Pot kulturne dediščine Žirovnica

Pot kulturne dediščine Žirovnica je ena najlepših tematskih poti v Sloveniji. Povezuje štiri rojstne hiše velikanov slovenske književnosti: Franceta Prešerna, Matije Čopa, Frana Saleškega Finžgarja in Janeza Jalna, vanjo pa je vključen tudi čebelnjak Antona Janše. Desetkilometrska krožna pot se najpogosteje začne v Vrbi, pohodniki pa v štirih urah doživijo utrip krajev pod Stolom, ki so navdihovali pesnike in pisatelje, se potopijo v preteklost in podoživijo zgodbe, mojstrsko zapisane v pesmih in romanih velikih mož slovenske literature ...

     besedilo Urša Peternel
     fotografije Gorazd Kavčič

Mi smo se na pot podali na deževen pomladni dan in jo začeli pravzaprav na sredini, v Doslovčah, pri rojstni hiši Frana Saleškega Finžgarja. V nekdanji kajžici v bregu nad vasjo nas je pričakala prekaljena vodnica Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica Petra Kržan, polna zanimivih pripovedk o starih časih, ko so v kajžici imeli še »čevdrc « in »cimrc« pa hlevček ... Nadvse zanimive so zgodbe o tem, kako je Finžgarjev oče preživljal družino kot tkalec, krojač in kopar, kako je dobil prvi šivalni stroj, ki je še vedno ohranjen in na ogled, ter na njem šival irhaste hlače in plašče iz ovčjih kožuhov. »Oče je bil izmed krojačev v fari prvi, ki si je kupil šivalni stroj. Kakor na razstavo so ga hodili gledat vsi vaščani. Dobro se spominjam moža, ki je prinesel v delo raševinaste hlače in zahteval: France, za trdno mi obljubi, da jih sešiješ na roko. Tvojemu novemu kolovratu nič ne zaupam!« je zapisal pisatelj. 

Zabavne so anekdote, kako je Finžgarjev oče sina vzgajal na čisto poseben način, kot denimo takrat, ko se je mali France lotil mize z nožičkom ... Kržanova pripoved se ves čas prepleta z odlomki iz Finžgarjevih literarnih del; zanimivo je, da je Finžgar celo svoje življenje opisal v svojih knjigah: mladost, denimo, v knjigi Leta moje mladosti, zgodbe, ki jih je slišal na paši, v romanu Iveri, svet, ki ga je poznal iz mladosti, v številnih ljudskih povestih ... V rojstni hiši imajo ohranjen tudi tonski posnetek Finžgarja kot osemdesetletnika, ko je pripovedoval zgodbice svojega življenja. V kleti je na ogled razstava s slikami, fotografijami, listinami in knjigami o Finžgarjevem rodu, življenju in delu. Dragocene dele Finžgarjeve zapuščine je za razstavo prispeval dr. Janez Bogataj, znani etnolog, sicer pa Finžgarjev pranečak.

Do Jalnove hiše na Rodine

Naslednja točka na poti je Jalnova rojstna hiša na Rodinah, tik ob vaški cerkvici sv. Klemena. Sprejme nas Janez Mulej, pranečak Janeza Jalna. »O, kar nekaj Jalnovih lastnosti vidim pri sebi! Ljubezen do planinstva, uporništvo, trmo – me zlepa ne premakneš, tudi kvartopirstvo – pri taroku si zbistrim glavo, pa ljubezen do lepe narave ...« odgovarja na vprašanje, ali nosi kaj lastnosti znamenitega prastrica. Mulej že četrt stoletja z veliko zanosa, ljubezni in tudi ponosa skrbi za pisateljevo rojstno hišo sredi Rodin. Hiša je v zasebni lasti družine Mulej: del hiše so uredili za bivanje, v starem delu pa je Janez Mulej v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine iz Kranja obnovil zbirko o pisateljevem delu in življenju. Kot pravi, je bilo v hiši polno Jalnove zapuščine, sam pa je čutil neke vrste moralno obvezo, da poskrbi za ohranitev spomina na pisatelja, mojstra planinskih pripovedi in avtorja prazgodovinskega romana Bobri. Leta 1997 so muzejski del hiše odprli za javnost. V veži je razstavljena dokumentacija in rekonstruirana črna kuhinja, v kamri je pisateljev delovni prostor z rokopisi, tiskanimi deli in dokumenti, bivalni prostor pa je opremljen z originalno opremo. Hišo predstavljajo osnovnošolcem in srednješolcem, obiščejo pa jih tudi študenti raznih fakultet in drugi, ki jih zanimata življenje in delo Janeza Jalna. Radi slišijo kakšne podrobnosti iz njegovega življenja, saj je bil znan tudi kot jezičen mož, ki je znal marsikatero stvar obrniti v humor. V hiši potekajo slikarske razstave, obeležujejo ljudske praznike, kresovanja, na dvorišču pa občasno uprizorijo tudi kakšno igro.

Ni ga lepšga kraja je naslov novega igrano-dokumentarnega filma, ki prikazuje Pot kulturne dediščine Žirovnica. V njem igrajo vaščani vasi pod Stolom, snovalci filma pa gledalce popeljejo v vse štiri rojstne hiše znanih žirovniških rojakov, v Janšev čebelnjak, na skrivnostno Ajdno in v zeleno dolino Završnice. V film so vključili zanimive podatke o življenju žirovniških slavnih mož, ki tudi zaživijo v filmu v podobi domačih igralcev. Film je dolg 25 minut, namenjen je predvsem šolskim skupinamin tujim turistom, na ogledpa je v Čopovi rojstni hiši v Žirovnici.

