France Prešeren & Koroška

Letos je minilo sto sedemdeset let od smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Prešeren je študiral na Dunaju, znana je njegova dunajska ljubezenska epizoda, na prav poseben način pa je povezan tudi s Koroško in Korošci.

    besedilo MIHA NAGLIČ
    fotografije JOHANN JARITZ, JOŽE KOŠNJEK

Prešeren se je rodil na južni strani Karavank. Da bi se kdaj podal čeznje že kot otrok, ni izpričano. Njegova prva pot iz Kranjske na sever ga je leta 1821 vodila na Dunaj, kamor je šel študirat. Tu je najprej dokončal tretji letnik filozofije, potem pa je v letih 1822–1828 študiral pravo. »Leta 1824 je domačim v pismu sporočil, da se je dokončno odločil za študij prava. Prišlo je do spora s starši, saj je mati želela, da bi postal duhovnik. Prešeren je pri odločitvi vztrajal, čeprav so mu domači in strici duhovniki odtegovali denarno pomoč. Kljub temu mu je uspelo shajati, saj je bil od leta 1822 Knafljev štipendist, še vedno mu je pomagal stric Jožef, denar pa si je služil tudi kot domači učitelj v Klinkowströmovem zavodu za katoliško mladino. To službo je moral zaradi svoje svobodomiselnosti in ker je gojencu, kasnejšemu pesniku in politiku Anastaziju Grünu (pravo ime Anton Alexander von Auersperg) – grofu Auerspergu, posojal prepovedane knjige, zapustiti.« (Wikipedija)

Dunajska in graška skušnjava

Znana je Prešernova dunajska ljubezenska epizoda. Dunajčanka, pri kateri je stanoval kot študent, mu je dobesedno ponujala svojo hčer, ki se temu tudi sama ni upirala. Franceta je rešila njegova zadržanost; pozneje se je namreč izkazalo, da je bilo dekle že noseče, pretkani Dunajčanki pa sta hoteli posledice naprtiti naivnemu Kranjcu.  

Dve leti po vrnitvi z Dunaja, okoli leta 1830, je v pesnikovo življenje vstopila dama iz Gradca: Marija Johana Khlun, rojena 7. decembra 1798. V pismu Čelakovskemu iz leta 1833 je zapisal, da »se mi je ljubezen z nekakšno gospodično v Gradcu le zavolj tega podrla, ker sem ji premalo pisal«. Ta ironija ne more prikriti dejstva, da je šlo za zelo nesrečno ljubezen. Nesrečno zato, ker je bila bolj z njene kot z njegove strani. Dekle, ki je bilo precej premožno in ne več rosno mlado, je skušalo doseči, da bi se Prešeren z njo zaročil in poročil. Ko bi se moral odločiti, jo je zavrnil. Baje je trdil, da zato, ker ni hotel biti od nje vzdrževan, vendar je to v protislovju z njegovim poznejšim norenjem za Julijo, ki je veljala za najbogatejšo nevesto v mestu. Zanimivo je tudi tisto, kar je o Khlunovi povedala Prešernova sestra Lenka. »Eno iz Gradca je hotel doktor vzeti. Prav nič ni znala slovenskega. Zato se je doktor šalil in je rekel meni: ''Moja žena bo nemškuta; pa se po kranjsko piše.'' Kljun se je pisala. Na to je še rekel: ''Moja žena se ne bo mogla kregati z vami sestrami: ker vas nobena nemškega ne zna.'' Njena sestra je imela dr. Snoja v Ljubljani. V letih 1832 je ta rodovina blizu Goričice stanovala. Imeli so tu najeto. Bila je ta Kljunova takrat na Goričici pri maši, na sv. Ane dan v cerkvi. Sem jo videla. Bila je zavber ženska.« Če bi se Prešeren poročil s Khlunovo, bi verjetno postal dobro stoječi odvetnik v Gradcu, a za slovensko poezijo bi bil gotovo izgubljen. Bog ne daj!

