učila po izobraževalnih načelih Slomškovega učnega koncepta iz 19. stoletja, ki združuje vero, jezikovno kompetenco in splošno znanje. Tam so se redno srečavali ob nedeljah in brali, recitirali pesmi, se učili gledaliških iger in s tem so urili slovenski knjižni jezik. Morala je biti zelo nadarjena, drugače ni mogoče, da bi v tako mladih letih spesnila že tako dobro pesem. Napisala je vse, kar ji je pri srcu – jezik, domovina, vera – in kar je nadaljevala vse svoje življenje.«
Primož Pičulin
arhiv KKZ
arhiv KKZ
Po koncu prve svetovne vojne in po izgubljenem koroškem plebiscitu se je nedaleč od Libuč zarezala nova državna meja v dotlej skupni prostor, koroški Slovenci so s tem postali manjšina v novi Avstriji. Kakor pravi Eva Verhnjak - Pikalo, je skrb za slovenski jezik in narod bila gonilna sila njenega ustvarjanja skozi vse življenje: »To je bilo ključno. Zaradi tega je po mojem sploh začela pisati, ker je videla, da se nekaj dogaja, kar ni v redu, da se je treba boriti za slovenščino. Celo življenje je to počela. Borila se je za materni jezik. Za enakopravnost. Da je dala slovenščini tisto vrednost, ki ji pripada. Da je pokazala koroškim Slovencem, da je njihov jezik nekaj vreden. Zato je v pesmih opisala tudi slovenske koroške teme in s tem hotela pokazati, da smo na to lahko ponosni.«
Kuharski tečaji tudi tečaji slovenščine
Deset let po prehitrem koncu ljudske šole se je Milka Hartman udeležila desetmesečnega kuharskega tečaja v gospodinjski šoli šolskih sester v Ljubljani, zatem še v Mariboru, in se nato urila kot voditeljica kuharskih tečajev v krajih po Sloveniji. Tako je postala učiteljica gospodinjstva. Prvi tečaj je na Koroškem vodila leta 1927, zvrstilo se jih je še nič koliko po vseh treh koroških dolinah, na Zilji, v Rožu, v Podjuni, pa tudi na Gurah in v Selah pod Košuto. Pot jo je popeljala celo med slovenske izseljenke v Nizozemsko.
Enega zadnjih tečajev – leta 1956 jih je morala Milka Hartman zaradi zdravstvenih težav opustiti – se je leta 1955 v Šmihelu pri Pliberku udeležila Ana Kumer, Črčejeva z Blata. Še dobro se spominja, da so se udeleženke učile več kot samo kuhati in gospodinjiti. »Že moja mama je k njej hodila. Tečaj je trajal dva meseca, vsak dan. Dopoldne smo kuhale, vse smo morale same prinesti s seboj, lonce in ves pribor, popoldne pa smo imele razna predavanja o literaturi, kmetijstvu, prehrani, kuhanju in vsem mogočem. Predavala je Milka, povabila pa je tudi druge strokovnjake. Učila nas je tudi deklamirati pesmi, tudi sama sem se morala naučiti dveh. Pri tem je Milka imela tak talent, da ga težko najdeš. Kuharski tečaj je bil za nas tudi pesniški in jezikovni tečaj,« se spominja Ana Kumer.