Pot kulturne dediščine Žirovnica povezuje rojstne hiše Franceta Prešerna v Vrbi, njegovega prijatelja Matije Čopa v Žirovnici, pisatelja Frana Saleškega Finžgarja v Doslovčah in Janeza Jalna na Rodinah ter čebelnjak Antona Janše na Breznici. Pot je dolga deset kilometrov, ob dveurni hoji in dveurnem ogledu celotna pot traja približno štiri ure. Odprta je vsako četrto soboto v mesecu od marca do oktobra, za najavljene skupine (vsaj deset udeležencev) pa tudi po dogovoru. Celotno pot pa množice pohodnikov doživijo vsako leto ob osmem februarju.

Janšev čebelnjak na Breznici

Z Rodin se podamo proti Vrbi, a se vmes na kratko ustavimo na Breznici, v hribu, kjer stoji spominski čebelnjak Antona Janše. Čebelnjak so lani ob proglasitvi svetovnega dneva čebel obnovili, tako da oživlja spomin na stare čase, ko je Anton Janša, pionir sodobnega čebelarjenja, še kot deček odpiral očetove panje in opazoval življenje čebel. Kasneje je s svojim znanjem tako navdušil cesarski dvor na Dunaju, da je postal prvi učitelj čebelarstva. In na obletnico njegovega rojstva, to je 20. maja, ves svet praznuje svetovni dan čebel.

Posebno doživetje je vožnja po Poti kulturne dediščine z lojtrnikom (lesenim vozom s konjsko vprego, ki sprejme dvajset potnikov) ali zapravljivčkom. Za vajeti poprime stric Janez.

K Prešernu v Vrbo

Mimo cerkvice sv. Marka (tiste iz Prešernovega soneta O Vrba) se podamo k osrednji točki poti, Prešernovi rojstni hiši v Vrbi. Lani jo je obiskalo nekaj več kot 17 tisoč obiskovalcev, med njimi je vsako leto največ učencev šol. Tudi v času našega obiska je v hiši potekal pouk, saj se mnoge šole odločijo za kulturni dan in obisk Prešernove rojstne hiše z uro pouka prav v hiši, kjer se je rodil največji slovenski pesnik. Obiskovalce sicer po hiši vodi dolgoletni vodnik Janez Dolžan, ki je najboljši pripovedovalec zgodb iz življenja Prešerna in razkrije marsikatero zanimivost. Denimo to, da je bila Primičeva Julija le ena od Prešernovih ljubezni, sicer najbolj znana zaradi Sonetnega venca, a še bolj usodna je bila Dolenčeva Zalika ... Predvsem pa Dolžan želi obiskovalce popeljati v čase izpred dvesto let, ko so kuhali v črni kuhinji (pozimi v njej še danes zakurijo), ko so otroci spali v mentrgi in po klopeh ... Najmlajše najbolj zanima zibka, v kateri je spal France kot dojenček in je na ogled v kamri, pesnikovi rojstni sobi. V hiši so javorova miza v kotu, klopi, stoli, kolovrat, skrinja, slike na steklo in drugi predmeti, vsi iz Prešernovega časa, nekateri še originalni. Originalni kos opreme je tudi pozlačena nihalna ura. Večino predmetov je zbral Fran Saleški Finžgar, ki je bil tudi pobudnik odkupa hiše. In zanimivo: dve tretjini vseh sredstev, ki so bila potrebna za odkup in preureditev hiše v muzej, je zbrala šolska mladina, vsak šolar naj bi takrat prispeval en dinar ... Prav letos mineva osemdeset let, kar je hiša preurejena v muzej. V njej so urejene tudi galerija in razstava z zbirko knjig, različnih ponatisov in prevodov Prešernovih Poezij, razstava o njegovem življenju in delu ...

Čopova rojstna hiša v Žirovnici

Da prav se reče Čóp in ne Čòp, pa svojo pripoved v Čopovi rojstni hiši v Žirovnici začne vodnica po zbirki Urška Aljančič. »Matijo Čopa večina pozna kot Prešernovega prijatelja, malokdo pa pozna njegovo izjemno delo. Bil je eden najbolj izobraženih Evropejcev tistega časa, govoril je 19 jezikov. Bil je prvi slovenski bibliotekar, literarni zgodovinar in kritik. Neprecenljivo je njegovo prizadevanje, da bi slovenski jezik začeli uporabljati tudi izobraženci in da bi ga postavili ob bok ostalim evropskim jezikom ...« V spominski zbirki je predstavljena Čopova življenjska pot, ustvarjalnost, bibliotekarsko delo in stiki s Prešernom. Na ogled je pisalnik s fotokopijami Čopovih rokopisov in objav, v vitrini v zidni niši so razstavljene knjižne izdaje Čopovega dela. Zanimiv je tudi Čopov prispevek k abecedni vojni in novost je prav tabla, na kateri so ponazorili vse tri pisave: dajnčico, metelčico in bohoričico. Matija Čop je utonil, star komaj 38 let. Objavilni veliko, zato je prijatelj Prešeren o njem zapisal: »V Ljubljani živi dihur, ki noč in dan žre knjige, od sebe pa ne da nobene fige ...«

V Čopovi rojstni hiši si obiskovalci lahko ogledajo tudi muzejsko sobo Ajdna s čudovitim hologramom, v katerem leti ptica z Ajdne, in vitrino z delom zapuščine domačina Janeza Meterca. V hiši pa je tudi sedež Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica.