Pred štirimi leti so bile njene ruševine obnovljene.

Med gradnjo bohinjskega kraka železnice do Trsta in predora med Podrožco in Hrušico so leta 1903 v Janežičevem Rutu pri Podrožci / Rosenbachu nad delavskim naseljem zgradili mrliško vežico v obliki kapelice. Leta 1919, med boji za severno mejo, je bila poškodovana. Pred štirimi leti so bile njene ruševine obnovljene.

    besedilo JOŽE KOŠNJEK
    fotografija JOŽE KOŠNJEK, ARHIV GORAZDA ŽIVKOVIČA

Najprej malo daljši korak v zgodovino. Brez njenega poznavanja, pravijo, težko razumemo sedanjost. Pri tem mi je pomagal vodja koroške deželne konservatorske oziroma spomeniškovarstvene službe mag. Gorazd Živkovič. Iskrena hvala!

Avstro-ogrska monarhija je 6. junija leta 1901 odredila gradnjo karavanškega in bohinjskega kraka tako imenovane južne železnice. Ta je bila del železniške povezave med Dunajem in Trstom, ki je bil glavno avstro- -ogrsko pristanišče. Glavni krak te povezave je potekal od Dunaja preko mesta Bruck an der Mur in Leobna, Gradca, Maribora in Ljubljane do Trsta, zgrajen med letoma 1836 in 1857. Drugi krak pa je bil načrtovan med Leobnom, Šentvidom in Beljakom in naprej do Podrožce in Gorice v Trst. Dunaj je določil, da mora biti ta krak proge zgrajen do leta 2005. Z odprtjem Sueškega prekopa leta 1869 se je pomen Trsta kot vodilnega jadranskega pristanišča še povečal.

Zgodovinar dr. Teodor Domej je ob pregledu mrliške knjige župnije Šentjakob ugotovil, da je bilo na pokopališču pod kapelico pokopanih 22 oseb, med njimi štirje mrtvorojeni otroci in tri žrtve nasilja. Večina odraslih pokojnih je bila iz oddaljenejših krajev avstro-ogrske monarhije. Med 47 mesecev trajajočo gradnjo predora je bilo mrtvih več. Ocenjujejo, da 52. Poleg Podrožce so jih pokopali v Šentjakobu, na Jesenicah, ki so jim takrat po nemško rekli Assling, ali v krajih njihovega rojstva.

Kapelica v Janežičevem Rutu

Gradnja predora pod Karavankami med Podrožco na koroški in Hrušico na slovenski strani je bil najzahtevnejši del gradnje te proge. Ta je bila zaupana velepodjetniku Hermanu Grossu. Nalog za začetek gradbenih del je bil izdan 14. aprila 1902. V Podrožci / Rosenbachu je nastalo delavsko naselje, v katerem je prebivalo tudi do 2000 delavcev in njihovih družinskih članov. Naporno delo, vdori vode na gradbišče v osrčju gore, huda neurja in tudi spori med delavci so bili vzroki za številne poškodbe in tudi smrti. Bolnišnica je bila zato ena prvih stavb v naselju.

Nad njo je bilo urejeno pokopališče. Leta 1903 je bila ob njem zgrajena mrliška vežica v slogu novogotske kapelice. Blagoslovili so jo 24. junija leta 1903 in še isti dan pokopali prve umrle. Zadnji pogreb na dvodelnem pokopališču, na katerem je bil en del namenjen pokopu pokojnikov katoliške vere, drugi del pa pokopu pokojnikov drugih ver, je bil 18. junija 1906. Kapelica je bila za tiste čase grajena izjemno trdno, iz apnenčastega lehnjaka, le okroglo okno nad vhodom je bilo izoblikovano iz opeke. Omet je bil vezan z apnom in sivim cementom, kar je bilo za tiste čase na Koroškem eobičajno. Trdni gradnji gre zahvala, da je kapelica kljubovala času, tudi granatam iz vojaških topov.

Tarča vojaških spopadov

Kapelica je bila ena od tarč v boju za slovensko severno in koroško južno mejo med vojaki Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in enotami koroške oziroma nemško- avstrijske strani. Mag. Gorazd Živkovič je ugotovil, da so prvi streli zadeli kapelo že 10. januarja leta 1919, ko je enota nemško-koroške strani pod vodstvom Viktorja Arneitza s 25 vojaki pomotoma napadla svoje ljudi, ki so zasedli kapelo. Na srečo so streljali z brzostrelkami, tako da kapelica ni bila huje poškodovana. Slabše se ji je godilo kasneje, še posebno maja leta 1919, ko so jo obstreljevali s topovi velikega kalibra. Glavnina topovskih granat je prihajala s severne strani, na vhodni strani, kar kaže, da so napadalci prihajali iz na jugovzhodu ležečega gozda. Poškodovana je bila tudi streha, ki se je najverjetneje sesedla kasneje.

Poškodovana kapela je nato samevala, čeprav so im eli do nje domačini spoštljiv odnos. Obnovitve ali vsaj ohranitve se ni lotil nihče. Zaraščalo jo je grmovje.

Pogum družine Janežič

Izjema je bila družina Janežič iz Leš / Lessacha nad Šentjakobom. Kapelica je bila postavljena na njihovem zemljišču. Sploh imajo Janežičevi odgovoren odnos do zapuščine in spomeniških znamenj časa. Ta del njihove posesti v Rutah je za slovensko zavedno Janežičevo družino še posebno svet. V bližini kapelice se je 14. maja leta 2014 pri spravilu lesa smrtno ponesrečil gospodar Franci Janežič. Na mestu očetove smrti so domači postavili križ.

Vodenje kmetije je prevzel sin Peter, ki je zveznemu oziroma deželnemu uradu za spomeniško varstvo v Celovcu, ki ga vodi mag. Gorazd Živkovič, in trški občini Šentjakob v Rožu predlagal obnovo kapelice. Skupno so našli izjemno rešitev. Kapelice niso obnovili in postavili v stanje, kakršna je bila ob zgraditvi leta 1903, temveč so jo obnovili v obstoječem stanju in jo tako rešili propada. Na obnovljenih zidovih je razstavljeno slikovno in pisno gradivo o njeni gradnji in o ljudeh, ki so na pokopališču podnjo našli zadnji dom. Kapelica v ruševinah je izviren spomenik in glasnik zoper trpljenje ljudi, ki so gradili progo in predor, in zoper vojno, ki je kar dvakrat divjala v teh krajih: leta 1919 in v letih 1941 in 1945.

Oktobra leta 2016 je bila svečana blagoslovitev obnovljene kapelice v ruševinah in zaključek restavratorskih del. Obnovili so tudi križ pred njo. Udeležba domačinov in okoličanov je bila množična, kar kaže, da je bila obnova njihova skrita želja. Kapelici v ruševinah so zaželeli dolgo bivanje v miru deželni varuh kulturne dediščine mag. Gorazd Živkovič, Janežičev gospodar Peter, šentjakobski župan Heinrich Kattnig in župnik ter dekan Jurij Buch.