Širši pomen tečajev poudarja tudi Eva Verhnjak - Pikalo, ki je o Milki Hartman napisala doktorsko nalogo. »Kmečka dekleta niso imela možnosti, da bi se izobraževala. Njeni kuharski tečaji so zanje bili edina možnost, da so prišla v stik s knjižno slovenščino, saj so doma govorili v narečju. Vse recepte in snov tečaja so pisale v slovenskem jeziku. Na zaključnih prireditvah so dekleta recitirala pesmi, ki jih je napisala Milka prav za te priložnosti. Naučila jih je gledaliških iger, kjer so spet vadile knjižno slovenščino. Ti nastopi so pomagali utrditi samozavest in jezik. Posredovala jim je tudi vrednote, kakor so vera, jezik, narodna zavednost. Kuharski tečaji so bili veliko več, kakor da so se naučile samo kuhati. Naučili so jih tudi, da je treba v družini gojiti slovenščino, da smo nanjo lahko ponosni.«
S priključitvijo Avstrije nacistični Nemčiji leta 1938 so se okoliščine temeljito poslabšale tudi za Milko Hartman. Ker tečajev ni več mogla izvajati, je gospodinjila župniku Tomažu Holmarju, ki je bil kot zaveden Slovenec pregnan v krško dolino v povsem nemški del Koroške. Na cvetno nedeljo leta 1941, 6. aprila, na dan napada na Jugoslavijo, jo je aretiral gestapo in dva meseca je bila v zaporu. Leto kasneje so njene domače v Libučah izselili v nemška taborišča, brat Foltej pa je bil zaprt v koncentracijskem taborišču Dachau. Sama je lahko ostala na Koroškem, trudila pa se je za vrnitev svojcev iz taborišč v izgnanstvu.
»Po drugi svetovni vojni se je kot ženska močno izpostavila v politiki. Sodelovala je v Antifašistični fronti žena. Leta 1947, ko je kampanja za priključitev Jugoslaviji na Koroškem dosegla vrhunec, je kot predstavnica žensk z delegacijo odpotovala na Dunaj, da bi pri jugoslovanskem veleposlaniku terjala priključitev Koroške Jugoslaviji. Zastavljenega cilja ni dosegla, zato se je vključila v delo Narodnega sveta koroških Slovencev in Krščanske kulturne zveze, kjer je lahko nadaljevala svoje politično in kulturno prizadevanje. Leta 1953 si je na deželnozborskih volitvah prizadevala za krščanskodemokratsko stranko,« je njena prva leta po osvoboditvi opisala pranečakinja.
arhiv KKZ
arhiv KKZ
Primož Pičulin
Kolektivno identiteto postavila nad osebno
Leta 1952, ob njeni 50-letnici, je pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu izšla njena prva pesniška zbirka na Koroškem, ki so ji potem – praviloma pri Mohorjevi – v rednih presledkih sledile še druge. Prvo pesniško zbirko pa je Milka Hartman v samozaložbi izdala že leta 1934 v Ljubljani z naslovom »Dekliške pesmi. Med cvetjem in v solncu,« ki je obsegala 25 pesmi. O njenem ustvarjanju je literarni zgodovinar Andrej Leben zapisal: »Milka Hartman je vzela svoje umetniško delo zelo resno. Umetnost, še prav posebej glasba, jo je že od nekdaj privlačila. Že od zgodnje mladosti – tako je leta 1967 razložila umetniško predstavo o sebi – je v umetniku, naj bo slikar, kipar ali skladatelj, videla božansko bitje. Vsak umetnik je bil zanjo 'glasnik božje lepote', za to potrebna nadarjenost pa darilo Boga, 'večnega umetnika,' 'večnega pesnika,' ki se mu mora tudi sama zahvaliti za svojo nadarjenost. Hkrati se je zavedala socialne dimenzije svojega bivanja in je v svojih pesmih hotela izraziti ne samo lastna čustva, ampak tudi čustva sorodnih duš, ki se same niso mogle, upale ali hotele izraziti. Za svoje rojake je pisala iz občutka dolžnosti in notranje pobude, povezane s težnjo, da bi iz vsake posamezne besede morala zazveneti božja in bratovska ljubezen.«