Prešernove koroške poti in vezi

France Prešeren je bil na prav poseben način povezan tudi s Koroško in Korošci. Francetov oče Šimen se je v mladosti skrival na Koroškem, da ga ne bi poklicali k vojakom. Pesnikova mati Mina pa je bila eno leto učenka v nunski šoli v Beljaku, kjer se je naučila dobro nemško in so ji zato potem doma rekli kar »nemška salata«. Pesnik sam je bil na Koroškem vsaj dvakrat: v prvi polovici leta 1832, ko se je na višjem sodišču v Celovcu pripravljal in v drugi polovici maja tudi opravil sodno-odvetniški izpit; drugič pa, ko je v Šentrupertu (Sankt Ruprecht am Moos) nad Beljakom obiskal brata Jurija, ki je po Koroškem služboval kot duhovnik. 

Iz Celovca je pisal več pisem; ohranjenih je pet prijatelju Matiji Čopu in eno Mihu Kastelcu. Dne 5. svečana 1832 piše Čopu v nemščini: »Celovec poznaš tako dobro kot jaz. Ljudje so po svoje prisrčni, če hvališ vse, kar je hvale vredno ali pa tudi ni. Zlasti se košatijo na račun Ljubljane. Ljubljanci imajo neprimerno več svetskega čuta ko Celovčani. Le preveč strpni so v marsikaterem pogledu: vsakega pritepenega kričača puste kričati in prvačiti. Naravno je, da se skušajo ljudje, ki sami nič niso, uveljavljati tako, da v nič devljejo domačine. V tem so Korošci pametnejši: takemu bahaču znajo, če že ne z jezikom, pa vsaj s pestjo zamašiti gobec. Doslej sem se le malo ogledal, pa Ti o Celovcu ne vem veliko povedati. Ljubljanke se mi zde v splošnem zaljše kakor meščanske Celovčanke; vendar pa je ena izmed njih napravila name vtis, ki o tem nekdo ne bi smel nič izvedeti. Preproste Korošice so povprek zale, pa zelo nesnažne …« V pismu 13. svečana pa zapiše: »Včeraj smo slavili rojstni dan našega veličanstva. Korošci so boljši patrioti kot mi. Gledališče je bilo prenatrpano, vivat klici sila hrupni, začetek narodne himne so morali trikrat ponoviti. Tu se zgledujete!« 

Nadvse zanimivo in pretresljivo je tudi pismo, ki je bilo pesniku poslano s Koroške deset let pozneje. Pesnikova mati in sestra Lenka sta takrat živeli pri Juriju. Ko je mati začutila, da bo umrla, je sinu Juriju za Franceta narekovala dobro znano in pretresljivo pismo. Na materin pogreb na Koroško France ni šel, ni (z)mogel. V Šentrupertu je na cerkvi še vedno plošča v njen spomin. 

In kakšni so bili odnosi med pesnikom, ki je bil »frajgajst« in bratom duhovnikom? »Pesnik in Jurij sta se drug drugemu odtujila, ker je bil slednji nazorsko precej nestrpen, le poredkoma sta si dopisovala, a pisma niso ohranjena. Bil je varčen in svojeglaven … Pesnik ga je obiskal na Koroškem le enkrat, in sicer v Šentrupertu z dr. Blažem Crobathom in njegovo hčerjo Luizo, a to je bilo že po materini smrti. Med Francetovo boleznijo je zalagal brata in Katro z denarjem. Ernestina Jelovškova zatrjuje, da se je udeležil bratovega pogreba in morda pri tej priliki dal uničiti nekaj njegovih knjig in rokopisov … Do matere pesnikovih otrok, ki se je v stiski obrnila nanj s prošnjo za pomoč, je bil trd, celo krut.« Jurij je umrl v Ovčji vasi pri Žabnicah, kjer nanj še zdaj spominja lep nagrobnik. (Vir: Slovenski biografski leksikon, dostopen tudi na spletu, gesli Prešeren in France Prešeren.)