Njena pranečakinja Eva Verhnjak - Pikalo je v svoji doktorski nalogi raziskovala ženski lik v literarnem delu Milke Hartman, ki je v svojem kasnejšem življenjskem obdobju ustvarjala poleg lirike tudi prozna dela. »Značilna podoba je izkustvo pesnice same, ko sebe opisuje od mladosti do visoke starosti. Zelo močen lik je dekla, o deklah je napisala precej pesmi in proze. Tudi lik matere je zelo močen, materinstvo idealizira. Pojavljata se lik dekleta in odrasle ženske. Kar jim je skupnega, sta vera in narodna zavednost. Ko piše o sebi, je naprej zelo pozitivna, sčasoma pa vedno bolj opisuje tudi družbene probleme in težave, v katerih se znajde. Vidi, da je ljudje morda ne razumejo tako, kakor bi si sama želela. Ker je ostala sama, ima precej ljubezenskih pesmi, v katerih se čuti bolečina, da ljubezni, ki si je je želela v mladosti, ni, ker ji je prijatelj zelo mlad umrl. Potem se ni več zaljubila. Neizpolnjena, prezgodaj prekinjena ljubezen je močna tema v njenih pesmih.«
Pranečakinja dodaja, da je Milka Hartman »svoje načrte mogla uresničiti le zato, ker je kolektivno identiteto postavila nad osebno. Slovenski narodni skupnosti je služila tako, kot so služile dekle svojim gospodarjem. Po drugi strani je bila sama za čas prve polovice 20. stoletja precej napredna, emancipirana slovenska ženska. Bila je izobražena, imela je poklic, ki ga ni opravljala samo na Koroškem, temveč tudi v tujini. Ni se poročila in ni imela otrok. Kulturno in politično se je uveljavila v moškem svetu. Zavzemala se je za družino, mladino in javnost.«
Dolgo je bila Milka Hartman edina Slovenka na Koroškem, ki je pisala pesmi in jih tudi objavljala (tudi v svojem narečju). Šele z rodom, ki se je že šolal na Slovenski gimnaziji v Celovcu, je tudi ženski spol samozavestno stopil med literarne ustvarjalce v slovenskem jeziku na Koroškem. Danes so ženske med mlajšimi pišočimi celo že v večini. Na njihovo veliko predhodnico od letos spominja postaja na Slovenski pisateljski poti s spominsko ploščo pred slovenskim Kulturnim domom v Pliberku. Rojstne hiše Milke Hartman danes ni več, v Libučah nanjo še spominja grob. Pa zavest o tej pesnici, učiteljici in skladateljici, ki je še kako živa – ne samo v Libučah ali v Pliberku, temveč med Slovenci na Koroškem nasploh. Milka Hartman je močno oblikovala kulturno identiteto južne Koroške.
Junaška pevka
Zakaj bi jaz ne pela,
saj mlado sem dekle,
sem pridna in vesela
in hrabro imam srce.
Jaz ljubim zemljo očno
in ljubim rodni dom,
le njemu pesem zvočno
junaško pela bom.
In materno besedo
spoštljivo govorim –
in v svojo mlado gredo
tri rožice sadim:
ljubezen in zvestobo
in čisti mir srca –
saj duše vso milobo
mi dobri Bog naj da.
Ljudsko štetje
Kako so nas šteli?
Nas lahko preštejejo?
Koliko našteli so,
da se nam smejejo?
Zlagane številke!
Saj tisti, ki ste jih odšteli,
do šleve,
nagnite bilke,
saj veter severnik
odnesel je pleve …!
Nas ni veliko?
Z otroki Slave
nas je toliko
kot listja in trave.
Trdno bomo stali!
In stebre držali,
da narod ne zgine
v propasti –
v ljubezni, zvestobi
mu damo še rasti.
A tujec nas gleda
kot grobar mrliče … –
a mi smo le priče
besede, krvi in življenja
dedov pradeda!
Njega izročilo pradavno,
nam svetlo in slavno,
ponižanim, bičanim pravi,
da naša je zemlja
ob Zilji in Dravi.
Delo kulture
Ti, brat moj, in jaz!
Kam spravljava čas,
ko zbirava upe
sanjavo na kupe
kot kamne drobeče;
brez plodnega dela
in truda ni jela!
Grad zidava v bežni oblak.
O, tam ne bo sreče!
Lopato in plug v roke!
Navijva si delavne ure
na njivi kulture
posejva besedo pramamic,
pradedov,
besedo, ki v borbi –
mi z njo se učimo,
da z žrtvami, delom
gradimo
utrjeni grad.
Pojdimo orat,
slovensko besedo sejat
na sončne ledine
vse naše mladine.
Z nje kruh nam kali –
za boj nas krepi!